spol otroka
Verjetno se mnogim dogaja, da si zelimo ali mogoce le pricakujemo, da bo otrok dolocenega spola (saj veste – malo po obcutku, malo glede na svoje zelje, malo glede na statistiko v druzini).
Kako dozivljate to pricakovanje?
No, recimo: jaz si malo bolj zelim puncke (malo me je strah, da fantka ne bi znala razumeti – saj vem, da ni panike), moz pa pravi, da je dosti vec verjetnosti, da bo fant (statistika v njegovi druzini, pa strah, da bi se znasel v manjsini;)). No, kakorkoli, bo eden od naju “razocaran” (nalasc med navednicami, ker tako hudo gotovo ne bo!).
Kako ste to dozivljali tisti, ki ze imate otroke ali pa ze veste za spol?
Lp!
Pravzaprav glede statistike pri meni oz. mojemu, se vse skupaj čisto razhaja. Vso nosečnost me prepričujejo, da moram imeti občutek, kaj bo… ampak ga NIMAM in tega ne morem nobenemu “dotumbat”. Glede na to, da smo počasi na koncu poti, bomo/bodo mogli vsi skupaj počakati kakšnega spola bo “naše darilo”.
Razočaranj ne bo… 🙂
lp
Erina
Tudi jaz nisem imela občutka, kaj bom imela, moj je bil pa ves čas prepričan, da je naredil punčko. Pa jo je res 🙂 Vprašala pa nisva. Po kitajski karti zanositve nama prav pride in tudi pri vseh prijateljicah, razen eni. Za sestro pa še čakamo, kaj bo 🙂
LP,T
Jaz sem tudi ena tistih, ki si je od nekdaj želela fantka, kar pomnim sem sanjala o sinku in želja je bila vedno močnejša (pustimo ob strani da bo zdrav, to vsekakor). In seveda nisem mogla mimo tega, da ne bi vprašala za spol že sredi nosečnosti. Presrečna sem bila, da bo imel lulčka in da sem bila deležna te “sreče”, čeprav je že sreča to, da imaš lahko otroke in da so zdravi.
In zdaj v drugo si spet želim fantka, občutek imam, da mi gre bolje od rok, enake želje je imel sine in mož, čeprav bi ta morda še najlažje sprejel punčko. Tudi sama bi jo nadvse ljubila, vseeno pa bi se med nosečnostjo pripravljala na to, da bo deklica in se pogovarjala z njo in podobno.
In ko nam je rekla, da bo družba smo bili zelo veseli, mali seveda zelo navdušen, čeprav se zaveda tega, da je lahko tudi obratno. Upam, da bom dobila še kakšno potrditev do finala in da bo detece zdravo, kar pa je itak največja želja.
Piki Miki, 28 3/7
Hja, jaz sem tudi taka … vedno sem želela fantka in že od samega začetka sem bila prepričana da je fantek. Mojemu je bilo pa prav zares čisto vseeno… saj veste samo da je zdravo pa karkoli bo. No pa sem naredila tudi vse teste, ki obstajajo, vse vraže smo sprobali in povsod je pisalo da bo deklica … tudi po kitajski karti…
No potem smo pa dobili po AC črno na belem da je poba … sedaj ko ima 17 mesecev pa jamram v trgovinah kako lušne stvarce majo za punčice …
:)) Saj mene ne toliko martra, katerega spola bo, pa tudi tej kitajski karti ne zaupam, ker sem ze opazila, da ne drzi vedno. Niti ne mislim vprasat na morfologiji:)) Saj, par mesecev prej ali pozneje, mi ne nic spremeni.
Zanimalo me je to, kako ste dozivljala morebitna pricakovanja in potem resnicni spol otroka.
To, o obcutkih, katerega spola bo, pa sem morala tudi jaz ljudi prepricevat, da nimam kaj posebnih – posebej tasco:)))
Zdaj sem ze zelo srecna, da pridno brca:)
Lp!
Prvi je bil fantek in smo bili ful veseli. Mislim da si vesel spola otroka ker ga nehote povezuješ z identiteto svojega otroka, ki ga imaš seveda najrajši na svetu. Če bi bila punčka bi bili ravno tako ful srečni, ker sem že povedala zakaj. Pri drugem, ki je še v trebuhu bomo, ko bo čas ravno tako vprašali za spol, veseli bomo pa resnično obojega.
V našem sorodstvu so sami fantki. Tudi sama sem pred 15 leti rodila čudoviteka fantka.Sedaj pa imam 7 mesecev staro deklico. Lahko si samo mislite kakšno veselje in prava norija je bila, ko sem rodila; saj nihče, niti jaz nisem niti pomislila na to, da bi lahko imeli deklico. Karta zanositve in spola pa mi je kazala na fantka.
Srečno vsem!
Mislim, da si premalokrat preverila. Jaz sem za 10 primerov in je držalo le 4-krat. To pa ni nobna verjetnost!
Samo toliko… da ne bo kakih hudih pesenečenj. Ali pa v roza oblečenih fantov – kar se meni sicer ne zdi katasrtofa, vaškim ženicam pa definitivno – če daste kaj na njihovo mnenje, seveda. Jaz tudi to ne. Dam pa na ta rek: Naj bo karkoli, le da je zdravo!!!
Jaz sem v prvi nosečnosti vedela, da bo fantek, in ko mi je gin. rekla, da se ji zdi, da bo verjetno punčka (hitrost utripanja srca), sem bila kar zaprepadena. En dan sem bila čisto preč, no in do naslednjega dneva sem se že navadila in mi je bilo čisto ok, četudi bo punči.
No, na UZ mi pa potem pompozno najavi, da je fantek in me je spet vrglo, ko sem se že pripravila na punčko.
In potem sem vsa pričakovanja vrgla stran, ker sem spoznala, kako bedasto je vse to kompliciranje glede spola. Saj potem je pomembna še osebnost, je toliko kombinacij, vsi pa so tako cortni, da je kar joj.
Sedaj imam občutek, da je punčka, ampak bomo videli, kaj bo. Tudi raje bi punčko, ker smo z malim zelo utrujeni (zahteven) in se mi zdi, da s punčko bo pa le malo lažje (kot jih opazujem v vrtcu, tako zahtevne kot fantki niso). Če bo pa fantek pa tudi super, bomo imeli pa še enega razgrajača.
Bistvo je samo, da je z otročkom vse fizično in duševno in izgledno ok.
Lp, Srči
Draga Srčika,
moram te mal “potolažit” – midva sva bila prvič bolja naštimana na fantka, ne vem zakaj, zdelo se nama je, da bi lažje s fantkom, pa izveva, da bo punčka… vendar ti povem, je ne bi zamenjala, ma NIKOLI!!! Vendar pa pri živahnosti ni pravil – naša je izredno navita, brihtna, vse jo zanima, ima izredno močen značaj, tako da moraš prav razmisliti, kdaj se ti bolj splača popustiti. Zdaj pa čakamo fantka – najprej je bil malo šok, priznam, zdaj pa sprejemamo kot nov izziv – in me res ful matra firbec, kako bo.
Želim ti srečno, LPM
ojla,
bebica, ki je na poti je najin prvi otrok, kljub temu sem malo za hec šla k jasnovidki, ki mi je rekla da bomo imeli fantka. Pa sem bila vesela in povedala možu. Na UZ se ni nikoli nič videlo, nazadnje pa nama je povedala da nima lulčka. Malo sem bila razočarana, ker sem nekako pričakovala fantka ampak vse kar si pa res želim da bi bila bebica zdrava, pa če bo fantek ali punčka.
Pa tudi ko bom še imela otročke mi je pomembno da so zdravi pa če so sami fantki ali punčke, je pa lepo če imaš parček.
lp.
no, ker je ze ta tema spet priplavala na povrsje:)
Tukaj v nasi okolici je REDKO, da kdo NE vprasa za spol, zato naju vsi sprasujejo, ce ze veva. Mene pa ne moti, ce ne bova vedela do konca – malo adrenalina ne skodi, ne?;)
Pa tudi nakupovat ne mislim striktno za en spol – potem ne pridejo cote in oprema v postev pri nasljednjih otrocih, ne?;))
Tako me je sprasevala tudi moja splosna zdravnica – pa je rekla, da ko je ona cakala otroka, si je zelo zelela puncke. Ko so ji povedali, da bo fantek, pa je bila tako presenecena (oz. razocarana), da kar tri dni ni govorila;)))
No, pa tudi ne bi bila vesela, ce bi se zdravniki zmotili in bi se midva lepo pripravila na en spol, potem pa bi prisel drugi.
Lp!
Draga mineja!
Saj vem, da večina mamic s punčkami tako meni, vendar v punčkah ni te agresivnosti, pri našemu fantiču kar vidiš kakšno, tako nasilno, razdiralno energijo ima v sebi in včasih bi me stisnil, udaril, kar tako, da jo sprosti in kako se mu obraz nakremži, ko me hoče npr. uščipniti, pa se vmes spomne, da ne sme,
pa si ne more pomagati, moški hormonček je na delu,
punčke te agresivnosti nimajo, vsaj ne na tak način, tudi ne te potrebe po uničevanju, razdiranju itd. Na to sem mislila.
Sicer pa je tudi naš zlat in ga ne menjam za nobenega, pa če bi bil še 100-krat hujši.:)
Saj meni niti ni tako hudo, vendar za moža je pa vse skupaj že uber prenaporno. Pa še punči bi lahko oboževala njega, medtem, ko ga zdaj mali ne šmirgla preveč.
Lp, Srči
“punčke te agresivnosti nimajo, vsaj ne na tak način, tudi ne te potrebe po uničevanju, razdiranju itd.”
O, imajo jo, imajo… vsake toliko časa pride pri naši na plano tudi to. Včasih me stisne, da mi kar sapo vzame, prste mi skoraj polomi, kar zobe stiska od neustavljivega “popadka” 😉 Včasih riše, nato pa ji nekaj ni prav in besno scefra papir na prafaktorje. Poleg tega vsako igračo najprej razstavi – če se le da.
Pa je punčka, ne fantek 😉 In obožuje avtomobilčke in avtomobile 🙂
čao