Seminar o izobraževanju gluhih v Fiesi
V petek, 25. 11. in v soboto, 26. 11. 2005 bo v Fiesi potekal seminar o izobraževanju gluhih, na katerih se bodo predstavili zavodi in društva ter posamezni predavatelji.
Petkovo dopoldne je namenjeno izobraževanju gluhih, popoldne pa izobraževanju odraslih. V soboto bomo prisluhnili izobraževanju s pomočjo tehnologije.
Napovedana je velika udeležba, za tolmačenje je poskrbljeno.
Upam, da se bo oglasil še kdo, ki je prisluhnil seminarju v celoti. Jaz vem le za prvi dan, v katerem so se predstavili statistični podatki zavodov za gluhe in zakonske možnosti; pravica do SZJ v šolstvu, kar je predstavila Jasna Bauman. Predstavili so se tudi gluhi in predstavniki zveze. Novost je pa, da Slovenija pripravlja projekt za dostopnost vseh invalidov na javnih mestih – tudi na avtocesti za gluhe, da bodo lahko poklicali pomoč v nesreči.
Hura!
Odkrili ste toplo vodo!
Tiboga, toplo vodo ste iznajdli?
čakte da še mrzla pride na versto, pa led?
A je šef naredil magisterij iz rega?
Ke ga cahnejo za maga.
A se ne da po mobilnem telefonu poslati SMS?
Zakaj bi moral ravno klicat na obcestnem količku?
Bi Vas pa kamenodobce vprašal, kje je spored in izvlečki na internetu?
Saj ste že šlišali za WWW.
Šale na stran!
Zakaj v eri WWW ni nič oprijemljivga iz fiese na netu??
A za vse ostale bedarije pa je denar??
Osebna in socialna identiteta naglušnih oseb
Mark Ross, Ph.D.
Naglušne osebe so edinstvena, a hkrati heterogena skupina, s potrebami in eksistenčno realnostjo, ki so drugačne od tistih, ki so socialno ali kulturno gluhi. Seveda imajo ljudje z različnimi stopnjami izgube sluha veliko skupnega in seveda so ljudje s pomešanimi ali prekrivajočimi se identitetami na podlagi osebnih realnosti, ampak ta siva področja ne bi smela ovirati tehtnih posplošitev, ki se jih da narediti. Naglušnost, z drugimi besedami, ni nekakšna ”manjša” manifestacija gluhote, ampak enota invalidnosti sama zase. Od vseh zmešnjav, ki se pojavljajo v zvezi z naglušnimi osebami, ima ta, verjamem da, najbolj obsežne posledice. Mnogo vladnih birokratov in izobraževalcev ne marajo, ali ne razumejo potrebe po tem razločevanju. Veliko raje združujejo gluhe in naglušne v eno kategorijo. Ustvari se veliko bolj urejen sistem kvalifikacije in prepreči dražje možnosti zagotavljanja posebnega programa in različnih uslug za obe skupini.
Pomemben razlog zakaj ne moremo z lahkoto definirati ”osebne in socialne identitete” naglušnih oseb je ravno v tem, ker jih – nas – je tako veliko v naših družbah. V ZDA je ocenjeno, da ima skoraj eden od desetih ljudi izgubo sluha, ki je dovolj velika, da ovira komunikacijo v nekaterih situacijah. Predvidevam, da je pojavnost izgube sluha vsaj tako velika, če ne celo večja v drugih državah sveta. V vsaki družini in v vsakem socialnem krogu obstajajo ljudje z izgubo sluha; resnično je izguba sluha ena od najbolj pogostih dveh ali treh okvar, ki prizadenejo ljudi. Je tudi, morda, najbolj nerazumljena, deloma verjetno zato, ker je tako pogosta. Ko smo preživeli celo življenje z babico ali partnerjem, na primer, preprosto ne pričakujemo, razumemo, ali vemo kako ravnati z načini vedenja, zaradi izgube sluha, ki se pojavi kasneje v življenju. Poimenovana je bila ” Nevidno Stanje”, ne zato, ker okvara slušnega sistema ni vidna našim očem, kar seveda je, ampak prvenstveno zato, ker so njeni učinki lahko tako narobe razumljeni celo s strani oseb, ki so same prizadete z njo.
Ljudje večinoma razumejo koncept popolne gluhote, to je nezmožnosti slišati kakršenkoli zvok. Z razumevanjem nočem namigovati, da je večina populacije razumevajoča do težkega položaja popolnoma gluhih oseb, ali da se družba, kot celota, obnaša občutljivo in primerno do njihove situacije, ampak zgolj, da je koncept popolne gluhote veliko lažje razumeti, kot pa delno, posebno kasnejšo razvijajočo se izgubo sluha.
Slušno obnašanje ljudi, ki so popolnoma in fiziološko gluhi je konsistentno: ko se pojavi zvok, ne reagirajo – pika. Ne velja pa za ljudi z delno izgubo sluha, tiste, ki so naglušni. Lahko se, lahko pa se ne odzivajo na določene zvoke, ali govor, ali pa druge akustične stimulanse, odvisno od takih dejavnikov, kot je razdalja, raven in spekter tekmujočih glasov, stopnja izgube sluha in oblika avdiograma in učinkovitost njihovih osebnih slušnih pripomočkov. Njihove govorne in jezikovne sposobnosti bodo različno prizadete glede na to kdaj se je izguba sluha pojavila, v otroštvu ali v odrasli dobi, stopnjo in naravo njihove izgube sluha in učinkovitost nadaljnjih terapevtskih programov. Kljub tem razlikam in kljub njihovi samo-identifikaciji, jih lahko označimo, kot ”naglušne”, če razvijejo svoje jezikovne sposobnosti skozi slušni kanal in če so sposobni razumeti verbalna sporočila samo s poslušanjem.
Poleg razlik v sami stopnji izgube sluha, je to, ali se je izguba pojavila pri otroku, ali pri odraslem, tisto kar ima največji vpliv na posledično vedenje.Tok življenja, s katerim se soočajo naglušni otroci s prirojeno izgubo sluha, ali pridobljeno pred osvojitvijo govora, je precej drugačen od tistega, ki se postavlja pred ljudi, katerih izgube sluha so se pojavile kasneje v življenju. Čeprav lahko upravičeno obe skupini imenujemo ”naglušni”, bodo vprašanja osebne in socialne identitete precej različna.
Zapletena in pogosto odločujoča za kasnejše odločitve v življenju so otroške zgodnje življenjske izkušnje; ko prvič opazimo izgubo sluha pri otroku, ne vemo ali bo otrok kasneje deloval kot naglušen ali gluh. To je v veliki meri odvisno od narave in strokovnosti izobraževalnega in terapevtskega programa, katerega je deležen otrok. Vidimo in v zadnjih 40 letih sem osebno videl veliko potencialno naglušnih otrok, ki funkcionirajo kot izobraževalno in socialno gluhi zaradi neprimernih izobraževalnih programov, posebej v slabi uporabi otrokovega ostanka sluha (Ross, 1990; Ross, Bracket & Maxon, 1991). Te otroke smatram za trpeče za ” iatrogenijo”, to je z zdravljenjem povzročena gluhota – ali v tem primeru, pomanjkanje primerne obravnave. V ekstremnih primerih je, kljub pomembnim količinam ostanka sluha, veliko teh otrok nerazločljivih od tistih z malo ali nič ostanka sluha, fiziološko gluhimi. Konec koncev je obstoj ostanka sluha tisto, kar loči te otroke od popolnoma gluhih in če je ostanek sluha zanemarjen, ali neprimerno stimuliran, postanejo razlike med njimi neopazne. Ko ti potencialno naglušni otroci odrastejo, zavzamejo mesto v družbi gluhih, v kateri najdejo svojo osebno in socialno identiteto. Za vse namene in uporabo so ”Gluhi”.
Ampak, za naše potrebe tukaj, predvidevajmo, da otrok pride iz svojega predšolskega programa, kot funkcionalno naglušna in ne gluha oseba – poudarjam predšolski, ker je za otroke s prirojeno izgubo sluha to najpomembnejše obdobje izobraževanja – in je izobraževan v rednih osnovnih in srednjih šolah. Kako se ti otroci spopadajo z vprašanji identitete, ki se jim lahko pojavijo med in po vpisu kot naglušen otrok v redno šolo?
To so otroci, ki so pogosto označeni kot ”pozabljeni” (Davis, 1990). Zdijo se in tudi res so boljši v govoru, jeziku, in šolskih testih, kot pa gluhi otroci, kljub temu, da so tipično slabši na teh področjih od normalno slišečih otrok. Pogosto je naglušen otrok lahko edini tak otrok v razredu, ali na šoli. So edini, ki nosijo slušne aparate in aparate za avditorni trening; še nadalje so označeni, ker so tisti, ki jih pogosto kličejo iz razreda k dodatnim inštrukcijam; in ker včasih ne morejo slediti hitri konverzacijski izmenjavi, šalam in idiomom njihovih normalno slišečih vrstnikov, so lahko, ali pa se doživljajo izključene iz večje skupine. Zato ker je bila primarna oblika njihovega začetnega-lingvističnega razvoja slušna, so bolj podobni normalno slišečim vrstnikom, kot pa gluhim otrokom, katerih osnovna oblika komunikacije temelji na vizualnem. Zaradi tega, ker izgube sluha naglušnih otrok pogosto delujejo kot ovira do popolne vključenosti v večjo skupino, se lahko počutijo izključeni iz ”glavnega toka” in se, v resnici, počutijo ”gluhe”. Ampak niso gluhi in vedo, da niso gluhi. V resnici lahko sploh ne poznajo nobenih gluhih oseb.
Ti otroci imajo težave z osebno in socialno identieto in čeprav sem velik zagovornik tega, da te otroke vključujemo v redne ali prilagojene redne šole, jim nič ne pomagamo, če ignoriramo stvarnost, ki jih lahko čaka. Po drugi, dobri strani pa jim lahko olajšamo pot: lahko zagotovimo, da smo naredili največ iz njihovega ostanka sluha; lahko jim preskrbimo dodatne in obogatene inštrukcije; lahko izobražujemo normalno slišeče vrstnike o stvarnosti tistih s poškodbo sluha; lahko naglušnemu otroku pomagamo zgraditi samozavest z usmeritvijo na področja na katerih blesti; lahko zelo trdo delamo za spodbudo samo-sprejemanja, ker s tem pride tudi verjetnost sprejetosti s strani vrstnikov; in končno lahko poskrbimo, da se ”spomnimo” njihovih posebnih potreb in problemov. Uspeti v običajni šoli ni lahko in ni neboleče, ampak prinaša nagrade. Akademske sposobnosti povprečnega naglušnega otroka so veliko večje od akademskih sposobnosti povprečnega gluhega otroka. Ko naglušni otroci končajo šolo, imajo veliko več poklicnih možnosti, s posledično višjim socialno-ekonomskim statusom od gluhih oseb. In, morda najpomembneje, zdaj imajo sredstva in priložnosti, da izbirajo – svojo identiteto, višjo izobrazbo in svoj poklic (Ross, 1992).
Vem, da vsi vemo za naglušne otroke, delno ali morda celo popolnoma vzgojene v rednih šolah, ki se odločijo za priključitev h družbi gluhih. To so ponavadi otroci, ki so se počutili najbolj izključene, najbolj odrezane od svojih normalno slišečih vrstnikov; njihovi spomini na prehod iz otroštva vzbujajo večinoma neprijetne in boleče asociacije. Če bi še tako želeli ignorirati te primere, je to stvarnost in jo moramo sprejeti. Dogaja se, čeprav si še tako želimo drugače. Če ti otroci kasneje najdejo svojo tolažbo in sprejetost v skupnosti gluhih, imajo vso pravico do te odločitve. Nekateri, v resnici, lahko delujejo kot most med ”Slišečim” in ”Gluhim” svetom. Ampak, čeprav ima na neki točki vsak naglušen otrok pravico izbrati svojo osebno in socialno identiteto, nas to ne odvezuje od osnovne odgovornosti, da pomagamo naglušnim otrokom, da do konca izkoristijo svoj potencial – kar, za njih, vključuje uporabo njihovega ostanka sluha v popolni meri. Ko to naredimo, vzpostavimo nivojsko polje za otroka, namesto, da vnaprej določimo izbiro identitete z neustreznim in neobčutljivim zgodnjim izobraževalnim programom.
Vprašanja osebne in socialne identitete naglušnih otrok se zdijo najbolj pereča v najstniškem obdobju. V tem obdobju se opredelijo, poskušajo odločiti kaj in kdo so in kaj bi radi postali, ko odrastejo. To je, in prepričan sem, da mi lahko pritrdijo vsi starši najstnikov in bivših najstnikov, zelo težko obdobje za vse mlade, z ali brez okvare sluha. Še težje je za naglušne otroke, ki se soočijo tudi z odločitvijo o svoji slušni identiteti. Spopadejo se s konfliktom, ki ga starejši naglušni ne poznajo, in ki ga moramo vsaj priznati, če hočemo zagotoviti tem otrokom podporo, ki jo potrebujejo.
Naglušni najstniki, ki so se celo življenje izobraževali, kot naglušni dijaki v rednih šolah, lahko zelo ostro občutijo svojo ”drugačnost”. Pogosto potrebujejo udobje skupine, mlade ljudi s podobnimi težavami s katerimi se lahko identificirajo, ki jih lahko ocenijo, kot ljudi z uspehi, kljub izgubi sluha. To potrebo poskuša zadovoljiti Mednarodno Združenje Naglušnih Mladih Oseb (Intrenational Federation of Hard of Hearing Young People – IFHOHYP) in želim jim vse najbolje. Ne vem koliko članov imajo, ampak prepričan sem, da bi se strinjali, da je to le majhen del potencialnih številk. V ZDA smo imeli nekaj majhnih in izjalovljenih poskusov, da bi organizirali skupine, ki se ukvarjajo le z naglušnimi mladi osebami; nobena se očitno ni prijela. Po svoji naravi, uspešni ali ne, morajo biti to prehodni programi; ”mladi” ljudje na našo osebno žalost (ali si ne bi mi vsi želeli zadržati svoje mladosti?) ne ostanejo ”mladi”. Neizbežno se postarajo. Več takih skupin je potrebnih, ne za vzpostavitev ”naglušne” identitete podobne ”gluhi” identiteti, ampak za podporo in samopomoč, nekaj kar lahko olajša njihov prehod v družbo.
Stvarnost biti naglušen pomeni tudi za mlade ljudi, da jih njihova naglušnost ne zapira v prepoznavno skupino, skupno identiteto, ki jo prepozna družba. Ostajajo člani družbe z različnimi sposobnostmi popolnega sodelovanja na vseh področjih. Naš cilj mora biti, da ustvarimo pogoje, ki jim bodo omogočili da bolj popolnoma sodelujejo v splošni kulturi, v vseh njenih mnogovrstnih vidikih.
To je tudi cilj večine naglušnih odraslih, ki predstavljajo prevladujočo večino ljudi z izgubo sluha. Sebe ne vidijo izven glavnega toka družbe. Naglušni odrasli so že oblikovali svoje povezave, zaključili izobraževanje in se opredelili kaj in kdo so bili, preden se je pojavila izguba sluha. Izguba sluha postane ovira, ki jim preprečuje, da bi uresničili svoja pričakovanja in željo po polnem delovanju v družbi; to ni stanje, ki določa kdo so. Njihova osredotočenost – naša osredotočenost – je k odstranjevanju ali zmanjšanju teh ovir. Drugače kot gluhe osebe, mi ne vidimo naše izgube sluha, kot stanje, ki določa našo osebnost, niti ne čutimo ponosa nad dejstvom, da imamo probleme s sluhom.
Naša družba je polna ljudi, ki zanikajo sami sebi, da imajo težave s sluhom, ki projicirajo razloge za komunikacijske probleme na njihove komunikacijske partnerje; ti so obtoženi, da ne govorijo jasno, ali preveč nežno, ali karkoli že. Pogosto traja leta, preden nekatere naglušne osebe priznajo, da je problem v njihovih ušesih in ne v ustih drugih ljudi. Ampak brez samo-sprejetja ne bodo iskali nobene pomoči in nobene ne bodo deležni.
Tu lahko nacionalne organizacije naglušnih oseb in tudi sam IFHOH dajejo pomemben prispevek. Z dejstvom, da zagotavljamo vidnost stvarnosti naglušnega stanja, da ne čutimo nobenega občutka stigme, ali se počutimo nekako manjše ljudi zaradi naše izgube sluha. Z lastnim samo-sprejetjem, z delovanjem kot vzorniki in zagovorniki, lahko pritegnemo mnoge naglušne osebe v naši družbi, da se prenehajo skrivati, da sprejmejo in se spopadejo s stvarnostjo izgube sluha. Trenutno je naša najboljša ocena, da v razvitih državah le okoli 20 odstotkov ljudi, ki bi jih potrebovali, nosi slušne aparate. Ti odstotki, kot dobro vemo, so v razvijajočih se državah še manjši. To ni samo stvar ekonomije. Če bi bil to faktor, bi večina naglušnih oseb v razvitih državah uporabljala ojačevalnik zvoka. Problem je v resnici samo-sprejemanje. Ni lahko premakniti naglušne osebe iz njihovega samo-skonstruiranega zaboja izolacije in obupa. Med ovirami, ki jih je treba preseči je povezovanje izgube sluha z naraščajočo starostjo in betežnostjo in psihološki udarec na samozavest nekoga, ki bi ga to spoznanje lahko sprožilo.
Kolikor je to že težko, je alternativa še hujša. Ljudje v stiku z naglušno osebo se zavedajo, da problem obstaja. Opazijo narobe razumljene besede, nenavadne, ali nepotrebne odzive na govorjene pripombe, ponavljanje že obdelanega materiala, izogibanje konverzacijskim situacijam, ali poskuse dominiranja nad pogovorom – z drugimi besedami, lahko vidijo učinke izgube sluha. Če se ti drugi ljudje ne zavedajo, da je izguba sluha prvenstven razlog za tako odklonsko vedenje, potem bodo pripisali te nenavadne odzive drugim razlogom, kot je senilnost, vzvišenost, ignoranca ali duševna bolezen. Ljubša izbira se zdi očitna.
Ne mislim, da ”naglušna” bitnost obstaja. Torej je na nek način ironično, da je prvi korak do kakršnegakoli poskusa izboljšanja za ljudi z izgubo sluha, da priznajo, da so v resnici naglušni. Ampak to kar priznavajo je stanje ne identiteta. Če smo nacionalne organizacije naglušnih uspešne pri pridobivanju novih članov, to ne pomeni, da so sprejeli novo identiteto. Kar pomeni je to, da iščejo podporo in informacije, da lahko bolj učinkovito nadaljujejo s svojimi siceršnjimi dejavnostmi. V našo organizacijo lahko pridejo nekoliko pod stresom in premagani od učinka, ki ga je imela izguba sluha na njihovo življenje. Morda so se pojavljali spori v družini zaradi razpada komunikacije, ali pa se je nekomu spremenil celoten življenjski vzorec zaradi nezmožnosti nadaljevati prejšnje socialne, kulturne ali poklicne aktivnosti. Skupinska podpora ni mišljena za razvoj nove identitete, ampak je namenjena pomagati osebi, da prevzame svojo prejšnjo identiteto in s tem mislim njeno prejšnji vedenjski vzorec, kolikor je to le mogoče.
Na nek način je naš uspeh z ljudmi, ki se pridružijo našim organizacijam, hkrati tudi naš neuspeh. Veliko ljudi, ki gredo skozi naše organizacije in sprejmejo koristi, ki ji skupina za samopomoč in zagovorništvo lahko ponudi, kasneje zapusti organizacijo, potem, ko je sprejela te koristi. V skupini ne ostanejo natanko zato, ker članstvo v tej skupini ne definira njihove identitete. V tem pogledu organizacije naglušnih oseb delujejo zelo podobno, kot mnoge, a ne vse podporne skupine na splošno Ko je problem ali situacija razrešena, je občutek, da ni več nobenega smisla v nadaljnji vključenosti.
Sporočilo ki ga moramo oddajati je, da s tem, ko se nam pridružijo ne redefinirajo svoje osrednje identitete. Kar počnejo, je to, kar demokracije na splošno počnejo: skupine se formirajo v volilno telo, ki predstavlja njihove interese. In njihov interes ni, da se odcepijo od družbe, ne da razvijejo svojo sub-kulturo naglušnih ljudi, ampak, da tako oblikujejo družbo, še posebej zmanjšanje učinka izgube sluha, da so lahko sodelujoči člani širše družbe. Naglušni želijo biti del tega dela česar so od nekdaj bili, njihovih slišečih družin in prijateljev, njihove službe, njim znanega sveta in stalne priložnosti za samo-izpolnitev v vseh njenih manifestacijah.
Viri:
Davis, H. (1990) Our Forgotten Children: Hard-of-Hearing Pupils in the Schools. Bethesda, MD: SHHH Publications
Ross, M. (19990). Implications of Delay in Detection and Managament of Deafness. Volta Review, 92, 69-79.
Ross, M.,Brackett,D. & Maxon, A.B. (1991). Assessment and Managament of Mainstreamed
Malo fiesapašte:
»Izobraževanje gluhih in naglušnih«
Program konference
Petek, 25. november 2005
9.00 – 9.05 Pozdravni nagovor – Predsednik ZDGNS, Franc Planinc
9.05 – 9.45 Uvod v seminar
Min. za delo, družino in socialne zadeve
Min. za šolstvo in šport
Min. za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo
9.45 – 10.15 Gluhi in naglušni otroci in mladostniki v procesu Vzgoje in
izobraževanja – analiza stanja od leta 1995 do 2005 in vizija
nadaljnjega razvoja področja – Tanja Majer, Ljiljana Batič,
Aleksandra Turk Haskič
10.15 – 10.45 Analiza raziskave med gluhimi študenti – Maja Vugrinec
10.45 – 11.00 diskusija
11.00 – 11.15 odmor
11.15 – 11.45 Zakaj zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika ne zaživi
na področju izobraževanja gluhih oseb? – Jasna Bauman
11.45 – 12.15 Zakonske osnove za vključevanje gluhih/naglušnih otrok v
različne oblike vzgoje in izobraževanja – Alenka Werdonig, Majda Knehtl, Tanja Filipčič Mrak
12.15 – 12.45 Ne čakajmo na druge, da nam prinesejo znanje, izkušnje,
informacije na pladnju – Tanja Potočnih Honigsman, Peter
Potočnik Honigsman
12.45 – 13.00 diskusija
13.00 – 15.00 kosilo in odmor
15.00 – 15.30 Naglušni v procesu izobraževanja – Franci Kos
15.30 – 16.00 Gluhi do visoke izobrazbe – Robi Lah
16.00 – 16.30 Gluho-slepota – Andreja Vovk
16.30 – 16.45 diskusija
16.45 – 17.00 odmor
17.00 – 17.20 Uporaba tehnologije v procesu izobraževanja – Bojan Mord, Milan Brumec, Marjan Brodar
17.20 – 17.40 Možnosti uporabe informacijske tehnologije – Tone Petrič
17.40 – 18.10 Izobraževanje in usposabljanje za uporabo informacijske in
komunikacijske tehnologije – dr. Matjaž Debevec
18.10 – 18.40 Osveščanje in izobraževanje okolja o problematiki gluhih ali
naglušnih otrok – Dušan Kuhar, Ljudmila Likar, Nada Hernja
18.40 – 19.00 diskusija
19.00 večerja
———————————————————————————————————————
Sobota, 26. november 2005
9.00 – 9.30 Nove oblike zaposlovanja – razširjanje možnosti za
delovni in osebni razvoj invalidov – mag. Tabaj Aleksandra
9.30 – 10.00 Socialna struktura gluhih v Sloveniji – Matjaž Juhart
10.00 – 10.30 Starši gluhih in naglušnih kot partnerji – Ivan Drev
10.30 – 10.45 odmor
10.45 – 11.15 Izobraževanje in usposabljanje odraslih – Bernarda Kokalj
11.15 – 11.45 Pomen vseživljenjskega učenja za aktivno življenje in delo – mag. Tatjana Dolinšek, mag. Karmen Vodenik
11.45 – 12.15 Usposabljanje za življenjsko uspešnost – Most do izobrazbe –
Sonja Hrabar, Omar Mozetič
12.15 – 12.45 diskusija in sklepne misli
12.45 – 13.00 zaključki
13.00 kosilo
Kraj: Hotel Fiesa, Fiesa
Tok da vemo, kake so bile teme, po naslovu sodeč.
So pa na stani še fotke udeležencev. Nikje pa ne najdem kakega izvlečka, do 200 besed po temi.
Ja kaj hodite bluzit, če niti enega kratkega abstrakta do 200 besed ne zmorete dat na net.
Po dolgem času sem pogledal na uradno stran.
In dobil vtis, da so si šefi z zveze “na TI z ministrstvi.”
Še dolgo ne bote premaknili teh granitnih skal.
So se dobro usidrali.
Ja dela novec res globoko lukno v kiro se zasidraš.
Nekateri na tem Forumu so se na veliko razpisali o tem kako je b’lo dober v Fiesi. Izrekli so celo čestitke za dobro organizacijo. Nihče pa se ni vprašal, kaj bomo s tem pridobili? In koliko je nas gluhe in naglušne vse to koštalo? Najbolj važno pa je kdo si je napolnil žepe s potnimi stroški, sejnino in dnevnicami! Čeprav sem gluh mi v ušesih tako silno cinglja in šumi, da se sprašujem, če sem res gluh. Don in njegove oprode so zopet bogatejši. Med nami so pa ljudje, ki živijo na minimalcu.
Zato ker mora stvar biti na NETU, dostopna vsem!!!!! Ker se vseh tiče.
Ljudje so bli plačani, niso ljubiteljsko šli tja.
ČE NE MOREŠ NAPISAT O SVOJEM PREDAVANJU NA NEKEM POMEMBNEM SEMINARJU 200 BESED POVZETKA in dati na net, JE TAK SEMINAR PRDEC RASTLINOJEDEGA POLŽA LAZARJA.
Ob tem da mrgoli na strani fotk, srečnih dobitnikov dnevnic potnih stroškov in sejnin!!!!!!!!
fantje in punce:
Dobite miljone in miljarde. Kar pa pokažete je navaden prdec, če ne znate dati povzetkov na NET.
Pejte v srednji vek, mafijci. Kamor spadate.
Me mene vaše fotke klinc brigajo, povzetke bi pa z veseljem prebral.
Juhart?! Nekdo se mi je potožil, da je ta gospod novo orožje v Donovih rokah? Čas pa bo pokazal, če je to resnica. Veliko gluhih prijateljev, se mi je potožilo o vdiranju v njihov email. Lastniki serverja so seveda na njihove pritožbe tiho. Razumljivo, saj so njihove stranke v vrstah državnih institucij.
Kaj je zbornik_ Neka knjižica, ki jo dobijo udeleženci, morda še knjižnica, npr NUK, morda še posamezen izvod na posamezna društva.
In stvar stane, naklada je majhna, potrebno je tiskat, za papir je potrebno sekati drevesa in PREDVSEM DOSTOPNOST JE MANJHNA, NEPOMEMBNA.
Na spletu pa lahko prebere kdorkoli, kjerkoli in si po potrebi sprinta in to distribuira.
In če že bote izdali zbornik, kje je recenzija in kdo je bil v organizacijskem odboru??
Dajte mal zračunat kolko so tipi dobili denarja: potni strošek, dnevnica, prenočišče…. Ob tem, da si take reči pišejo v biografijo. Ker to so neki strokovni delavci, ne pa tipi, ki so jih pobrali na travniku.
Sem ziher, da ta sestanek prodajajo vsi po vrstvi, od ministrstev, do zveze, do …
In neto efekt je prdec od rastlinojedega polža, dokler ni objavljeno!!!
So bli tam tipi, ki itak vse vedo, in ki jim ni pomoči. Ostali pa ne vemo, in znanje nam bi pomagalo.
Namreč.če ima sam službeno kje kaki recital, MORAM napisati povzetek.
Oglejte si na strani Zveze fotke teh dopustnikov v Fiesi. Kvazi strokovnjakov (dokler ne bo na netu).
Ne zameri, ampak, ob tvojem postu mi je padlo na um sledeče:
Brata Grimm???
A si dobesedno to slišal, ali se ti zdi da si slišal; tako od oka??
Lastna hvala se pod mizo vala. So rekli včasih.
Bizantinci for ever!
Moje subjektivno mnenje zaenkrat je: Zna se grebsti in zna vladat. In bizantinsko uživat. In ne odgovarja na jasna vprašanja. Ker je iznad vsake kritike. Mali bogec. Maščevalen do amena in zamerljiv. Če je on strokovnjak za gluhoto sem jaz strokovnjak za gosenice in bolhe na Luni.
Kvečjemu za vladanje gluhim.
Bi zelo rad videl, da se motim. Ampak on je iznad tega da bi kaj pojasnjeval.
Ne vem,vem samo to da nikoli ne plati pivo da nezna noben vic,vedno klati neko politiko in se baha, komaj cakamo da zapusti druzbo da imamo mir. Govori da je igral tenis z Drobnicem,vedno je najboljsi smucar,kosarkari,kolesar in tako dalje.V sportu je res mascevalen zato dobi svoje nazaj pa je po tem mir.Mogoce bi tako trebali narediti glugi vrnuti nazaj istom merom.Zakaj ga prenasate ce pocne to kaj vi pisete.
Bizantinstvo in bizantinci. Balkanijade in balkanci.
Mi je figo mar če igra tenis z Drobničem, Drnovškom, Janšo ali Bajukom.
Si pa mislim svoje. Če Ekrem ne laže, so moji sumi popolnoma realni, in se 100% vklapljajo v sklop očitkov Donmagistru, sotenisaču…. Bizantinstvo brez meja.
Ja Yuga je ostala le v Sloveniji.
To ni več tista lična podalpska deželica ampak mini balkan.
Levi politiki v svoj levi žep. desni politiki v svoj desni žep.
Sama korist, ne pa prepričanje.
Zdaj se mi zastavlja vprašanje, če je Ekrem umetno ustvarjen krt oz klon ali je oseba iz real time in life?
Če je real time person, je le še dodaten kamenček v mozaiku tragike, ki jo nizamo na teh forumih. Potrjuje namreč sume.
V živalski naravi je tako, da plenilci prežijo na bolne, slabotne, ostarele živali ali pa na nebogljene mladiče.
In očitno je tako tudi tu. V naših “idiličnih” “evropskih” logih.
Plenilci preže na ljudi, ki si ne morejo pomagati. Gluhe invalide.
In jih ….
In pol se v kafani in čaršiji bahajo s tem.
Ostaja samo tuga in brezup.
Nemoč.
K sreči sem nad tem, ampak žalost ostaja.
Se bom pa navadil.
Koža bo podplat čez in čez postala.
Da o kragulju, ki … ne pišem.
Ker je tle Yuga, ne pa prešernova in Cankarjeva dežela.
Kmal bo 8 februar.