zanositev-pri koliko letih?
Ko se bosta s partnerjem počutila za to zrela, ko bosta imela (to je pač bolje) urejen status (redna zaposlitev, lastno stanovanje…)…
Vsak vem, kaj je zanj najboljše, sama sem želela najprej narediti kariero, doktorirati, dobiti dobro službo, mož je ustanovil svoje podjetje, sezidala sva hiško in potem sva se odločila za otroka. Prvič sem rodila pri 31. letih, sedaj sem drugič noseča, nameravava pa imeti 4 otroke. Vse je v načrtovanju…
se ne strinjam s “slanko”- pa nočem se kregat, da ne bo kdo mislil!!
Nama se je prvi otrok rodil nenačrtno, mož je bil brez službe, jaz sem opravljala pripravništvo, nisva imela svojega stanovanja, poročena nisva bila. Vse od naštetega se je uresničilo v času nosečnosti: mož je dobil službo, meni so podaljšalo pogodbo za nedoločen čas, zrihtala sva si stanovanje in poročila sva se. In to pri 23 letih(mož je bil star takrat 21).
Sedaj po dobrih petih letih pričakujeva drugega otroka-načrtovanega.
Pišem pa zato, ker poznam dva primera, ko so načrtovali diplomo, hišo ,avto,…..pri 34 letih pa ugotovili, da ne morejo imeti otrok. Pri enem primeru je to uspelo pri 39 z umetno oploditvijo, pri drugem pa ni uspelo.
Tudi starost se mi zdi sporna. Če mati rodi pri 40(tako kot v 1.primeru), bo stara 60 let, ko bo otrok hodil po raznih žurkah…in ne vem, če bo imela pri teh letih še dobre živce in potrpljenje.
Otroke moraš imeti mlad, če se le da!!!
samo moje mnenje!!!!
LP. pi pi
Kot so tudi druge rekle….leta niso pomembna. Če čakaš, da bodo razmere optimalne, se nikoli ne odločiš. Naju je otrok malce presenetil, potem pa sva ugotovila, da je bil trenutek ravno pravi . Pomembno pa je, da prej kaj doživita, si privoščita, da vama ne bo kasneje žal. Je pa res, da prej, ko imaš otroke, bolj si vitalen, ko so dovolj stari, da začneš zopet samostojno uživat. Ko sem zanosila, sem bila stara 27 (fant 25), rodila pa bom pri 28-ih (ravno danes je moj PDP).
Se stinjam s puncami (razen s slanko). Leta niti niso bistvena. Edino kar sama vidim pri starejših starših (ena ima doma osnovnošolca, sama pa je že v penziji) je, da nimajo energije za vse kar otrok prinese. Mogoče pa so seveda izjeme. Nikakor se pa ne strinjam, da bo za otroka bolje če bo odraščal v družini kjer sta starša že predhodno poskrbela za materialno dobrobit (stanovanje mi se zdi tu še največja neumnost, ker nikjer ni toliko lastniških stanovanj kot v SLoveniji, na t.i. “razvitem zahodu so tudi bogati podnajemniki…). To je vse rezultat kapitalističnega načina razmišljanja, s katerim nas futrajo vsak dan vsi po vrsti. Zato pa je vedno mnaj morale in vedno več komolčarstva. Joj sem zatežila…..
Vidva kar imejta otroke če si jih želita, to je najbolj pomembno.
ja drage moje, imate pač srečo, da ko se odločite ali pa tudi ne, da lahko zanosite in donosite…
ko tako polemizirate o starosti staršev oz. mamic in niti pomislite ne, da nas je en kup takih, ki smo želele zanositi mlade, pa iz takšnih in drugačnih razlogov nismo mogle in še ne moremo (neplodnost – bolezen sodobnega časa)… da imamo za seboj 10 ali več let kalvarije, da leta bežijo in ker se ne vdamo kar tako se zgodi da se nam pri 40-ih mogoče posreči… bomo zaradi tega slabše mamice kot ve, ki ste mlade?
uživajte bogastvo, ki vam je bilo dano in zaupano in ne obsojajte mamic, ki imajo malce več let – s tem mislim tudi komentarje, da pri 60-ih ne bomo imele posluha za otrokove “žurke”…
pa brez zamere
ena od neplodnih
Sorry, meni se zdi pa bolje, da imaš vse ostalo že urejeno – imam znanko na centru za socialno delo in dejstvo je, da je ločitev, splavov nezaželenih otrok in vseh prepirov itd. med tistimi, ki nimajo dokončane šole, ki še niso v službi, ki niso poročeni in ki niso v svoje stanovanju veliko preveč.
Sama sem se tudi za otroka odločila šele, ko je bilo vse OK. In skupaj bi bila v vsakem primeru, tudi, če otrok ne bi bilo. A če bosta pri 22 letih ugotovila, da ne moreta imeti otrok bo kaj drugače, kot če to ugotoviš desetletje kasneje? Sorry, ni…
Kar se let tiče – sama sem svetovalna delavka in veliko delam s starši. Če so starši mladi, so sorry, toliko napak delali pri vzgoji, bistveno več, kot starši, ki so najprej sami osebnostno dozoreli (in to kot veš se zgodi, če seveda na tem načrtno in zavestno delaš šele okoli 30. letu), uredili odnos med partnerjema in šele potem imeli otroke. Ne govorite napamet – malo poglejte vse žalostne statistike in uporabite malo zdrave pameti.
Seveda se lahko vsak sam odloči, kdaj je pravi čas. Mi imamo letos dve 17. letnici, pa tri 18. letnice, sama sem imela kup sošolk na faksu, ki ga seveda niso nikoli končale itd. Sama si postavi prioriteto, pogovori se s partnerjem, čeprav je odločitev skoraj bolj tvoja, ker se bo tebi življenje bolj spremenilo, kot možu.
Sem pa sama mama petih otrok, rojenih od mojega 29. do 37. leta. Pa jih vprašaj, kako se razumemo, če me imajo za staro mamo, ki jih nič ne razume… Če bi tako bilo, naša hiša ne bi bila vedno polna otrok, ki k nam z veseljem prihajajo…
no da še js svojo zgodbo povem…stara sem 20,moj fant pa 18…
sem v 27 tednu in nosečnosti nisva načrtvala,ampak vsen sva se odločila da otročka obdrživa..nimava kje za stanovat..vsak živi pri svojih starših…res kriza bi lahko reku…tko da zdajle prov zavidam tistim ki majo že vse pošlihtan! ampak verjamem tud da bo tut za naju prišel čas…vrjamem da se bo vse uredilo kokr pravte tut tiste ki še nimate služb pa tega….ampak v men je skos en strah kaj bo,kaj če,kaj kaj kaj…..ne vem ..in čist nič ni prijetn!
meni se zdi 22let čist uredu starost…sigurno živita skupej ane..tko da men ni nobena ovira npr. denar..oprema za dojenčka se hitr nabere od drugih..tko da..kr veselo na delo:)! če sta oba pripravljena na to seveda!
srečno!
No, da še jaz dodam svoje mnenje. Se ne strinjam povsem s Slanko, res pa je, da je dobro, če imaš vsaj nekaj stvari urejenih. Moj brat je dobil sina pri 24, punca je stara 22, pa leta res niso najbolj važna. Ker pa nimata urejenega niti stanovanjskega vprašanja, oba sta brez službe (pa je dete načrtovano, si morete misliti!), se venomer prepirata, sta nezadovoljna, rada bi denar, pa ga ni… Sedaj sicer živita v svojem nadstropju pri starših, a živčnost se nadaljuje. Verjamem, da se imata rada (tako vidva, kot moja dva), vendar to žal ni vse. Srečni tisti, ki se jim vse uredi, veliko pa je takšnih, ki se jim ne. Otroci pa trpijo prepire staršev…
Po drugi strani pa je veliko neplodnih žensk, takšnih z ljubečim partnerjem in vsemi sredstvi za dobro preživljanje otroka. Ne eni ne drugi ne bomo nikoli imeli vse, tako pač je na tem svetu.
Skratka, pravega recepta ni in ga nikoli ne bo!! Iz tistega kar imamo, si poskušajmo ustvariti največ kar se da!