porod-izkušnja?
Jaz mislim,da ni nobene ki je ni bolelo.
Ja,popadki bolijo,ampak imaš vsaj nekaj časa vmes,da si odpočiješ in pripraviš na novega.
Ko otrok priveka na svet bolečin ni razen pri šivih.
jaz sem bila šivana,pa me šivi nisi boleli.
Odkar sem rodila me mika da bi zopet zanosila in rodila,ampak nas žal finance tepejo.Prvič sploh nisem razmišljala kakšen bo porod ali bo bolelo kot sam hudič ali pa ne.Šla sem sproščeno rodit.Rodila sem brez protibolečinskih sredstev in drugič ko bom šla rodit bo isto.
Nič se bat.
porod je nekaj lepega ,edinstvenega.Doživi to,pa boš sama povedala da je bila mala malica ko boš rodila.
med popdaki ki sem jih imela sem mislila da več ne bom zmogla in res pridejo ti takšni popadki ko misliš pobralo me bo,ampak ko projdejo si misliš oh,pa zopet bi lahko šla čez to.
Brez strahu.
Poplačana si potem ,ko dobiš otroka v naročje.
Meni je bil porod kljub bolečini zelo lepa izkušnja in jo bomo še kdaj ponovili. Vse skupaj se mi je zdelo, da je trajalo 5 minut. Po porodu je bila moja prva misel, ne kako lepo bitje smo naredili, temveč, da ne more biti še konec, je bilo prehitro :-). Povsem sem izgubila občutek za čas, čas v porodni je minil, kot da bi mignil.
Saj boli, ne morem reče, da ne, ampak popadki imajo svojo vlogo – omogočiti rojstvo otroka. Ti začetni popadki so podobni kot menstrualni krči, le da so močnejši. Ampak se jih da s pravilnim dihanjem povsem normalno preživeti. Me je že huje bolelo, ko sem imela vnete ledvice. Res se mi niso zdeli nič groznega.
Pri končnih potisnih popadkih pa imaš hudo željo po potiskanju navzdol, kot da bi te fajn tiščalo kakat. Sam iztis ne boli, ker se popadek porabi za izstiskanje otroka. In potem dobiš v naročje otroka, vsega lepljivega, zgubanega, a vendarle najlepše bitje na svetu! Porodno bolečino pozabiš v nekaj dneh.
Predvsem je važno, da se dobro psihično pripraviš, da veš, da imajo popadki svoj cilj in da te čaka eno malo bitje, ki bo v tebi vzbudilo čustva, za katera prej sploh nisi vedela, da obstajajo.
Želim ti lepo in mirno nosečnost, čudovito porodno izkušnjo in obilo užitkov v materinstvu.
Jaz pa mislim, da s tem, ko govorite, da je to najlepsa izkusnja v zivljenju malce pretiravate. Ne vem kaj je pri vsem tem lepega. In jaz se ravno zaradi te porodne bolecine bojim sploh imet otroka, ker ze pri zobozdravniku skup padem, pa vrtanje traja samo 5 minutk. Ce bi lahko otroke zbirali po katalogu, oziroma ce bi jih drugi rojevali zame, bi najbrz imela tri, tako bom pa najverjetneje imela enega in edinega, pa se tega ne vem ce bom sploh prezivela.
Draga Angel s krili!
Veš, dokler nečesa ne doživiš, do takrat si ne moreš dejansko predstvaljat, kako stvar izgleda. Jaz sem se o porodu ogromno pogovarjala z mamo, ki mi je stvari predstavila zelo realistično, ampak prave predstave kljub temu nisem imela. Seveda sem vedela, kako sam porod poteka, kaj se dogaja v porodni, a resničnih občutkov, čustev, pa tudi same bolečine si nisem predstavljala, dokler jih nisem doživela.
Vem, da se sliši izredno nasprotujoče, da je lahko porod z vso bolečino istočasno tudi ena najlepših življenjskih izkušenj, pa vendarle je (mogoče ne za čisto vse, za večino pa).
Porod je nekaj izredno lepega, ni pa najtežje, ker najtežje se šele začne z materinstvom. V roke dobiš majhno bitje, v katerega si s trenutka v trenutek bolj zaljubljen in tudi zaskrbljen za njegovo prihodnost, zdravje, srečo.
Glede bolečine: si kdaj imela hudo zaprtje, ko cel teden nisi mogla na veliko potrebo in te je vse bolelo? No, meni osebno je tako zaprtje desetkrat hujše kot sam porod. Kar se tiče bolečine in psihične obremenitve. Resno.
Želim ti lepo porodno izkušnjo.
Tudi jaz sem že opisovala svoje porodne izkušnje – res je bilo lepo, ko sem videla otroka (2 do sedaj), a bolečin, ki sem jih pretrpela pri prvem ne bom NIKOLI pozabila. Tiste bolečine so me tako prizadele, da sem se komaj odločila za drugega otroka.
Zdi se mi precej zlagano in škodoželjno govoriti, da je porod nekaj najlepšega… Bodimo realne. Zelo boli.
V drugi nosečnosti sem se ravno zato odločila za EA, kar pa je bilo nekaj povsem drugega. Glede na svoje izkušnje, si tako upam napisati, da je bil porod z EA res lep.
Sedaj sem noseča tretjič – 36 tednov in se poroda z EA v Postojni malodane veselim.
LP
Verjetno je veliko odvisno od zaupanja, ki ga imaš v ljudi, ki so takrat okrog tebe, pa od tvojega sodelovanja, pa od tvojega praga bolečine, pa od preteklih izkušenj, ki jih imaš z bolečino. Rodila sem 2X (obe 4 kg), čez nekaj mesecev pa tretjič. Ful se že veselim! Lahko pa rečem, da mi je bilo pri drugem porodu hujše od porodne bolečine zdržati krče, ki so me grabili v noge!
Res, punce, zdi se mi, da je, tako kot ste trdile predhodnice, najpomembnejše, da se na bolečino pripravite in jo ponosno predihate, saj vas na koncu čaka zaklad.
Zanašati se je potrebno na svojo izkušnjo in si ne pustiti blizu strahu ali negativnih porodnih izkušenj drugih (kolegic, pa starih mam in tet itd.).
Srečno! Zaupajte vase, tudi tiste, ki trenutno mogoče mislite drugače!
tika
Jaz sem sam hotela povedat, da se je to za nekoga SUBJEKTIVNO najlepsa izkusnja v zivljenju se ne pomeni, da je najlepsa tudi za vse ostale.
Meni je v zivljenju marsikaj lepsega od tega, da 15 ur lezis z nogami narazen in te vse boli se 3 mesce po porodu.
In tudi materinstvo ni oh in sploh ne vem kako lepo. In je poleg lepih trenutkov, tudi veliko grdih (mogoce se nisem pravilno izrazila). In bi bilo zelo fajn, ce bi bile nekatere bolj realne in samega poroda in materinstva ne bi tako povelicevale kot ga.
Kajti vsaka stvar ima nekaj dobrega in slabega.
Rodil sicer še nisem (gre ženi kar dobro od rok oz. trebuha), pa vseeno. Če je odločitev za otroka odvisna le od tvoje porodne bolečine, potem si daleč od angela s krili. Sigurno je bolečina ob porodu prisotna, ampak v primerjavi z dejstvom, da s tem na svet spraviš novo življenje, sigurno zanemarljiva. Dobro veš, da lahko rodiš tudi brez bolečin s pomočjo epiduralne anastezije.
Sicer je pa glede na tvoje pogled na svet med in po porodu res bolje, da ostaneš kar pri enem otroku.
Porod je po moje res ena najlepših izkušenj v življenju. Tudi če se ti ure v porodni sobi vlečejo, če že komaj čakaš, da se vse skupaj konča in da se lahko odpočiješ, če te vse že tako boli, da si že prav jezna na vse skupaj. V trenutku, ko iztisneš toplo stručko, ko ti jo še vso jokavo in umazano položijo na trebuh, tako drobceno in krhko, takrat v sebi čutiš nepopisno srečo in veselje. Nekaj, na kar si s strahom gledal celo nosečnost in kar si istočasno že težko pričakoval. Moj porod je bil zelo dolg, boleč, imela sem cel kup šivov in težave s hemeroidi. Ampak porodno bolečino sem res pozabila v trenutku, ko sem k sebi stisnila to malo bitjece. Sama pri sebi sem vse skupaj vzela v zakup, da je to nekaj, kar je pač treba preživet, da lahko postaneš mama. In me ni tako bolelo… Mislim, da sem hemeroidom veliko bolj zamerila 😉
Žalostno je, ko bereš komentarje, da porod ni nekaj lepega in da tudi materinstvo ni bogvekaj. Mislim, da tisti, ki to pišejo, preprosto niso še bili pripravljeni na vse to. Vem, da je porod zahtevna izkušnja (ki te poplača!!!), da je nočno ustajanje zelo naporno. Tudi sama se včasih sprašujem, če bo šlo. Ko me pa potem zjutraj sin, ko se zbudi, pogleda, se mi nežno nasmeje in začne veselo čebljati, pozabim na vse napore in sem neizmerno vesela. Veš, angel-s-krili, veselje se najde v malih stvareh. In s čaom ugotoviš, da so vredne vsakega truda, ki ga zahtevajo. Temu se po moje preprosto reče materinska ljubezen…
tina, želim ti lepo nosečnost in čimlažji porod. Če boš pa nanj sama pri sebi pripravljena, boš videla, da bo to eden lepših spominov in da bo vreden vsakega napora…
Lp
Tatjanad se strinjam s teboj.Ne vem zakaj se tkšne,ki tako mislijo odločajo za otroka,če jim je vse težko in materinstvo ni bog ve kaj.Toliko parov je,ki bi otroke radi,pa ne morejo…Pa v današnjih časih,ko se da rodit z epiduralno,pa v vodi in ne vem kaj še vse,da le ni tako boleče kot ene pravijo…skratka “kr neki”.
Lepo nosečnost vsem,moja gre h koncu
D., PDP 25.6.2006
Angel s krili.
Z eno stvarjo se s tabo absolutno stinjam: vsak ima svoj, subjektiven pogled na vse stvari. Bolečina je zelo subjektivna, eni imajo nizek prag, drugi visok prag bolečine. Pravtako je tudi zelo subjektivno doživljanje samega sebe, svoje osebnosti in poroda samega.
Ampak, drugo pa je, če imaš (skoraj) zgrešene poglede na stvari. Zelooo malo je še žensk, ki so v porodni sobi več kot 12 ur. Večina je tam 4-6 ur. In nikakor ves tisti čas ne ležiš z nogami narazen. Pravzaprav je kar fajn, če tisti čas prehodiš (meni je hoja zelo pomagala) ali karkoli ti že pomaga lajšati bolečine. Ja, porod boli, zelo boli, ampak spet ni tako hudo, da se ne bi dalo preživeti in zagotovo obstajajo hujše bolečine (preverjeno). Niti te vse ne boli še tri mesece po porodu (oz. taki primeri so zelo redki, večinoma zaradi CR ali če so bile zelo šivane). Prej eden do dva tedna.
Ko jaz (ker lahko pišem samo o svoji izkušnji) pišem, da je porod zame ena najlepših izkušenj v življenju, izhajam iz svoje lastne življenjske filozofije: včasih se tudi slabe stvari izkažejo kot dobre, ker se iz slabih stvari, težkih trenutkov ali napak, ki jih naredimo, naučimo ceniti vse tisto, kar je v našem življenju dobro. Torej neke stvari, ki me čaka in vem, da mogoče ne bo ravno neprijetna, ne gledam že apriori v naprej kot nekaj negativnega, ampak se nanjo pripravim in skušam iz vsega skupaj potegniti nekaj dobrega.
In s porodom sem dobila otroka, ki je v meni prebudil najboljše, da sem pozabila na svoj ego in tega otroka postavila pred lastne potrebe. Pa to ne pomeni, da poveličujem materinstvo ali zapostavljam samo sebe. Je pa materinstvo zelo lep del mojega življenja, čeprav je tudi najbolj naporen del. Velikokrat je težko, ko malo dajejo kolike, ko je sitna, ko noče zaspat, ko se joka, pa ji ne znam pomagat. Ampak vse te težke trenutke odtehta en sam nasmešek, pa če se še tako čudno sliši.
Nisem samo mama, sem tudi žena in ženska. Še ena plat poroda in materinstva: odkar sem rodila, se navkljub odvečnim kilogramom, mlahavi koži okoli trebuha in vsemu celulitu, ki sem ga dobila, počutim najbolj ženstvena in seksi v življenju!
Torej vse je stvar osebnega pogleda. Če si do poroda negativno nastrojen, potem je težko pričakovati, da bo potekal brez bolečine in brez zapletov. Važno se je dobro psihično pripravit, poslušat osebje in sprejeti bolečino kot nekaj, kar ima svoj smisel in cilj. In obstaja velika verjetnost, da bo po porodu vse skupaj res “dobro izpadlo”.
Itak pa mislim, da imeti otroka samo zato, da ugodiš družbenim standardom oz. okolici oz. ker se to spodobi oz. zaradi tradicije, ni pravi razlog za otroka. Otroka naj bi imeli zato, da svoje izkušnje podamo naprej in vzgojimo samostojno osebnost, ki bo sposobna normalnega življenja v tem svetu (eni bi poudarili še pomen reprodukcije in ohranjanja naroda).
Pa srečno.
Bolelo je, ja. Ne bom zanikala, itak sem bila še nakaj dni pod šokom. Ampak upoštevat moraš, da:
– bolečina traja največ en dan
– je produktivna, dobiš potem otroka; ni to neka bolezen, pri kateri je potem samo en izhod …
– se da preživet, no …
Pri nas je minilo komaj slabih 22 mesecev od prvega poroda, pa nimamo več travm:) Se bolj veselimo naše punčke, ki nam dobesedno polepša vsak dan!
Pa itak, skrbi se potem šele začnejo, porod je potem kmalu v drugem planu.
Seveda je razpon porodov zelo različen, eni so neproblematični, drugi grozni. Večina je nekje vmes. Pa itak imaš danes epiduralno – izkoristi jo, če meniš, da boš čisto trda od strahu! (hm, čeprav je mene prav tako strah tistega vstavljanja v hrbtenico ali kam že …)