Spoštovani, na kratko bi opisala našo situacijo, 5 članska družina, sine je srednji otrok, kot majhen zelo miren, nezahteven dojenček. Nikoli jokal kot dojenček, zelo rad je bil sam. Velikokrat sem ga namerno vzela v naročje, čeprav ni izrazil teh potreb. Moram reči, da ni pretirano navezan na naju. Povsod bi lahko prespal, prvi se strinja da bo v koloniji prespal pri tuji učiteljici… On bi že pri teh letih bil raje sam doma, kot odšel na izlet, na obisk k babici, v trgovino.. Sedaj pa smo se znašli v stiski, opažamo, da je drugačen. Nima razvitih nobenih (malo) socialnih veščin, ne zna (noče) se obnašati lepo v okolju, vedno se nekaj spakuje, ne sodeluje z nami, neprestano se prepira, pači in vpije na naju. Otroci so se v šoli (1. razred devetletke) začeli norčevati iz njega, mu nagajajo, ga spotikajo… Tudi večja hči noče več hoditi z njim v šolo, saj pravi, da se tudi njej otroci posmehujejo, saj je prav nemogoč. Z pogovorom ne dosežemo nič, z kaznijo tudi ne. Zamaši si ušesa in trdi, da on tega ni storil. Rada bi nasvet predvsem, kako mu pomagati, da se bo lažje vklopil v okolje, da bo bolj umirjen, ter da bo iskal prijatelje na pozitiven način, ne vedno samo na negativnega. Upam, da sem bila dovolj jasna, da mi boste lahko pomagali z kakšnim nasvetom. LP

Anita,
socialni razvoj vašega otroka se resnično odvija drugače od pričakovanega.
Navadno je tako, da otrok že zgodaj komunicira (verbalno, neverbalno) z okoljem in pri tem tudi zelo uživa. Ob tem vzpostavlja na osnovi praviloma pozitivnih izkušenj zaupljiv odnos do sveta in sebe. Pravimo, da je v okolju varen. To je zelo pomemben občutek, ki otroku kasneje omogoča, da hrabro in z vse vedoželjnostjo raziskuje svet in odnose.
Vaš fant je bil že od vsega začetka najbolj zadovoljen, če “ste ga pustili pri miru”. Pravimo, da se je usmeril v svoj, notranji svet. Toda ljudje nujno potrebujemo za zdrav razvoj in učinkovito in uspešno življenje vedenja in znanja, ki so v socialnem okolju (drugi nas učijo, nam kažejo, nas usmerjajo, vse kar nam razlagajo že ima v sebi socialno sporočilo …).
Vašemu otroku teh izkušenj in spoznanj resnično manjka prav zato običajni nasveti ne bi koristili. Sami ugotavljate, da otrok odklanja pogovor, ne reagira na kazen in prepričana sem, da tudi ne na pohvalo.

Svetujem vam,
1. da čimprej poiščete strokovno pomoč (Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše ali na pedpsihiatričnem dispanzerju)
2. Prav tako se čimprej pogovorite v šoli (šolska svetovalna služba), da za otroka uredite postopek usmerjanja. Za vsakdanje šolsko življenje potrebuje odločbo otroka s posebnimi potrebami.
3. Skupaj z učiteljico in ŠSD čimhitreje naredite načrt kako otroka obvarovati vloge “razrednega klovna”. Te vloge so namreč zelo nehvaležne, trdovratne in izjemno boleče. Vaš otrok je še posebej ogrožen na tem področju, ker ravno področja socialnih odnosov ne obvladuje.
4. Bodite skrbni in razumevajoči tudi do hčerke. Prepričana sem, da bi rada poskrbela za brata, vendar sama nima dovolj moči, da bi branila svojo in njegovo pozicijo. Če je le mogoče sami poskrbite za fanta v šolskem okolju.
Na ta način boste ohranili odnos med vašima otrokoma, ki se lahko sicer obarva z jezo in zamerami, pa tudi občutki krivde. Bilo bi škoda.

Vedenja, ki se pri fantu pojavljajo so znak njegove velike stiske. Na ta način kaže, kako velik in zanj neobvladljiv je prepad med tem kaj zmore (na socialnem področju) in med zahtevami okolja.
Zanj je šolsko okolje prva resna preizkušnja in sicer polna stisk. Čimhitreje uredite vse oblike pomoči, ki jih vaš fant potrebuje in tudi lahko dobi.

Želim vam vse dobro in oglasite se kaj
Francka

Spoštovana g. Francka

Ponovno se vam oglašam. Moram povedati, da z sinom obiskujeva svetovalni center, sedaj sina zaradi težav (pretepanja,,) tudi vozimo v šolo in nazaj. Učiteljica v razredu pravi, da se stanje izboljšuje, kljub temu pa še ima težave. Na svetovalnem centru govorijo o disparksiji in vedenjskih posebnostih – elementi avtizma. V zadnjem času (približno 1 mesec) se je spremenil, neprestano vse oziroma skoraj vse govori v rimah. Karkoli ga vprašaš, mu rečeš, on odgovori v rimi nazaj. Moram priznati, da so rime kar dobre, vendar pa je vsak pogovor z njim postal skoraj nemogoč, saj večinoma dobiš nazaj samo rime. (primer- pravim mu prosim pospravi čevlje – ti pa odjavi mevlje … on odgovori) Tega je sedaj ogromno. Zakaj je sedaj začel tako komunicirati z nami. Rime zanj niso nekaj novega, saj jih je govoril že v vrtcu. Drugače kakšnega večjega napredka nismo začutili, še vedno bolj samotar, ne zna ravno dobro komunicirati v okolju, smo pa opazili, da ga neuspehi zelo potro. Ne prizna poraza, takoj se razburi, maši si ušesa in vpije, naj nehamo z pogovorom.

Opravičujem se tudi, ker je pismo malo zmedeno napisano, a ne vem točno kako opisati svojega otroka.

LP, Anita

Anita,

verjamem, da svojega otroka in njegov način odzivanja težko opišete, predvsem zato, ker je tako neobičajen, da nam kar zmanjkuje besed s katerimi bi razložili kaj mislimo, doživljamo in čutimo, da nas drugi ne bi narobe razumeli.

Njegova slika odzivanja se nekoliko spreminja, pa saj tudi vi spreminjate svoje postopke in vedenja. To spreminjanje pomeni, da se na okolje vendarle odziva in je dobro. Seveda pa nam (okolju) zopet ni najbolj prav kaj “sedaj počne”. Zopet ni usklajeno z našimi željami in predstavami.
Mogoče je ugotovil tudi, da če odgovarja z rimami odnehate.

Odgovori vašega sina so v “jeziku, ki je njemu pač blizu, v katerem se počuti varnega”. Ali zahtevo, prošnjo, vašo željo tudi razume in upošteva. Ali npr. pospravi čevlje ali se samo odzove kot odmev na vaše besede?
Sami ga občudujete, kako izvirno odgovarja. Res je občudovanja vredna ta značilnost. Ali bi mi to zmogli? Najbrž ne. Za odgovor ga lahko pohvalite in če imate voljo si lahko te rime tudi zapisujete. Mogoče boste kasneje ob prebiranju našli v njih neko logiko, ki vam bo zopet odprla košček sveta, čutenja in doživljanja vašega sina – skratka lažje ga boste razumeli in če razumte lahko veliko bolj učinkovito pomagate, podpirate, argumentirate.

Pri enostavnejših navodilih pa mu lahko pomagate tako, da ga vodite k aktivnosti: primite ga za roko in ga peljite k čevljem – ponovite navodilo – dovolite rimo in nato spet navodilo: Poglej: “Pospravi čevlje.” Enega položite vi tja kamor naj on drugega.

Lahko mu tudi vodite roko. Bodite nežni in vztrajni. In tako pri vseh aktivnostih, kjer to pač zmorete – da ste prisotni in delate skupaj z njim. Ker je očitno motorično manj spreten je torej izpostavljen pogostim kritikam in pogledom (drugih). Zato mu še posebej pri teh aktivnostih pomagajte vendar vztrajajte, da to, kar lahko, opravi sam. Pri otrocih kot je vaš sin se namreč pogosto dogaja, da otrok s svojo počasnostjo, drugačnostjo, neodzivnostjo …starša prisili, da dela namesto njega.

Vedno imejte v mislih, da naj sam postori, kar že zmore. Bodite vztrajni in vzamite si čas. Potem pa pohvalite. Nikoli pa grobo, s kritiko, jezo. Če vas to prime odnehajte in kadar niste razpoloženi niti ne začnite. Prosite koga od domačih ali počakajte, da ste notranje mirni ina da imate čas.

Ne vem in vam tudi ne upam prav predlagati, da ponavljate njegove rime potem pa mu rečete, sedaj pa ti ponovi moje besede: Pospravi čevlje. Tu je pač potrebno imeti osebno izkušnjo in presoditi ali je to smiselno- da ga seveda ne utrjujem v njegovem jeziku pač pa preko njegovega ga vabim k mojemu. O tem predlogu premislite – lahko poskusite in opustite, če bi vas on preveč potegnil v rime.

V zvezi s šolo se mi zdi zelo pomembno, da se čimprej izpelje postopek usmerjanja in se mu zagotovi ustrezna dodatna strokovna pomoč.

Lep pozdrav
Francka

Spoštovana g. Francka,

hvala za vaš odgovor in spodbudne besede. Glede šole pa moram povedati, da se učiteljica ne strinja z postopkom usmerjanja in dodatno strokovno pomočjo, saj je glede znanja, na določenem področju, med najboljšimi v razredu. Zelo dobro računa (do 100 in več, tudi poštevanko se že uči sam), zna tudi brati male in velike tiskane črke. Učiteljica pravi, da trenutno ne potrebuje strokovne pomoči, saj je že sedaj dosegel večino ciljev za prvi razred devetletke. Težave ima pri grafomotoriki, občasno telovadba, ima bolj slabo ravnotežje, ter naravi. Spoznavanje narave in glasba ga popolnoma nič ne zanimata. Te ure so zanj bedne.Pravi tudi, da se sine veliko druži z otroci, res pa je, da mu je večinoma vseeno s kom. Nekako se sprehaja po razredu, hodi od skupine do skupine otrok in preganja dolgčas. ( opazno predvsem v varstvu). Zadnje čase opaža, da se več druži z dekleti, ki so ga kar dobro sprejele.

LP

Anita,

dodatna strokovna pomoč ni namenjena predvsem in le temu, da otrok realizira kar od njega zahteva učni načrt določenega razreda (dosega cilje 1. razreda), pač pa v prvi vrsti temu, da otrok razvija tiste funkcije, ki mu onemogočajo, da bi realiziral svoje potenciale. Torej bi šlo pri vašem fantu predvsem za osvajanje različnih socialnih veščin in za razvijanje motoričnih funkcij. To se mi zdi zelo važno v primeru vašega fanta še posebej na osnovi vašega prvega pisanja, kjer omenjate njegovo vlogo v razredu. Seveda v primeru vašega otroka (tako predpostavljam) dod. str. pomoč ne bi izvajala učiteljica pač bolj specialni pedagog ali psiholog (ali pa kombinacija obeh) Seveda pa o tem odloča strokovna komisija.
Če učiteljica meni, da te pomoči vaš otrok potrebuje potem lahko samo sklepam, da sama dobro obvladuje situacijo in da je v tem letu zaznala pri vašem fantu tolikšen napredek v socialnem zorenju in razvoju, pa tudi na področju osvajanja telesnih spretnosti, da tudi ob dodatni pomoči ne bi bolje napredoval. Torej je z njim zadovoljna. Potem ste lahko tudi vi.

Sicer pa se o smiselnosti te oblike pomoči posvetujte tudi še v SC, ki ga obiskujete.

Lep pozdrav
Francka