Najina punčka je umrla
Ker je vse še mnogo preveč boleče, prilagam pismo, ki sem ga naslovila na direktorico Bolnišnice Trbovlje.
rada bi, da si vzamete čas in preberete mojo zgodbo, v upanju, da se kaj podobnega v bodoče ne bo dogajalo.
10. 12. 2005 sva s partnerjem izgubila hčerko, ki se je v ljubljanski porodnišnici rodila v sedmem mesecu nosečnosti. Nisva ne prva ne zadnja, vendar mislim, da bi se lahko končalo drugače, če…
Februarja 2004 sem po dveh letih neplodnosti prvič zanosila s pomočjo Klomifena. Žal je bila nosečnost izvenmaternična, poseg je bil opravljen v vaši bolnišnici, odstranili so mi desni jajcevod.
Maja 2005 sem drugič zanosila z IVF postopkom, ki je bil opravljen v Mariboru. Moja osebna ginekologinja je dr. Jelka Markovič Grahek. K njej sem hodila na redne preglede, v 17, 21 ter 26 tednu pa me je napotila na ultrazvok v vašo bolnišnico. Prva dva mi je opravil dr. Andrej Pogačnik, tretjega pa dr. Miroslav Jurca. Prvi ultrazvok je bil končan v treh minutah. Dr. Pogačnik je komentiral, da je slaba vidnost zaradi debelosti trebušne stene ter me poslal domov. Drugi pregled, morfologijo ploda v enaindvajsetem tednu, je dr. Pogačnik prav tako opravil v dobrih treh minutah, spet komentiral, da je slaba vidnost ter me odslovil. Organi so bili vidni vsi, kar je zapisano tudi v materinski knjižici. Nad pregledom sem bila zelo razočarana, saj sem iz izkušenj drugih mamic izvedela, da je morfologija zelo natančen ultrazvočni pregled v trajanju najmanj dvajsetih minut. Tretji pregled mi je v šestindvajsetem tednu opravil dr. Jurca. Ne vem natančno, koliko časa je trajal pregled, saj je vmes po telefonu govoril približno petnajst minut, mene pa v tem času pustil ležati na mizi, vendar sam ultrazvok več kot pet minut ni trajal. Ob koncu je ugotovil, da je plodovnice malo manj, pogledal, če sta ledvički prisotni in ju videl, me naročil na kontrolo čez 14 dni in poslal domov. Za ponovno kontrolo sem šla po napotnico k svoji zdravnici v Hrastnik, vendar me je k sreči napotila v ljubljanski Perinatalni dnevni center.
Sprejeta sem bila 07. 12. 2005, v 29 tednu nosečnosti. Po številnih pregledih sem dobila amnioinfuzijo, ugotovili so anhidramnij, agenezijo plodovega mehurja in ledvic Potter 1. Odpuščena sem bila 09. 12. 2004, predlagali so mi prekinitev nosečnosti, za katero sem bila naročena 14. 12. 2005. Sedem mesecev veselja, pričakovanja in ljubezni do tega še nerojenega, vendar še kako živega otroka, se je v sekundi spreobrnilo v eno samo veliko žalost, obup, bolečino. Teh občutkov se ne da opisati.
Nekaj ur po prihodu domov (09. 12. 2005) sem zvečer dobila močne krče (za katere seveda nisem vedela, da so popadki, saj še nisem rodila), šla v vašo bolnišnico, kjer mi je dr. Fakinova opravila CTG, ultrazvok, vaginalni pregled, v laboratoriju so mi pregledali kri. Povedala sem, da v bolnišnici ne želim ostati (ker sem se bala še kakšnih drugih zapletov glede na poprejšnje izkušnje), z dr. Grošljem, ki je bil v ljubljanski porodnišnici tistega dne dežuren, se je dogovorila, da pridem zjutraj nazaj. Ker so postajali krči vse bolj boleči, me je partner ob 2 ponoči odpeljal v ljubljansko porodnišnico. Tako sem ob 6 zjutraj rodila deklico, težko 1120 gramov in veliko 36 centimetrov. Rodila se je živa, kmalu zatem je umrla. Kaj se je z mano dogajalo po porodu, niti ni tako bistveno – zaradi adherentne placente je bilo potrebno ročno luščenje in kiretaža pod kontrolo ultrazvoka, izgubila sem 1500 ml krvi, po posegu nisem spontano zadihala, zaradi česar sem bila premeščena v CIT in bila po ustreznem zdravljenju premeščena nazaj v porodnišnico. V uterusu je ugotovljen ostanek posteljice z obilno prekrvavitvijo v velikosti 5×4 cm, ki vrašča v sprednjo steno. V porodnišnici sem bila do 05. 01. 2006, ostanke posteljice mi bodo redno spremljali ultrazvočno. Vsak čas pa obstaja nevarnost nenadne, hude in obilne krvavitve.
Verjetno tudi nikoli več ne bom smela zanositi (po naravni poti tako ali tako že prej nisem mogla, da o tem, kaj se psihično dogaja neplodnim parom, niti ne govorim), saj so nekateri ginekologi mnenja, da bi z nosečnostjo popolnoma ogrozila svoje življenje.
In kaj želim z vsem tem povedati. Ne morem soditi dela zdravnikov, lahko ga pa vi oziroma inštitucije, ki so za to pristojne. In to od vas tudi pričakujem. Vem pa, da bi se vse odvijalo drugače (še vedno psihično neskončno boleče, vendar manj), če dr. Pogačnik in dr. Jurca ne bi »ugotovila« ledvičk, slabe vidnosti (po neštetih ultrazvokih danes vem, da slabo vidnost lahko povzroči premalo ali nič plodovnice) in me vedno poslala domov, kot da je vse v najlepšem redu. Roditi otroka v 30. tednu, ki je del tebe, te zbuja z brcami in te z njimi pospremi spat, nepopisno veselje in sreča, da ga boš že čez dva meseca pestoval v svojem naročju … ali pa v 17 tednu, ko še ne brca, ga ne čutiš, ob rojstvu ni ŽIV in še nista tako povezana – je razlika, kajne? Nenazadnje verjetno tudi do zapletov z vraščeno placento v nižji nosečnosti ne bi prišlo.
Čeprav je najina punčka živela le nekaj trenutkov, je vendarle živela. Želim, da presodite, če je umrla iz malomarnosti. Medijev in zdravniške zbornice zaenkrat še nisem seznanila, najprej sem se želela obrniti na vas kot direktorico bolnišnice. Čeprav najinega otroka nič več ne bo obudilo k življenju, želim, da veste in ukrepate. Zato, da ne bi kdaj v prihodnosti še kakšen nesrečen par tako kot midva trpel in žaloval za izgubljenim otrokom v veri, da nosečnost in razvoj otroka potekata normalno.
P. S. Dokumentacija o ugotovitvah v Perinatalnem dnevnem centru, porodu, zapletih po porodu in mojem sedanjem zdravstvenem stanju je v Porodnišnici Ljubljana. Materinsko knjižico imam jaz.
Lepo pozdravljeni!
Draga Rainbow
S solzami v očeh sem prebrala tvoje pismo. Tudi v najhujših morah si ne znam in si ne upam predstavljati, kaj vse sta s partnerjem in kaj vse si ti morala doživeti. Vem, da ni besed, ki bi te potolažile. Upam lahko samo to, da bo tvoje pismo pristalo na “plodnih tleh” (po vsem tem, se tole prav grozno sliši) in ne bo romalo v koš. Upam tudi, da bo direktorica porodnišnice ukrepala in ti o svojih ukrepih tudi odgovorila.
Moje iskreno sožalje ob izgubi vajine deklice.
Sandra
Groza…. ne morem verjet, da je to možno. Pa zaupajmo zdravnikom potem, in to v ljubljanski porodnišnci, za katero se zbira denar za nove aparate, ki naj bi bila najbolje usposobljena….
Vem da za vaju ni besed, ki bi vama pomagale, saj sta res v nezavidljivem polžaju. Upam pa da bo vajin primer pomagal še kateri drugi nosečki in da se bo v tej bolnici kaj spremenilo. Sočustvojem z vama in vama želim najboljši možen izid tvojega zdravljenja. Morda se zgodi čudež in boš tudi ti še kdaj pestovala tvojo pikico.
Draga Rainbow!
Ne, ne morem si predstavljati tvoje bolečine…
Sama sem rodila v BT, tretji dan od rojstva hčerkice pa je pediater ugotovil, da je nekaj narobe z njenim srčkom. Takoj so jo z rešilcem odpeljali v Ljubljano. Iz popolne blaženosti sva z očkom padla v “pekel”. No, k sreči je z mojim angelčkom po vseh zapletih in operaciji končno v redu. Med in po operaciji so bili nepričakovani zapleti, tako da so se zdravniki pošteno namučili za njeno življenje. Takrat sva se z možem spraševala, čemu sva lahko zanosila, donosila in rodila čudovito deklico, če nama jo bo sedaj “bog” vzel.
Kako je šele tebi, si lahko le mislim.
Iskreno sožalje ob tej neopisljivi izgubi!
Ojla!
Rainbow nimam besed :(. Ne vem kaj se dogaja v Trbovljah, vedno več je pripomb čez zdravnike in sestre. Vedno ko imam konrolo tam izvem za kakšno novo zgodbo groza. Vem da so zdravniki preobremenjeni samo da pa svojega dela ne opravijo tako kot bi morali, hmmm ne vem.
Sama sem pacientka dr Jurce, do sedaj je bilo vse ok, moram pa priznati da se je zelo zelo spremenil. Vedno bolj je redkobeseden, tudi če ga vprašaš za kakšno stvar ti odgovori kar nakratko, tako da dobiš občutek da bi se te rad čim prej rešil. Mislim pa da se je zelo spremenil tudi dr Čuk, ta pa je postal nesramen da je kaj. Če nisi njegova pacientka te odpika skoraj v sekundi. Mislim da bi se morali v Trbovljah malo zamisliti glede tega, drugače bomo vse pacientke kmalu zbežale od tam.
Tudi sama sem IVF-ovka in vem kaj vse si morala prestati, da si prišla tako daleč, potem pa ….
Še v mojem imenu iskrene sožalje.
Čenča
najprej iskreno sožalje in upam, da boš grozo in žalost lahko kdaj vsaj malo potolažila.
vendar jaz iz tvojega posta ne vidim zdravniške napake, razen tega, da so mogoče tudi oni želeli, da se vse skupaj odvije naprej po naravni poti.
če bi ti takrat rekli, da je možno, da otrok umre, ali pa tudi ne, ali bi se ti odločila za splav, ali bi upala do konca?? jaz vem, da bi upala do konca. ne glede na posledice. včasih je bolje, da je nosečnica neobremenjena, ker če bi vedela vse posledice bi jo bilo strah….
zdravniki niso krivi, da naša telesa ne morejo zanositi in donositi. veliko tudi ne morejo narediti, če se narava tako odloči. na žalost.
Tudi jaz sem brez besed.Zelo mi je žal zate, tvojega moža in malega angelčka. Take resnične zgodbe me totalno prikovajo na tla in zato začnem premišljevati da se ne bom odločila za porod in Uz preglede v Trboveljski bolnišnici.
Tudi sama sem IVF-jevka in po zelo dolgil letih truda da zanosim v drugo nama je letos le poratalo.
Vseskozi me pestijo same težave in po vsem tem kar sem doživela v Trboveljski bolnišnici v 12 tednu nosečnosti nisem čisto prepričana da so prijazna bolnišnica za nosečnice in naše nerojene otroke.
Z možem sva se odločila da morfologijo opraviva tako kot NS v Ljubljanski porodnišnici.Sem v 21 ednu tako, da se bom verjetno začela pogovarjati tudi o tem da bi šla rodit k njim.
Moji občutki za Trboveljsko bolnišnico so zelo prestrašeni in brez vsakega zaupanja pa čeprav sem pri njih pred 12 leti rodila deklico.
Rada bi ti pa povedala draga Rainbow, da so se v tej naši bolnišnici vsi zdravniki pa tudi sestre zelo spremenile.In to na negativno.
Ne znam ti napisati kako mi je hudo in prav je da začne nekdo nekaj delati na tem, da se v Trbovljah začne spreminjati to stanje.
Drži se.
L.p.Aljča
Draga moja Rainbow/Jerry,
vse kar lahko počnem je to, da jokam s tabo. S tabo sem bila ko sva se borili z neplodnostjo, s tabo sem bila, ko nama je uspelo zanositi, na isti datum sva imeli PDP, obe hodiva v Trbovlje (moj g. je dr. Čuk), na Ringaraji sva klepetali o brcikah najinih sončkov, nekako sem pričakovala, da bova skupaj rodili, se spoznali in cartali najini punčki… In zdaj … še pisati ne morem več. Drži se.
Ana