rdečelasi
ej, sej ne morem verjet s čim se ukvarjaš!!! in sploh kakšen je tvoj problem? a so rdečelasci kaj manj vredni? in oh groza, kaj če bo hči takšna kot npr. Nicole Kidman ali Juliane Moore?
in tako kot je rekla *julija* a mož ti je pa všeč? kaj bi ti rekla na to, če bi ti on priznal, da se strašno boji da bodo otroci temni kot ti? Svašta res.
Moj ati ima temne lase in rdečo brado in seveda to, kar neizogibno paše zraven – zelo občutljivo bledo polt in nekaj peg. Mami ima rjave lase.
Jaz sem po njem podedovala polt, lase imam pa svetlo rjave, vendar z oranžnimi prameni.
Moj sin ima rjave lase, res pa je, da je njegov ati črnolasec.
Geni za rdeče lase so recesivni, tako da najbrž ni veliko možnosti, da bodo otroci rdečelasi. Za vse tiste, ki se zgražate – rdeči lasje bi bili čist fajn, če ne bi človek zraven v paketu dobil še jogurtovo bele kože, ki jo sonce opeče vsakič, ko se pozabiš namazat.
ah ženske, dajte nehat no! vsaka ima neko željo, nek “idealen” izgled otročka…ja itak, ko ga imaš enkrat pri sebi, je vseeno, kako izgleda -takšen kot je, takšnega imaš rad…meni niso všeč rdečelasci, ampak če bi bil moj otrok tak, bi pač bil…pa vseeno ne vem, če bi mi bil samo zato najlepši na svetu in da bi mi bilo vseeno, rada bi ga pa imela vseeno…dajte no! a ste res tako vase zagledane? naš je majhen in drobcen, ampak bomo naredili vse, da ne bo tako ostalo, ko odraste…ima to po očetu, ki mi je seveda vse na svetu, če bi imel 10 cm več, pa tudi ne bi imela nič proti
sama bi se tudi spraševala in bi me skrbelo, če bi podedoval rdeče lase, svetlo polt, kriv nos, štrleča ušesa…in kaj je tu tako groznega?
Grozno je to, da se ene neznansko obremenjujejo s takimi rečmi. Ej, news flash-ne živimo v poplnem svetu in tudi vsi otroci niso popolni!!! In to da ima rdeče lase, kriv nos, ali pa štrleča ušesa je še najmanj, ob vseh grozotah in boleznih, ki so danes prisotne smo lahko že srečne če sploh donosimo, kaj šele če je otrok zdrav, pa naj bo kakršenkoli!
Ja, in rade bi ga imele vseeno.
Zakaj torej toliko obremenjevanja glede barve las?
Dejmo rajši uživat!!!
zame pa je večje in bolj nerealno obremenjevanje se s tem, da bi bilo z njim kaj narobe z zdravstvene strani (realno samo v primeru možnosti dedovanja določenih bolezni)…če ima pa oče rdeče lase ali mama štrleča ušesa – tu pa se mi zdi čisto realno pomisliti oz. upati, da pa otrok tega ne bi podedoval 🙂
Na zdravje lahko v doloceni meri vplivas, na gene ne mores. Na tebi je, s cim se bos obremenjeval.
V moji druzini imajo vsi temnejse rjave lase, jaz sem pa plavolasa. A vseeno imamo cisto belo kozo, malo pegic, tako da se morem pred soncem v glavnem skrivat…
Pa pegice so prav lusne!
Aja, pa se to. Majček81 je vprasanju se pripisala, da sprasuje samo iz firbca (pac, ne moremo vsi obvladati genetike, a ne?) in da ji je pomembno le to, da bo otrok zdrav. Zakaj jo potem napadate???
Oprostite drage dame, ampak ne morem se strinjat s tistimi, ki napadate majček81!
Že res, da je zdravje najbolj pomembno in da je pomembnejše od kake telesne hibe. Vendar pa lahko rečem, da dokler se kaj ne zaplete in dokler se ne soočimo z boleznijo, nam je zdravje samoumevno. In prav je tako, zakaj bi se v zdravju obremenjevali z boleznijo?
Pa za tiste, ki pravite, da je vseeno kakšen je vaš otrok – ne bo držalo. Nobeni od vas ne bi bilo všeč, če bi imel štrleča ušesa, kriv nos, štorkljin ugriz sredi lica, žimaste nerazčesljive lase … ali kaj drugega, kar je kot telesna hiba takoj opazno. Pa ne gre toliko za nas, mi že znamo svojega otroka sprejeti takšnega kot je, drugi pa večinoma ne. In priznajte, da kadar vidite nekoga, ki ima neprkrito hibo, pomislite vsaj ‘ubogi revež’, večinoma pa vam gre skozi možgane ‘lej tega, kakšna ušesa ima’ in podobno.
Ljudje, sploh pa otroci, ki so med svojimi vrstniki tarča posmeha zaradi česarkoliže, trpijo muke in imajo psihične probleme. Marsikdo se obremenjuje že zaradi stvari, ki jih drugi sploh ne opazijo. Kaj šele tisti, ki imajo opazna odstopanja? Sploh otroci znajo biti zelo brezobzirni, ko se je treba iz nekoga delat norca.
Moj mož je imel precej štrleča ušesa. Sicer se ne spomni, da bi bil zaradi tega tarča posmeha, vsaj velikokrat ne, a ga je zadeva tako motila, da se je pri enajstih letih sam odločil, da mu jih operirajo. Seveda je bil njegov strah, da naš mali ne bi bil na istem, toliko bolj upravičen. In ko je kazalo, da se stvar ponovi tudi pri njem ker je po defoltu vedno poležal ušesa, sva mu kupila za spanje korekcijsko kapico za ušesa. Zadeva se je popravila, čeprav mož še vedno vidi, da ni čisto OK, jaz pa niti ne.
Mamice, vseeno še enkrat premislite, ali bi vam bilo res vseeno, kaj otrok prinese s seboj, kar je že vas motilo? Zdravje za ceno manjše hibe? Mislim, da to dvoje ne gre metat v isti koš. In nič ni narobe, če pomislimo in si zaželimo ter upamo tudi na to, da bo brez motečih faktorjev. Končno mu želimo najboljše, kajne?!?