Hči naših prijateljev (žal stanujejo zelo daleč in se malokrat vidimo) je dopolnila 7 let in je šla letos v OŠ. Pred letom je dobila polžev vsadek in Starši so jo vpisali na navadno OŠ.
Vedno se mi je zdelo, da ta sicer ljubki deklič ni nič srečen v družbi slišečih otrok. Nekako kljub začetnemu trudu nekaterih slišečih otrok komunikacija spontano ne steče. Potem skačemo starši vmes in skušamo otroke nekaj povezovati in tolmačiti… A prav kmalu je na obeh straneh opaziti utrujenost od vseh teh silnih poskusov. Tudi deklica je utrujena od “pogovarjanja” in se z veseljem umakne – odpočije.
Na mestu mojih prijateljev bi deklici omogočila šolanje v družbi vrstnikov – in to gluhih, saj je po mojem med slišočimi otroci osamljena.
Kaj pa vi mislite? Bi bili srečnejši, če bi se šolali med slišečimi ali med gluhimi/naglušnimi vrstniki?
Tudi tale polžev vsadek – se mi zdi – je ena čudna naprava, ki zavija in cvili. Ali otroku res lahko pomaga, da sliši?
Punčka je res prav krasna osebica, radi jo imamo, samo včasih se mi zdi, da jo mama preveč “gnjavi” s svojimi ambicijami.
Lep pozdrav!

Če mene vprašate, je za otroka najboljše, da se izobražuje med svojimi vrstniki, sebi enakimi. Na silo ga, iz njegovega sveta, vtakniti v drugi svet, je za moje pojme enako kot zdravega otroka spraviti med umobolne.
Mama te punčke najbrž želi svoji deklici samo najboljše, zato je tudi “gnjavljenje”, ki škodi obema. Vedeti in razumeti je treba samo eno: s polžkovim vsadkom ali brez, otrok ne bo nikoli v stanju slišečega človeka, da bi slišal.
Verjamete ali ne, tudi gluhi svet ima svoj smisel za življenje in vse tisto, kar človek potrebuje – čustva, možgane, skratka vse, samo sliši ne. Zato pa ima oči, da posluša in roke, da govorijo, glavo, ki misli in ustvarja … Jaz bi tej deklici in vsem otrokom sveta, ki ne slišijo, pustila, da živijo bogato in srečno otroštvo, brez prisile in posegov v glavo, da odraščajo srečni in veseli v zdravega in delovnega človeka.

Poznam to zgodbo. Izkusila sem jo na svoji koži. Ne polžkovega vsadka, pač to, da komunikacija nekako ne steče med njo in vrstniki. Če bi imela kakšno prijateljico, ki bi jo jemala za nekaj samoumevnega in za nekaj posebnega obenem, bi ji bilo verjetno malo lažje. Danes je tako moderno, da se otroci učijo vseh jezikov sveta. Tudi jaz opažam, da so otroci navdušeni, če jim odrasli pojasnijo vse neznane stvari in jih naučijo kakšne kretnje in prstno abecedo. Otroci so ponosni nase, če znajo nekaj, kar vsak ne zna. Zagotovo pa je za majhno deklico bolje, da ima vrstnike, s katerimi se razume in lahko komunicira. Tudi socialno in osebnostno pridobi ogromno. Največja težava pa je prav to, da je po zakonu treba vsakega otroka usmeriti po pregledu komisije, ki odloča, kam lahko gre otrok in verjetno je komisija mislila najbolje za deklico, da bi si pridobila čim boljšo izobrazbo. Mamica bo največ naredila za hčerkico, če je ne bo gnjavila s svojimi ambicijami, pač jo bo sprejela tako kot je, gluho in ji nudila vso podporo in zaupanje. Morda je čas, da se obe učita komuniciranja na drugačen način. Nikakor pa ne smete dovoliti, da bi jo vrstniki poniževali ali jo kako drugače zapostavljali (ker ni komunikacije), sploh pa ne zdaj. Deklica ta čas potrebuje samo občutek sprejetosti med vrstniki in prijatelje. Predlagam, da čimprej pridobi kakšno prijateljico, lahko gluho, ki jo bo naučila marsikaj. Najboljši primer so otroci gluhih staršev ali otroci gluhih staršev, ki so tudi pogosteje srečnejši in obenem bogatejši z izkušnjami.

Ma, ne komisije, starši (mama) je hotela na vsak način, da gre v navadno šolo. In mala se sploh ni še učila znakovnega jezika oz. kretanja, saj naj bi se sicer ne naučila branja z ustnic in govorjenja. Meni se zdi to grozno. Samo jaz pač nimam pojma, to je le moj instinkt. Zato vas sprašujem, ki to zadevo pobližje poznate. Sicer pa ta družina živi na Hrvaškem. Nič še nisem rekla, zbiram pa besede in pogum da prijateljem odkrito povem, kaj si mislim. Mogoče bodo jezni name, ampak ne morem pomagati – kar naj bodo! Vsi jim samo prikimavajo, češ da je že itak grozno, ko je otrok gluh, pa jih ne bodo še prizadeli s kritiko. Pha, neumnost!

Moja sestra je učiteljica v OŠ in ima v razredu gluho deklico, ki pa se je v razred super vklopila in vsi so prepričani da je to zanjo najbolje. Nima težav s komunikacijo, enkrat ali dvakrat tedensko tedensko pa jo pride poučevat še strokovnakinja za gluhe. Mislim da je za deklico, posebej če ne živi v mestnem okolju pomembno da živi v svojem okolju – ne pa npr. v domu ali zavodu
lP A.

Se opravičujem ker se toliko oglašam, ampak šele danes sem našla tale forum in tudi nisem še popolnoma gluha, ampak od starosti slabo slišim

Sem pa malo zmedena nad tole debato. Ali to, da mami, ki je deklico vpisala v “slišečo” šolo, ne pomeni sprenevedanja. Ali se bo deklica vse življenje gibala samo v družbi gluhih? Kolikor sem jaz v življenju izkusila, bo vržena v slišeči svet, ali pa izolirana, kar je malo verjetno. Če se ne počuti dobro, pač potrebuje več pozornosti, ki pa jo ji slišeči prav lahko dajo. Tako pozneje ne bo imela nepotrebnih težav. Tudi si ne predstavljam dobro, zakaj gluhi ne bi mogli študirati, če niso umsko nerazviti. Res je potrebnih precej več naporov, amapk kogr to veseli, zakaj ne?
Kar se tiče premajhne izbire poklicev, pa bo kriva zakostenelost šolskega sistema in države, ki se premalo posveča temu, da v družbi živimo zelo različni ljudje in se mi zdi velika krivica nekomu odrekati možnosti samo zato, ker je malo drugačen. Saj je vsak od nas malo drugačen.