zakon o izenačevanju možnosti
Ne obeta se NIC,ce ne boste aktivno sodelovali pri pripravi zakona.Ta zakon se pripravlja ze 3 leta.Ke ste bili do sedaj.Vodstvo ZDGNS dobiva vse informacije o poteku priprave Zakona o izenacevanje moznosti invalidov.To je stera praksa ZDGNS da se skrivajo informacije,po tem je ngdo pomeben da se brez njeg me more.LP
DIREKTORAT ZA INVALIDE / 01.03.2006
generalni direktor: mag. Cveto Uršič
telefon: 01 369 75 38
faks: 01 369 75 64
e-pošta: [email protected]
Direktorat sodeluje pri pripravi zakonov in drugih predpisov, ki pomembno vplivajo na položaj invalidov v družbi ter spremlja izvajanje nacionalnega programa invalidskega varstva, socialnega varstva, programa zaposlovanja in podobno. Izdeluje analize, poročila, navodila, strokovna mnenja in druga gradiva z invalidskega področja. Hkrati opravlja in usklajuje naloge invalidskega varstva znotraj ministrstva. Med naloge direktorata sodi tudi ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za pridobitev statusa invalidskega podjetja oziroma invalidske organizacije, vodenje evidenc invalidskih podjetij in organizacij ter sodelovanje z njimi. Z ukinitvijo Urada Vlade RS za invalide in bolnike je direktorat za invalide 1. 4. 2004 prevzel tudi strokovne in administrativne naloge Sveta vlade za invalide.
To je naslov,kam se lako obrnete.LP
Zakon o izenačevanju možnosti, od katerega si gluhi veliko obetajo, ne bo prinesel nič dobrega, če bo slab. Dokaz bom navedel v nadaljevanju. Zakon o prvi zaposlitvi, ki ga želijo uvesti v Franciji in ki je razburil francoske študente, je v bistvu zakon o enakih možnostih (Delo, 1.4.2006, str. 1). Temu zakonu pa zdaj nasprotujejo ravno tisti, na katere je ta zakon ciljal – mladi!!! Francoska vlada je želela olajšati zaposlovanje mladih, v resnici jih je pa le razburila. Francoski mladi so se vsaj uprli, ko bomo pa dobili kakšen slab zakon o izenačevanju možnosti invalidov, ki bo gluhe zapostavljal, pa gluhi po vsej verjetnosti ne bodo niti črhnili!!!
de tako al tako?
Blabla.
Bodo pa tujce uvozili.
Da bodo delali za penzjone od tastarih.
Ampak tega filna ne bodo videli.
Slovenc je tih in ponižen, ko jih dobi po grbi al po češpli molči še bolj in se še bolj plazi.
In invalidi so del svoje nacije.
Zato bodo lepo tiho. Ko miške.
Mirno bodo šli v svojo pogubo. Ponižno in do zdajci bodo upali v čudež.
NE BO GA!!!
Pogubi zapisana jata.
Kdor molči, si je sam kriv! Ker kdor molči, ta pritrdi, so rekli včasih.
A niti pregovorov ne poznate več.
Da bi jih doumeli je pa itak preveč.
In prav mu je kimelnu lakajskemu, ker s svojim molkom omogoča da eliminirajo, tudi fizično, tiste redke, ki si upajo reči da je cesar nag.
Take zarad mene lohka pobere.
Migelne lakajske.
SPOROČILO ZA JAVNOST
DATUM: 23. FEBRUAR 2006
NEPOSREDNO IN INDIVIDUALIZIRANO FINANCIRANJE STORITEV
Videoprispevek
Državni svet RS je v sodelovanju s Fakulteto za socialno delo organiziral mednarodni posvet o neposrednem in individualiziranem financiranju storitev. Posvet je bil organiziran s ciljem, da se čim prej pripravita predlog zakona o izenačevanju možnosti za invalide in predlog zakona o zavarovanju za dolgotrajno oskrbo. Državni svet Republike Slovenije je v sodelovanju z Ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve že 6. decembra 2004 organiziral posvet na temo izenačevanja možnosti invalidov, vendar tega predloga zakona še ni v zakonodajnem postopku. Na posvetu so bile predstavljene avstrijske in angleške izkušnje pri neposrednem financiranju storitev oskrbe in asistence ter pilotski projekt individualiziranega financiranja socialno varstvenih storitev v Sloveniji. Svoje poglede na tematiko so predstavili številni tuji in domači strokovnjaki.
Uvodoma je zbranem nagovoril predsednik Državnega sveta RS Janez Sušnik, ki je dejal: “Trenutno je v zakonodajnem postopku predlog Resolucije o nacionalnem programu socialnega varstva od 2006 do 2010, ki ga je državna svetnica Marija Perkovič, ki v državnem svetu zastopa interese socialnega in invalidskega varstva, že obravnavala na delovnem sestanku svoje volilne baze. Pripombe in dopolnitve k temu aktu bo obravnavala pristojna komisija, uvrstili pa jih bomo tudi na plenarno zasedanje državnega sveta. Konkretne pripombe in predloge bomo nato posredovali matičnemu odboru državnega zbora, ki pripravlja dokončna gradiva za sprejem na sejah državnega zbora. /…/ Že leta 2001 smo v državnem svetu sprožili pobudo za zakonsko ureditev materialnih pogojev za invalidne osebe, ki nimajo nikakršnih možnosti in materialnih sredstev za preživetje (osebe, ki so utrpele telesno okvaro, še preden so se pokojninsko invalidsko zavarovale, osebe, ki so od rojstva duševno in telesno prizadete, duševni bolniki, gospodinje itd.) in zaprosili Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, da čimprej pripravi predlog zakona o izenačevanju možnosti za invalide. V letu 2003 smo pobudo obnovili in že takrat smo dobili obljubo, da bo to problematiko reševal zakon o izenačenih možnosti invalidov. Decembra leta 2004 smo na to temo organizirali posvet, na katerem smo skupaj s predstavniki civilne družbe oblikovali predloge za dopolnitev delovne verzije osnutka zakona o izenačevanju možnosti za invalide.”
Navzoče sta pozdravila še Janez Remškar, generalni direktor Direktorata za zdravstveno varstvo na Ministrstvu za zdravje in mag. Cveto Uršič, generalni direktor Direktorata za invalide na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve. V razpravi so s strokovnimi prispevki sodelovali: avstrijski sistem dajatev za dolgotrajno oskrbo sta predstavila prof. dr. Walter Pfeil iz Univerze v Salzburgu in dr. Tom Schmidt iz Inštituta za socialna raziskovanja na Dunaju; o mednarodnih perspektivah in primerjavah izkušenj iz Anglije, Spodnje Avstrije in Južne Tirolske so govorili prof. dr. Shula Ramon iz Anglia Ruskin University v Cambridgu, mag. Günther Hampel iz Hilfswerka v St. Poeltnu, dr. Kai Leichsenring iz Evropskega inštituta za raziskovanje socialne politike na Dunaju. Slovenske priprave za uvedbo neposrednega financiranja pa so predstavili mag. Martin Toth iz Zavoda za zdravstveno zavarovanje, mag. Lidija Apohal Vučkovič iz Službe za razvoj, Davor Dominkuš iz Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, mag. Jelka Škerjanc iz Fakultete za socialno delo in prof. dr. Vito Flaker, dekan Fakultete za socialno delo.
Posvet je vodila predstavnica socialnega varstva v Državnem svetu RS Marija Perkovič.
POROČILO O UDELEŽBI NA ZNANSTVENEM SREČANJU
sreda, maj 24 2006 @ 12:43 CEST
Piše: Katra
Ogledov: 5
»ENAKE MOŽNOSTI PRI ZAPOSLOVANJU HENDIKEPIRANIHLJUDI V EVROPI« (Transnacionalno partnerstvo v projektu EQUAL) , od 17-21. maja 2006 v Parizu
Zaposlovanje hendikepiranih oseb postaja v državah Evropske Unije vse bolj pomembno iz več razlogov. Eden od njih je vse večje število hendikepiranih ljudi (z vidnimi in nevidnimi ovirami) in poglobljenejše zavedanja dejstva, da izključnost iz prostora dela in plačane zaposlitve prinaša vsaj delno socialno smrt. Predmet sestanka je bilo znanstveno srečanje predstavnic in predstavnikov transnacionalnega partnerstva v okviru proketa EQUAL (2005-2008), ki se ukvarjajo z vprašanjem enakih možnosti, vključevanjem in novimi pobudami na področju zaposlovanja hendikepiranih ljudi.
Znanstveno srečanje je bilo sestavljeno iz dveh delov : iz strokovnih obiskov francoskih organizacij, kjer poteka dobra praksa na področju zaposlovanja in poklicnega strokovnega usposabljanja hendikepiranih ljudi; in iz znanstvenega sestanka v zvezi z potekom primerjalne raziskave med Francijo, Nemčijo, Italijo in Slovenijo o stanju na področju enakih možnosti na področju zaposlovanja ljudi z ovirami.
Francija pozna sistem kvotnega zaposlovanja že od leta 1987, zakon o zaposlovanju hendikepiranih ljudi pa je leta 2005 obvezni odstotek hendikepiranih oseb, ki jih mora zaposliti vsaka organizacija in podjetje (zasebno ali javno), še povečal. V vsaki organizaciji, ki ima več kot 20 zaposlenih delavk in delavcev, mora biti 6 odstotkov ljudi z ovirami. Če se obvezna kvota 6% ne izpolni, mora organizacija plačati kazen, ki znaša okli 5000 Evrov za vsakega delavca, ki ga je zaposlila premalo. Denar, ki se s kaznijo pridobi, se vrača nazaj k spodbujanju projektov za zaposlovanje oviranih oseb.
Tudi v Sloveniji poznamo kvotni sistem od leta 2004, ki pa je le skromno spremenil obstoječo prakso, saj predpostavlja le 2% kvoto hendikepiranih v javnih institucijah, kar je občutno premalo za resnične spremembe. Še več, slabo senzibiliziranje delodajalcev, slaba podpora hendikepirnim za pridobitev strokovnega znanja ali za prekvalifikacijo (v primeru ovire, ki se pojavi sredi življenjskega ciklusa) in slabo prilagajanje delovnih okolij, ohranja Slovenijo kot državo, ki hendikepirane diskriminira in jim ne omogoča enakih možnosti. Slovenija ohranja ideologijo skrbi in dela iz terapevtsko disciplinskih nagibov, namesto ideologije individualne podpore za razvoj strokovnih poklicnih znanj. To ohranja Slovenijo med skupino tradicionalno trancicijskih držav, ki so strukturno odporne in nenaklonjene spremembam in ki le počasi dosegajo standarde v starih državah EU.
Če iščem jedrno misel celotnega strokovnega in znanstvenega srečanja, bi jo strnila v slogan: Od delovne terapije k strokovnemu delu za plačilo – od predsodkov, ki hendikepirane izključujejo, k novim znanjem, ki jih vključujejo.
Izr. Prof. dr. Darja Zaviršek