Nekateri pravijo, da je tudi v popolni tišini mogoče uživati polno in človeka vredno življenje. Jaz se s tem ne strinjam. Tukaj bom naštel le nekaj “radosti” življenja v popolni tišini, kakršne vidim sam. Povzemam iz mojega skritega dnevnika, z dne 26.12.1998. Takrat še nisem imel polževega vsadka:

1. Zaradi gluhote ne morem (enakovredno) spremljati zelo zanimivih, a nepodnaslovljenih oddaj po televiziji (to so npr. 24 ur, Trenja, Tednik ob četrtkih zvečer (ob sobotah opoldne je pa tako zgrešen termin za podnaslovljeno oddajo, da bog pomagaj), Moja mala klinika, Preverjeno, ipd.). Prav tako ne morem spremljati oddaj po radiu, ki so marsikdaj zelo zanimive.

2. Če se hočem pogovarjati s slišečimi ljudmi, moram odgledovati. Odgledovanje pa je marsikdaj zelo zelo težko! Slišeči marsikdaj ne razumejo, da potrebujemo za dobro odgledovanje dobro osvetlitev, da morajo gluhega človeka gledati v oči, da ne smejo govoriti prehitro in v narečju (govor v primorskem narečju je hiter in odsekan, tako da je potem tudi odgledovanje otežkočeno). Mnogi tudi nočejo še enkrat ponoviti, če ga nisi razumel, slišeči hitro obupajo nad menoj, jaz sem pa tako obupal nad odgledovanjem.

3. Gluhemu neprilagojen govor. Nekaj sem o tem napisal že pod točko 2. Slišeči govorijo prehitro, da bi jih lahko razumel. Razen tega mi je dala mama mnogokrat jasno vedeti, da se mi ne bo nihče prilagajal. To je zame zdaj aksiom (resnica, ki je vsem očitna).

4. Zaradi gluhote marsikdaj ne izvem, kdo je za kaj pristojen.

5. Samo zato, ker ne slišim, marsikdaj zamudim super žurko, saj se moji slišeči prijatelji kaj malo brigajo za to, če sem zadosti informiran. Marsikdaj rečejo, da niso vedeli, da bi rad šel na žurko, ko jim povem, da sem razočaran, ker me niso obvestili.

6. Je izbrisan (gre se v zvezi z bujenjem, vendar pa ni problem gluhota, pač pa to, da nisem maral zgodnjega jutranjega vstajanja).

7. Samo zato, ker sem gluh, sem imel v zadnjem letniku srednje šole težave, ker nisem poznal vseh pravil. V zadnjem letniku srednje šole so se pravila na naši šoli močno spremenila, zapisana pa niso bila nikjer. Spoznaval sem jih vse do konca zadnjega letnika srednje šole in imel zaradi tega po nepotrebnem težave še tik pred maturo.

8. Zaradi gluhote nisem slišal šolskega zvonca in sem bil zaradi tega predolgo na hodniku in sem večkrat prišel v razred potem, ko je bila že učiteljica v njem. Enkrat sem šel po kavo (k avtomatu), ko pa sem se vrnil, je bila že učiteljica v razredu in me ni pustila vstopiti v razred, češ da sem zamudil 15 minut!!! Na tem mestu moram še dodati, da smo čas zvonjenja na začetku 4. letnika premaknili za 10 minut in sem imel tudi zaradi tega probleme. Težko sem se navadil na nov režim zvonjenja, ki pa ni bil nikjer zapisan. Vse sem se moral naučiti iz lastnih napak.

9. Zaradi gluhote nisem slišal okrožnic, ki so jih v srednji šoli govorili po ozvočenju (šolskem radiu). Teh okrožnic največkrat niso nikamor obesili. Od sošolcev sem izvedel le najnujnejše informacije, medtem ko so po ozvočenju večkrat objavili tudi rezultate raznih tekmovanj, vabila na zabave, žure, ipd., za kar sem bil pa jaz prikrajšan.

10. Zaradi gluhote nisem slišal govora po ozvočenju, ki je bil celo del pouka. Enkrat smo med odmorom poslušali en govor po ozvočenju, ki je bil zelo pomemben (bil je del pouka). Nato smo, ko je bil govor končan, imeli takoj pouk, ker je učiteljica prišla kmalu v razred, tako da mi sošolci niso imeli časa povedati, o čem so govorili. Ko je bilo ure konec, pa so moji sošolci že pozabili, o čem so prejšnjo uro govorili po ozvočenju. Govor ni bil nikjer zapisan, zato se ga tudi nalepiti ni dalo na oglasno desko (govorec je govoril iz svojih možgan, brez papirja v roki, vsaj tako so mi povedali sošolci).

11. Samo zato, ker sem gluh, sem enkrat na začetku četrtega letnika srednje šole ostal lačen. Nisem namreč vedel, da med glavnim odmorom ne smemo v trgovino, ki je bila oddaljena 200 metrov od naše šole, trgovinica v šoli, o kateri so leto dni poprej veliko govorili, pa takrat še ni delala. Tega, da trgovinica ne bo delala, mi ni nihče povedal, prav tako nisem vedel, da niti izjemoma med glavnim odmorom ne bomo smeli zapustiti šolskega območja (npr. za čas, dokler v šolski trgovinici še ne prodajajo malic).

12. Ker sem gluh, sem težil že, ko sem razrednika v srednji šoli vprašal najbolj nedolžno vprašanje, ki je bilo v njegovi domeni (npr. hotel sem ga vprašati glede maturantskega plesa, potem pa me je sošolka okregala, da se o tem ne sprašuje razrednikov, ker da je to privatna stvar sošolk in sošolcev in da se v to razrednika ne sme mešati. Potem pa za nameček še ves dan ni hotela sedeti zraven mene in mi pomagati pri prepisovanju snovi).

13. Zaradi gluhote ne morem telefonirati. Dokler niso iznašli SMS sporočil, nisem mogel poklicati svojih prijateljev. Še zdaj ne morem preko telefona komunicirati z nekaterimi svojimi bratranci, ker ne odgovarjajo na SMS sporočila, pač pa se veliko pogovarjajo “na klasičen način”, to je govorno preko telefona, prav tako ne morem poklicati babice in dedka, ki ne znata pošiljati SMS-jev, enako pa velja za večino mojih stricev in tet.

14. Ker sem bil na srednji šoli edini, ki ne slišim, mojih posebnih želja in potreb (npr. po tem, da bi okrožnice nalepili na oglasno desko) ni nihče upošteval. Vedno so mi govorili, da sem jaz v manjšini in da sem edini, ki mu obveščanje po ozvočenju ne paše. Zdaj na fakulteti je na tem področju veliko bolje, saj se fakultete prizadevajo, da bi bile prijaznejše do invalidnih študentov, med katere spadajo tudi gluhi.

15. Dokler niso iznašli SMS-jev zaradi gluhote nisem mogel nikogar povabiti na žurko, saj ne morem telefonirati. Še zdaj imam probleme z vabljenjem ljudi, ki ne uporabljajo ali nočejo uporabljati SMS sporočil.

16. Enkrat mi je inštruktor v avtošoli (na urah praktične vožnje) zaman razlagal, ker se mi je ravno takrat izpraznila baterija, pri sebi pa nisem imel rezervne. Odgledovanje brez slušnega aparata pa je skrajna muka!!! Skrajnejša kot če še nekaj slišiš!!! Razen tega je bilo vreme oblačno in je bilo kot če bi odgledoval v temi.

17. Samo zato, ker sem gluh, se je moja mama velikokrat sekirala in se še sekira za prazen nič. Tako se še zdaj sekira, da se ne bom mogel zmeniti z zdravnico, zato hoče vedno iti ona z menoj k zdravniku. Ko sem bil še v srednji šoli, se je sekirala, kako se bom znašel na fakulteti, če bom znal priti na fakulteto, ipd.

18. Samo zato, ker sem gluh, so me sošolci (pod pretvezo, da tako zahteva razrednik) prisilili, da je šel moj brat z menoj na maturantski izlet. Moja mama si ni upala ugovarjati, ker je mislila, da tako zahteva razrednik. Moja mama je bila namreč vzgojena še v komunizmu, ko se zahtevam razrednikov in drugih učiteljev ni smelo ugovarjati.

19. Samo zato, ker sem gluh, so se mi večkrat zdele 4 dni stare novice sveže, saj sem zanje prvič izvedel šele iz časopisov, ki večkrat poročajo z nekajdnevno zamudo, medtem ko ekipa informativne oddaje 24 ur poroča dobesedno s terena, v živo. Če na nacionalki kdaj poročajo “v živo”, to ni nikdar podnaslovljeno.

20. Srečanja gluhih in naglušnih v integraciji so mi bila preredka, poleg tega pa so bila med tednom, ko sem imel veliko študijskih obveznosti. Razen tega je usoda hotela, da smo vedno, ko je bilo na sporedu srečanje, zadnjo šolsko uro imeli strojepisje, pri katerem smo pogosto pisali nenapovedane kontrolne naloge (oz. napovedane kontrolne naloge, za katere pa jaz nisem vedel, ker nisem slišal, da jo je učiteljica napovedala). Učiteljica strojepisja je mojim sošolcem prepovedala, da bi mi pomagali. V tretjem in četrtem letniku strojepisja sicer nismo imeli, smo pa zadnjo ali predzadnjo uro navadno ponavljali snov za kontrolko ali pa celo pisali! Tako nisem mogel spoznati svojih gluhih sotrpinov in navezati stikov z njimi ter si z njimi izmenjati izkušenj.

21. Samo zato, ker sem gluh, ne slišim besedila pesmi, ki jih moji slišeči vrstniki veliko pojejo. Še zlasti veliko so peli v srednji šoli, zdaj pa ne več toliko 🙁 Pa pravijo, kakšen pomen ima glasba za duševno zdravje!

22. Ker sem gluh, marsikdaj sogovornika ne razumem v prvo. Zato se mi pogosto dogaja, da sogovornik noče ponoviti in kar zamahne z roko rekoč: “Ah, nič!” To me marsikdaj silno užalosti.

23. V srednji šoli so bili odmori meni prekratki, mojim sošolcem pa ne. Jaz sem si moral namreč sam fotokopirati zapiske, predtem pa dolgo čakati v vrsti v fotokopirnici. Tako da mi včasih ni ostalo nič časa, da bi se tudi kaj pogovoril s sošolci.

24. Zaradi gluhote sem prikrajšan za mnoge vice, smešne anekdote, ki si jih govorijo moji vrstniki, prav tako pa tudi za mnoge smešnice, ki jih govorijo učitelji med poukom.

25. Samo zato, ker sem gluh, so me starši večkrat ovirali pri svobodnem življenju. Niso me hoteli vpisati na kakšen trening, češ da je to zame prenevarno in da lahko padem, ipd., niso ukrepali, ko so moji sošolci zahtevali, da gre moj brat z menoj na maturantski izlet, sekirali so se zame, ko sem se odločal za fakulteto, ipd., ipd.

Po vseh teh “radostih” res ni čudno, da sem se v upanju na rešitev teh problemov naposled odločil za polžev vsadek, saj drugih rešitev ni bilo. Vendar pa polžev vsadek ni rešil nobenega izmed zgoraj naštetih problemov, zato sem nad njim zelo razočaran.

Kako si vi, gluhi, pomagate pri reševanju problemov, ki izhajajo iz teh radosti? Ali se jim izogibate ali se pogumno soočate z njimi?

Sama lahko rečem,da sem srečna ob svoji gluhoti in nič ne pogrešam, kot ti praviš o radostih.
Glede tega, če kdo obupa nad tabo takoj, če nisi razumel, sploh ni vreden tvojega truda da bi si odgledoval. Rečeš: ah pa nič!!! Za to se ne sekiram!
Pod 4: Vprašaj pa boš vedel
5. Če te prijatli niso obvestli, sploh niso tvoji pravi prijatli, žal! Če te zmeraj vabijo oz. zmeraj spomnijo nate, so pa pravi prijatli
6.??
7. Potrudit se je treba…
8. :-), potem pa ostani v razred, tem bolje bo…
9. Brezveze…če sošolci nočejo povedat ali pa če nisi vprašal, iz tega ne boš nič zvedel. Sprijazni se s tem
10. Ah, pa kaj. Men je vseeno…
11. Če hočeš vedeti, je vedno treba spraševati.
12. Ta tvoja sošolka pa nima pameti, sama si je kriva, če ve da si gluh in ne moreš vsega vedeti
13. Klicanje me ne mika, žal. Dovolj mi je sms…
14. DISKRIMINACIJA…
15. POmisli malo, če kdor ne ljubi trudit zate naučit in pisat sms, sprijazni se. Vsi se ne morejo zaradi tebe prilagajat. Če noče, pa nič…
16. Naj napiše če je kaj pomembnega in če ti je spraznila baterija. Rezervno vedno imej s sabo…
17. Ah, nezaupanje
18. grdo od njih
19. Na internetu pa najdeš svežih novic…
20. …
21. Ah, sprijazni se
22. To me tudi dogaja, a me ne žalosti. Rečem si, pa kaj, njihov problem je da se ne trudi in zaradi tega ne bi zgubljala besed.
23. 24. Sprijazni se
25. Problem tvojih je nezaupanje, rekla bi da mislijo, da smo gluhi nesposobni to in ono. Enaki smo kot tvoji le da ne slišimo, ukvarjamo lahko tako kot slišeči…

Vsak se mora potruditi, ker biti gluh ni lahko, treba se je pa sprijaznit. Polžkov vsadek gluhim ne bo nič spremenil na bolje, saj vem da si pričakoval, da se bo ful spremenilo. Škoda časa, operacij, denarja, učenje poslušanja, govora… Za to je bolje namenit sebe, prostih časov, SPRIJAZNITI pa še najbolj!!!

Točke 4, 9 in 11: Čim sem kogarkoli (sošolce, razrednika, ipd.), karkoli vprašal, tudi če se je šlo za važno informacijo, so mi takoj rekli, da težim! Zato nisem maral spraševati! Vedno, ko sem jih kaj vprašal, so mi najprej rekli, da težim, potem pa mi še nekaj časa niso hoteli pomagati.

Točka 19: Takrat, ko sem imel te probleme, še nismo imeli interneta.

To pa je res, so pa nekateri kar tečni, da si ne upaš spraševati in raje pustiš stvari kot so. Kaj nisi imel katerega, vsaj enega sošolca-k, ki bi ti z veseljem povedala, če bi vprašal?

Preveč časa imaš za razmišljanje o svoji priklrajšanosti zaradi gluhote.
Ok, vendar kaj bi rad imel?

Delaj in živi, študiraj, ustvari si družino, športaj, skratka poskusi gledati v svet malo lepše. Pridobi si prijatelje, druži se z ljudmi, hodi odprtih oči in verjemi, slišal boš in doživel tisto v kar ne verjameš. Na svoj način sicer, a slišal boš, kot slišimo gluhi, čeprav smo brez PV ali SA.

Če nič od tega, se posveti pisanju ali potovanju … Samo nikar ne naštevaj, kaj nimaš. Imaš najvrednejše, to pa je življenje. Za naprej se moraš boriti, ustvarjati sam kot sem se tudi jaz in vsi gluhi pred Teboj, nekoč in zdaj …

Jaz sem našel polno in bogato življenje, ker se nisem pomiloval ampak iskal, delal in živel kot normalen človek, pa gluhota gor ali dol.

Alex…si trmaste narave??

Dobro napisano Jojo. Sandi, skrajni čas, da pozabiš vse neprijetnosti iz srednje šole. Pusti preteklost, živiš danes, delaš za prihodnost. Koliko si že star? Kot sem že dejal v enem od prispevkov v izbrisani temi:”GET OVER IT!” Ali po domače:”Življenje gre dalje.” Zdaj si že velik fantek.

Pošlji oblikovano (02-07-05 07:31)

Ok. Neprijetnosti iz srednje šole sem opisal samo zato, da bi obiskovalcem tega foruma razložil, zakaj sem se odločil za polžev vsadek.

Nepodnaslovljene oddaje na televiziji pa obstajajo še danes! Pa poročila po radiu, ki jih posluša vsa moja družina, jaz pa niti ne vem, da kaj poslušajo! To se mi zdi mučno, ko me potem vedno, ko mislim sam začet kakšen pogovor, opomnijo, da naj bom tiho. Če bi vsaj bil kakšen opomnik na radiu, ki bi ga lahko videli gluhi, da so trenutno na radiu poročila (ne pa npr. narodnozabavna glasba), pa še tega ni! Pa celo študijsko leto so vrteli oddajo Moja mala klinika. Vsi moji cimri v študentskem domu so jo z veseljem gledali in se marsičemu nasmejali. Na žalost jaz nisem imel veliko od nje, ker ni bila podnaslovljena. Prav tako tudi oddaja Trenja, kjer je veliko za ekonomiste važnih stvari, ni podnaslovljena.

Drugače pa bi se dalo prilagoditi gluhoti. Ravnokar delam na tem. Zdaj sem več v družbi gluhih, kot sem bil včasih. Ali je kdo izmed vas bil na pikniku v Podpeči? Jaz sem bil. Ali gre kdo od vas jutri na piknik ob zaključku tabora mladih gluhih v Kranjsko Goro?

Alex, res precej opisuješ slikovito in natančno, bolj kot večina. Toda, forum žal ni vse. To zadevo moraš prenesti v kakšne programe, s katerimi bi ublažili te težave, ki se pojavljajo. Te programe pa lahko potem izvajajo društva in zveza. Kako in kaj pa je že drugo vprašanje oziroma se vprašaj, kakšna je ponudba …

Mogoče bom že danes program poslal na Zvezo in v društva po vsej Sloveniji. Samo povej mi prosim, kdo je za organiziranje programov na Zvezi pristojen?

Alex, to si pa res ful dobro napisal. Sicer sama dobro slišim, ampak me te stvari zelo zanimajo. Imam cd – govorica za gluhe, pa me jezi, ker nobenega ne poznam, da bi lahk to prakticirala – nevem, a dobro posnemam gibe na cdju ali ne :((

lp

Rockgirl!!

Najboljše je,da se večkrat srečaš z gluhimi in se dosti lažje naučiš s kretnjo rok!!Vsa društva po Sloveniji imajo srečanja v popoldanskem času in ti priporočam,da se tudi ti udeležiš!!

lp

Dej Alex, ne serji. Se prav vidi da se smiliš (si se) samemsu sebi. Se podpišem pod fleckerjem. Bi ti verjela, če te ne bi poznala, poznam pa tudi svet gluhih. Sama imam visoko izgubo sluha, šolala sem se v srednji in faks uspešno zaključila. Pa niti pol takih problemov nisem imela, ku si jih imel ti. To pomeni, da si bil ti res tečen. Jaz sem imela hvala bogi dobre sošolce, so se najdle izjeme, pa sem jih raje nekam poslala. Učitelji so bili tudi dobri, ker sem jim v začetku leta vse razložila, če ti pa ura zaostaja ali ne pogruntaš režima, ali se ti je pokvarila ura ali pa si kljub vsemu še vedno budala. Sej te ne maram žalit, sam ti žališ našo populacijo. Že tako nas majo za neumne, ti pa pole še napišeš take neumnosti in izpademo še večji kreteni.

Če bi bil ti dober in tako pošten do drugih, bi bili tudi drugi do tebe, sam ker vem, kako znaš včasih težit, jih bom razumela. Zazri se malo v sebe in postavi se malo v kožo drugih, pa boš mogoče spoznal, kaj je pri tebi narobe.

In če hočeš karkoli zvedet, ni vse v televizji, knjige povejo še altrokej več.

Lep dan,

Negra, ti imaš verjetno gluhe starše, brate, sestre in sorodnike, pa tudi več stika z gluhimi so ti omogočali (gluhi starši raje vidijo, da se otrok druži z gluhimi, medtem ko slišeči starši za svojega otroka mislijo, da bo “celo življenje živel le med slišečimi”), da praviš, da so vse moje besede, ki sem jih napisal, žalitve in tečnoba.

Ti sploh ne veš, kako je to, če si edini gluh v celi družini! Cela moja družina se npr. pri kosilu pogovarja o avtomobilih, le jaz ne morem sodelovati v pogovoru. Res je, da zdaj že laže prenašam to, ampak se včasih še vedno počutim prikrajšanega.

Ali si ti kdaj hodila na srečanja gluhih in naglušnih? Ali si se ti s profesorji zmenila za izostanek, če si šla na srečanje integriranih?

Veš, jaz do konca srednje šole sploh nisem imel možnosti spoznati gluhe in svet gluhih. Ko pa sem potem, ko sem začel hoditi na fakulteto tudi samostojneje zaživel, pa sem začel hoditi v društvo gluhih. Tam sem videl, kako so gluhi srečni, zadovoljni in veseli ter da se jim ne zdi, da so v življenju za kaj prikrajšani.

Jaz sem ta sestavek napisal zato, da bi vam, gluhim pokazal, zakaj sem se odločil za polžev vsadek. Moji starši in brat so me vsak dan skozi vse srednješolsko obdobje prepričevali v to, da bo polžev vsadek zame zelo dober, da mi bo izboljšal življenje, ipd. Gluhoto so mi prikazovali v najgrši luči (namenoma), samo zato, da bi sprejel polžev vsadek in šel na operacijo. Ne bom povedal, kaj moja mama misli o znakovnem jeziku in kulturi gluhih, ker boste užaljeni, vendar pa imam jaz do gluhote povsem drugačno mnenje. Zame je zdaj svet gluhih lep, lepši od sveta slišečih.

Zdaj se mi svet sploh ne zdi več tako krut. Na to, da ne bom mogel nikoli več telefonirati, se enakovredno pogovarjati s slišečimi, poslušati radia, enakovredno spremljati nepodnaslovljene oddaje po televiziji, ipd. sem se že navadil. Obstaja veliko lepših in bolj zabavnih stvari, kot je telefoniranje, gledanje Tednika ob četrtkih zvečer (ob sobotah opoldne pa smo navadno na vikendu, kjer pa nimamo televizije), ipd.

Tudi znakovnega jezika sem se do zdaj že naučil in ta mi zelo pomaga pri komunikaciji z gluhimi, čeprav v njej še vedno nisem ekspert.

Ali me ti poznaš? Ali poveš svoj email naslov, pa se bova preko elektronske pošte kaj pogovorila?

Spet si ustvarjaš kar neke podobe, misliš da si ti edini. Ne alex, jaz izhajam iz slišeče družine, živela sem v svetu slišečih, sem edina gluha. Ampak starši so bli tolko pametni da so me integrirali v redne šole. In navadila sem se vključit v svet slišečih, čeprav tudi jaz berem z ustnic. Tisti k me je sprejel, me je, tisti pa k me ni razumel sem ga poslala v k… Učtielje pa sem že pripravila do tega da so me razumeli. Vse se da, sam potrudit se moraš.
Tudi jaz do konca srednje šole nisem imela stikov z gluhimi, le en par, s katerimi sem se srečevala na vlaku, avtobuso, ko smo odhajali ob petkih domov, ko sem jih spoznavala, sem si zaželela znanja znakovnega jezika. In ga znam, pa po pravici povedano, svet gluhih je eno samo smiljenje sami sebi, vsi so najbolj bogi, noben nima posluha zanjih, vsi so revčki. In zato ostajam v svetu slišečih, kjer ne vsak do podrobnosti razlaga, kako je bogi, ampak se sooča s težavo, ki jo ima.

Negra, kaj se ti smilijo gluhi, zakaj smo bogi, revčki?? Žališ nas! Sama si tudi gluha, skrivaš se v svetu slišečih, ker želiš “skriti” svojo gluhoto. Če misliš da si boljša od nas gluhih, ne spadaš med nas. V svetu gluhih mi se nikoli ne podcenjujemo, kaj šele jamramo o svojih usodah. Rečem lahko, da smo vsi naši gluhi sprijaznili s našo gluhoto, zate pa ne vem. Občutek imam, da ti je bolj pomemben svet slišečih, kot pa svet, v katerem spadaš TI!
Alex, ali se tvoja mati sramuje gluhoto, gluhega sina? Ne vem, zakaj so ljudje tudi takšni do svojih otrok. Ostajam pri svojem prepričanjem, slišeči starši gluhih otrok naj bodo čimbolj v stiku sveta gluhih, naučijo naj se govorice rok,… Žalosti me, da so tudi starši takšni, da nimajo lepe besede o gluhoti, zato imajo otroci polžkov vsadek, v takšnem primeru se najdeš tudi ti.

Flecker, nisem rekla, da se mi smilijo gluhi ampak oni se smilijo sami sebi. Kaj jemlješ vse dobesedno? Navadi se mal drugače brat.
In nikakor ne trdim, da sem boljša od vseh gluhih, le smiljenja sama sebi ne prenesem. Dovolj sem jih spoznala, in verjemi ali ne, vsi ki jih poznam sam jamrajo, da svet ne naredi nič zanje, sami pa niso pripravljeni niti s prstom mignt. Pišem le resnico, ki sem jo spoznala v svetu gluhih. Še se družim z njimi, so mi fajn, ma pr meni vejo, da nimajo kaj jamrat, če niso poskusili naredit vse, da težav ne bi blo. Če pa sami ne zmorejo, jim pomagam z veseljem. Sam prekleto malo je takih, ki bi na svojo pest šli reševat svoje težave, problematiko, takoj se obrnejo na koga ki zna kretnjo in govor pa reši to sej znaš, jaz ne zmorem.
Pa ne trdi da to ni tako.
In priznam, bolj mi je všeč svet slišečih, sam zaradi teg, ker se znajo bolj potrudit za svoj obstoj. SAm tle pogledaš na forum, pa boš takoj vidu jamaranje.
In svoje gluhote nikakor ne skrivam, žalila bi sebe in meni podobne če bi tajila gluhoto. Mogoče sem jo kot najstnica, ko so v meni noreli hormoni, ampak sedaj, kot odrasla oseba, se nekako trudim po svojih močeh, da osvetlim slišečo populacijo, da ni to taki bau bau, ampak nekaj, kar je potrebno sprejet in živeti s tem.

Ali si članica kakšnega društva, hodiš na družabna srečanja gluhih? Mislim da si malokrat med gluhimi. Sama sem aktivna, in ne spomnim kdaj bi naši prijatelji (gluhi) kdaj jamrali, smilili sami sebi. Če so kdo kdaj tebi jamrali, to so bolj le peščica, morda vsaj ducat gluhih. Rečem lahko, da smo mi gluhi bolj ponosni nase in na svojo gluhoto.
S slišečimi je enostavno boriti za svoj obstoj, oz. nimajo česa za kaj boriti. Gluhi pa moramo in to zmeraj, borimo za enakopravnost med slišečimi, kot v privatnem, tako v službenem področju, kot tudi v šoli, faksu… In slišeči nimajo za kaj pritoževat, ker jim grejo dobro. Gluhi pa moramo vedno dokazovati, da smo kljub gluhoti enako sposobni, uspešni kot slišeči. To pa ni jamranje, smiljenje same sebe…

Sem aktivna članica društva, prej sem bila zaradi obveznosti vezana vsaki dan na društvo in zato sem kar precej spoznala člane. Mogoče preveč.
Ponosni? Nikoli slišala, da bi bili gluhi ponosni, kvečjemu preponosni. Dovolj so mi dokazali, ko smo bli v restavraciji, ko jih je sam en malo pogledal, kr pač videti gluhe na kupu je mal presenečanje. Pa je takoj blo tisto, glej ku nas gleda, kaj bi rad mel, bla, bla, bla. Pa da ne govorimo od kelnarja. Na konci sem se mogla njemu jast opravičevat, k so bli predragi “prijetni, ponosni” gluhi tolko nesramni. Pa ni bla peščica, bilo nas je 70. Dovolj sem v enem letu vskdanja z njimi spoznala, kaki so. Pa kot praviš, gluhi ne bojo priznali napak, mogoče spadaš v tisti krog. Jaz jih priznam in nočem biti podobna skupini 69ih ljudi, ki smo bili skupaj.
Gluhi morajo dokazovati da so sposobni ko slišeči ja, bla, bla, bla. Nimajo kaj dokazat. Še kadar jim ponudimo varjanto se približat slišečim, odvrnejo, kaj čmo rinit, sej znamo dovolj. Ne vem, kako je v vašen društvi, pri nas so sami pametnjakoviči, ki sami nočejo mignit s prstom.

Pa ne pravim, da so slabi ljudje, so dobri, prijazni, sej je lepo z njimi, sam ko se gre med slišečimi in neslišečimi so oni bolj bogi kot vsi ostali.

Zanimivo, kar si napisala. Odkrito rečeno, nisem taki tip in nisem videla koga ki bi jamral o svojem življenju, težavah, ipd. Jaz pa ne spadam v tisti krog, kot si omenila. Sama sem srečna, da živim kljub svoji gluhoti, in se za vsak trenutek dobro izkoristim, skratka nimam smisla za kaj jamrat. Ne oziram se na druge, če nas gledajo kot da so prvič videli gluhe, pa kaj,… Življenje teče dalje in mejmo se radi
Gluhi moramo dokazovati, da smo boljši, bla, bla, bla… Zakaj tako misliš? Jaz sem se v službi trudila in dokazovala, da kljub svoji gluhoti lahko bolje delam kot ostali slišeči. Nismo nič manj sposobni.