Odgledovanje
Spoštovani!
Ali mogoče kdo ve, zakaj se mi dogaja naslednje: Nekatere ljudi, zlasti mlajše, dobro razumem z odgledovanjem, drugih pa nikakor ne (ne glede na starost, vendar pa teže razumem starejše). Tukaj ne govorim o moških z brki in brado, ampak o predstavnikih obeh spolov, ne glede na to, kako poraščen obraz imajo. Zanima me tudi, zakaj včasih nevede buljim v sogovornika, ko odgledujem? Česa je to znak? MOram povedati, da nisem gluh od rojstva, ampak sem oglušel pri 15. letih. Večkrat tudi isto osebo enkrat bolje razumem, drugič pa slabše.
Lp
Alex
Problem je v meni, ker mi vsi (mislim na moje starše, brata in osebno zdravnico) non-stop pravijo, da drugi bolje odgledujejo kot jaz in da sem včasih bolje odgledoval kot sem in da zdaj, ko so se pojavili vavčerji, da odgledujem veliko slabše kot sem. Da buljim kot dojenček, da sem neprilagodljiv, ipd.
Pa kaj! Ne sekiraj se. Če ti težita starca in brat, pa zdravnica, to še zdaleč niso VSI . Moji starci so tudi totalno kritični. Še nikol niso na meni našli nič za pohvalit, za prešinfat pa vsak dan kaj novega. Sam jaz se jim ne pustim. Ma daj, štiri persone, od katerih bi to najmanj pričakoval, ti nabijajo komplekse. Vprašanje je zakaj. Kaj je za koga bolj udobno. Izberi pač tisti način komuniciranja, ki se zdi tebi najbolj primeren in udoben in čao.
Odgledovanje je umetnost, ki jo morajo obvladati gluhi, če hočejo normalno živeti med slišečimi. Odgledovanje je branje izgovorjenega iz ustnic. Ker gluhi ne slišijo sogovornika, morajo brat z ustnic, da razberejo, kaj je on rekel. To je včasih zelo težko zaradi naslednjih razlogov: Nekateri odpirajo samo usta (zobe pa pustijo skupaj, tako da ne moremo videti položaja jezika, ipd.), nekateri ljudje imajo brado in brke, kar zelo oteži odgledovanje, tudi slaba svetloba oteži odgledovanje, ipd. Odgledovanje otežkoča tudi, če je sogovornik preblizu ali predaleč (nekateri mislijo, da se morajo sogovorniku približati na 10 centimetrov, kar pa ni prav), če sogovornik govori prehitro, ipd. Nadalje, gluhi, ki so gluhi od rojstva, znajo bolje odgledovati kot tisti, ki so kasneje oglušeli.
Zivijo,
jaz mislim, da to prinesejo leta. Mladi načeloma bolj razločno govorijo kot starejši, ki se jim ne ljubi. In kar se tiče kritiziranja staršev in sorodnikov, me je res pogrelo. Moji so ravno taki. Včasih imam občutek, da so slišeči totalne lenobe, ker se jim ne ljubi prilagajati gluhim ali naglušnim pa bi krivdo radi zvrnili na nas. Čeprav sem jaz že marsikoga strenirala, da je govoril bolj razločno, če ni hotel vsako stvar trikrat ponavljati. Tudi pri tem so domači ponavadi najmanj potrpežljivi. Jaz sicer nosim slušne aparate in z njimi slišim ampak v zadnjih letih se mi je poslabšalo in moji se s tem sploh nočejo sprijaznit. Če so obrnjeni stran jih ne razumem, brez aparatov sploh nič ne razumem (včasih sem), ne slišim telefona ki je malo bolj stran, težko kaj razumem če je radio prižgan, moji pa se čudijo, češ dobi si boljše aparate, pa že zdaj imam digitalne.
Torej, ne sekiraj se, očitno je nekaj narobe s slišečimi in ne z nami, to je moje prepričanje po vseh teh letih, kako pa jih spraviti k pameti pa ne vem, najhuje je ravno z domačimi. Ima še kdo kak predlog?
Romi
Alex,
naj te morda potolazim z dejstvom, da tudi sliseci razlicno “slisijo” govorce. In to iz razlicnih vzrokov in ob razlicnih priloznostih razlicno dobro.
Isti ljudje ne govorijo vedno enako razlocno, enako pocasi (hitro), enako zanimivo, enako jasno – in posledicno je popolnoma razumljivo, da jih tudi cilj ne obravnava enako dobro oziroma jih sledi razlicno. Nekateri ljudje izrazajo svoje misli kratko, jedrnato, jasno, glasneje, bolj veselo, podkrepijo povedano z gestami, vcasih pa govorijo prehitro, premalo smiselno in nelogicno povezano preskakujejo vsebinske teme. Torej ze isto “vrsto” pripovedovalcev razumemo enkrat lazje, drugic tezje.
Potem se jim pridruzijo se tisti, ki so vecinoma tisji, razpredajo na dolgo in na siroko (po moznosti manj zanimive ali nezanimive teme), vcasih smisleno povezane, vcasih ne, monotono in enolicno, drugic spet cisto iz sebe…
Popolnoma normalno je, da jih razumemo razlicno. Oh, kolikokrat jaz recem mozu, da kar nekaj mrmra in ga prav nic ne razumem, vcasih sem ze cisto besna, ker ga to vprasam 5x zaporedoma, pa je drugace glasen, direkten, jasno izraza svoje misli in poglede. Vcasih pac momlja in sitnari, da ga sploh ni za razumet (morda je pa to Bozja obramba za poslusalce pred sitnobo? ;))
Skratka: namesto, da ti “ocitajo”, kaj vse ne pocnes prav in cesa ne delas, bi bilo veliko bolj koristno in prijetno, da ti pomagajo z dodatnimi pojasnili in te z njimi usmerjajo/vzpodbujajo k boljsemu razumevanju! Morda k boljsi koncentraciji k sicer zahtevnejsim govorcem – vsekakor pa to ni enostavno in lahko in terja velike napore tako govorca kot neslisecega poslusalca.
Le pogumno in naj ti ne vzamejo volje!
Alexa
odgledovanje….pri meni tukaj ni težav in je nekaj težav…v šoli (SŠ) me profesorji zelo dobro poznajo, vedo kdaj je treba paziti in kako…ampak jim pustim prosto pot, ker vem, da slišeči naj bolj izvedejo o novih snoveh, kot pa se preveč ukvarjajo z menoj…jaz sem takšna oseba, ki mora vedno odgledovat z ustnic…če se profesor obrne, in ne vidim ustnic, ne morem razumeti o čem se gre…jih pa tudi opozorim…vendar po koncu pouka, če me kaj zanima še, vedno prosim profesorja, da naj počaka, da ga nekaj vprašam…in to rade volje počne…je pa res, da izgubim veliko informacij…glede zapisokov…vedno pogledam zraven sošolke in prepisujem, včasih pa, če kaj res že razumem, pa sama zapisujem…in obenem mi pri tem pomaga “foniker” … upam le, da na faksu ne bo kaj težav, ker do sedaj nism mela…
lp