pozdavček, pred 10 leti sem izgubila očeta in moram priznati, da se nam je vsem življenje v 10 sek obrnilo na glavo. V bistvu vam pišem – ker smo otroci že nekako preboleli smrt in nadaljujemo z svojim življenjem , je pa tu mati , ki po 10 letih še vedno ne zna živeti. Mi smo ji dolgo časa pomagali, dokler sem živela doma sem prenašala vse njene čustvene napade izsiljevanja (npr.a bi to tudi tako naredila če bi bil oče živ…, ja jaz sem zdaj sama …..in vi mi ne pomagate). Skratka moja mati je smrt parnerja izkoristila za večletno čustveno izsiljevanje. Problem je, da smo se otroci začeli umikati, da smo previdni v komunikaciji, da ni sproščenosti – ker če ne narediš tako kot bi ustrezalo njej potem dobiš takšno pošiljko očitkov in mnenj..V izogib prepirom in “sikiranju” se zato ne poglabljamo v osebne probleme oziroma ne pogovarjamo o osebnih stvareh ampak čisto na splošno. Posledično pa se zaradi tega oddaljujemo. Namesto, da bi se kot družina srečevali – čutimo vsi otroci (4) nekakšno napetost ko smo doma in zato pridemo tja le ob nujnih priložnostih. Dve moji sestri imata že družino in pač vztrajazta v takem odnosu – prvita da bolj zaradi otrok, da bodo poznali babico. Meni pa se zdi skrjno brezveze “blefiranje ” tam kjer sem rojena.

Mama vedno prvai, da taka je, da se ne bo spremenila in konec ….Če sem iskrena me kadar sem doma boli želodec , naša mnenja ne veljajo., mama se ne zna smejati in z ničemer v življenju ni več zadovoljna. Ima pa zdravje, še vedno dela, 4 otroke – ki so končali šolanje si ustvarili lasten dom in par vnukov…

Kako ji pokazati , da pa kljub temu kar se ji je zgodilo v življenju lahko normalno živi , brez čustevenega izisiljevanja , da se lahko nasmeji in uživa v preostanku življenja.

V bistvu potrditev vedno išče pri tujcih – ne prenese kritike niti ne popusti v prepirih.

Jaz sem se po zadnjem dogodku (poročila sem se – ne ne čisto tradicionalni način, v tujini sama s partnerjem – kar mi je mam zamerila in seveda po vrnitvi namesto dobrih želja in sreče me je čakal plaz očitkov kakšna hči sem, kako sem lahko takšna, ali bi to če bi bil oče živ tudi naredila ipd) umaknila. Nimam nikakršne želje po družbi z njo – vem pa da se zagotova da kaj narediti …. S tem da ji dopuščamo da je takšna ji zagotovo ne pomagamo…

lep dan

Živjo!

Si v zelo težki situaciji in težko bi ti svetovala kaj pametnega. Mami očitno izsiljuje vse vas in se boji samskega življenja, vendar tega nikakor ne bi smela. Niso otroci krivi, da je partner umrl, nenazadnje pa so tudi sami doživeli ogromno izgubo vendar pa da zaradi tega izsiljuješ vse okoli sebe ni prav.
Pomembno je, da se mami točno pove kaj je njena vloga, kako vas s tem svojim obnašanjem odtujuje od sebe, kljub temu, da jo imate radi in da je skrajni čas, da neha z omenjanjem očeta oz. izsiljevati na njegov račun. Če pač tega ne zmore, potem je prav, da vsak od vas zaživi življenje po svoje in ob temu nima slabe vesti.

Srečno!

Mislim, da pojav “izsiljevanje” sploh ni tako redek, samo ljudje o tem neradi govorimo.
Doživela sem isto : ko je oče umrl, je bila mama v svoji osamljenosti in
žalosti prepričana, da ji bomo ostali (otrok, vnuki) NADOMESTILI moža.
Nikoli ni razumela, da odrasla hči s SVOJO družino ne more vedno in povsod na prvo mesto postavljati svoje mame.
To ne pomeni, da je nisem imela rada-seveda sem jo, ampak ona bi najraje videla, da še v službo ne bi hodila – da bi bila kar naprej ob njej in z njo….. Ja, lahko bi napisala cele romane.

Draga Luna,

kako lahko preživljaš enako zgodbo kot jaz??????? Čeprav imam jaz po eni strani še večjo smolo (sem namreč edinka), po drugi strani pa “srečo” (mama namreč sedaj umira). Meni je oče umrl pred 12 leti, ko sem bila noseča. Ker sva bila velika prijatelja, me je smrt zelo,zelo prizadela. In sedaj sem nekako ven iz te bolečine in spremljajo me njegovi zelo dobri življenjski napotki, vzor, borbenost, poštenost, pozitivnost itd. Kaj pa mama? Ob očetovi smrti se je vedla, kot da je konec sveta in jaz noseča sem jo morala reševati iz kriz. Zaprla se je vase, skoraj zapila, pomilovala samo sebe, meni očitala, da nimam nobenega časa za njo, da sem nehvaležna hči, da sem najslabši otrok na svetu itd. V njej nisem nikoli imela nobebe opore. Vedno me je samo kritizirala, ob problemih mi je očitala, da sem si sama kriva itd. Utrujena sem bila od njenih izpadov in Boga sem prosila naj nam pomaga. Nobenega notranjega miru nisem imela zaradi nje: občutek slabe vesti, ker je bila tako uboga-nikoli nisem šla sproščeno niti z družino na morje, niti v službi na kakšno izobraževanje, niti na kavo s prijateljico, niti na aerobiko. Takoj sem bila candra pocestna, ki ima čas za vse druge kozlarije, samo za svojo mater ne! Grozno sem se počutila v svoji duši: kaj ima mati proti meni? Sem univerzitetno izobražena, namestnik vodje v odličnem podjetju, mati dveh krasnih hčera, skrbim tudi za svojo zunanjost, materialno dobro preskrbljeni, zdravi,….Kaj naj bi si moja mati sploh še želela? In to je bil pri nas problem: moja mati je trpela, ker je videla, da jaz sem polna življenja, ona pa obratno. Vendar brez nič ni nič: če bi jaz sedela tako kot ona in se pomilovala, danes ne bi bilo ničesar. In pri 37ih letih bi jaz bila razvalina. Potrebno je bilo garanje, odrekanje za dosego cilja! In ona mi je ustvarjanje očitala kot zanemarjanje nje. Groza. No, pa je prišla bolezen (rak dojke) in danes umira. Seveda je pri meni doma že 8 mesecev in kot ponavadi samo jamra, kako je sama, da hodimo mimo nje kot da je ni, da kako je žalostna, ipd…Vsi smo že utrujeni in upam, da bo rešitev prišla za vse. Bo hudo, ko je več ne bo, ker mi je le mati, vendar z njeno smrtjo bo od mene padlo veliko breme!!!!
Zato draga Luna, moje sožačje. Želim ti, da bi znala čimbolj odklopiti svojo mati, kajti zavedaj se: ne izbere si otrok starše, amapk starši otroka. In otrok ni tisti, ki bi moral trpeti za nesrečo svojih staršev. Če starš ne zna živeti svojega življenja, je to njegov problem in ne problem otroka. Zato, otroci si ne smemo očitati ničesar zaradi svojih staršev. Ravno obratno je lahko! Moji hčeri sta danes stari 14 in 12 let in že dlje časa živim tako, da imam tudi svoje življenje (svoje zanimacije, ki mi bodo ostale, ko bosta hčerki odšli ali me bo npr. zapustil mož. Takšno je življenje in nič ni večnoa – večno je samo to, kar sam nosiš v sebi. In, če je to ena sama praznina, je to velika žalost. Zato moramo biti ustvarjalni in znati živeti tudi takrat, ko smo sami s seboj in razmišljati o sebi. Trstenjak je rekel: “Ugobi človek, ki se upira na človeka”. Zato pa je toliko razvalin mater, ki so živele samo za svoje družine in pozabile,da obstajajo tudi one in ko je prišel čas, da bi ptički poleteli iz gnezda, se jim je podrl svet. Sploh pa, če takšnim umre mož. To je konec sveta za njih…..Zato moramo mi, otroci takšnih staršev, vzeti to kot življenjsko izkušnjo in biti pametnejši in pokazati svetu, da lahko živimo drugače. Če si srečen sam s seboj, bodo tudi drugi srečni ob tebi. Kajti zadovoljstvo je stvar notranjosti, ki sije navzven. Vendar,zato se mora človek velikokrat umakniti v mir in razmišljati o sebi, o svojih prednostih in slabostih in se vzgajati. Le tako boš ponosen nase in vzor svetu – sploh svojim otrokom, ki so najboljša bitja na svetu!!!!
Luna, glavo pokonci in poskušaj si obrazložiti, da je mama uboga reva in ona je tista, ki se mora vzeti v roke, če želi spremeniti svojo nesrečo. Vzame naj nahrbtnik in gre v hribe. Po štiriurni hoji bo tako zmatrana, da niti pomislila ne bo, alije uboga ali ni. Le veliko zadovoljstvo bo čutila v sebi! Vendar, kot praviš, “ona se ne bo spremenila” – to je večni stavek takšnih ljudi. Zato mu lahko le Bog pomaga.
Mlada si, zdrava si, zato zajemi življenje in otresi se frustracij svoje matere čimprej, da boš lahko zagledala mavrico na nebu. Ubogi in nesramni takšni starši!

Mija

Vljudno prosim e-mail naslov od Mije ali Lune.
Rada bi vam pisala, izmenjala mnenje in nasvet.
Imam skoraj da enako situacijo doma in ne vem kaj več narediti!!!

Hvala, lp.

Draga Mija prav lepo si napisala, tudi meni se to dogaja pa čeprav nisem edinka in imam še eno sestro (s katero se ne razumemo) pade vse na moje rame.Vse kar naredim za mojo mamo naredim z veseljem vendar ona ne more razumet, da se tudi jaz tista, ki je nekoga izgubila, da rabim oporo in ramo za se naslonit. Vedno samo ona. Želim ji lepo povedat, da imam tudi jaz družino in da moram čuvat sinčka in moža ter da bi bilo lepo če bi tudi ona meni pomagala vendar ne in ne. Ta situacija me na trenutke tako vrže iz tira, da potem rečem kaj bolj ostrega in sem že čudna in smotana, ne vpraša pa se nikoli če je mogoča tudi ona kaj kriva za situacijo.
Pa jo peljemo povsod, na dopust, po trgovinah na večerje in kosila itd…
Namesto, da bi bila srečna ko vidi, da se med sabo dobro razumemo, da smo lepo materialno priskrbljeni, in predvsem to da smo zdravi je ne zanima..

Najbolj pa me prizadene, ko začne da bi tudi ona šla k očetu.. to ji res zamerim.. Ne zanimajo jo čustva drugih

Draga Mija drži se.

lp mamiR

Na žalost mame ne boš spremenila, zato je edina možnost, da ostaneš normalna, da se tudi ti oddaljiš. Spada med čustvene požiralce in če boš pustila, te bo uničila, Tebe, tvoje življenje, tvojo družino.
Odrasla oseba je in je sama odgovorna za svoje življenje.
Počasi se nauči znebiti občutka krivde, ker ji ne ustrežeš.
Edino tako se boš rešila. Jaz se s svojo mamo, ki je imela podobne prijeme vsake toliko časa na smrt skregam. Pravzaprav je tako, da ji povem kar mislim in potem je na smrt užaljena in kuha mulo. Pri 70 letih. Kot kak razvajen otrok. Ne gre drugače. Potem sem ta grda, ta zlobna…
In žal mi je, da z mamo ne moreva shajati drugače, da se ne moreva normalno pogovarjati, kot dva človeka, ki sta si blizu. Nisva si. In nikoli si ne bova. Pa ni bila slaba mama. Dobra je bila. Sedaj je pa tako čudaška.

Pri meni je podobno. Pišem v ta forum, ker ste tu pač odprli to temo, drugje pa ne najdem nič podobnega. Stara sem 27 let, z mamo (64) že dolgo živiva sami, ker mi je oče umrl, ko sem bila še otrok. Še zmeraj se obnaša do mene zaščitniško, vtika se celo v to, kako se oblačim, pretirano hoče skrbeti zame, kar mene vedno bolj moti, ker imam potem do nje občutek, da ji vsega tega nikoli ne bom mogla vrniti. In bognedaj, da kdaj omenim, da ima tudi ona svoje življenje in naj se več ukvarja s tem, kar njo veseli, ker se ji čisto odrola, pravi, da jo hočem naresti za odvečno ipd. Halo??? Jaz ji hočem samo pomagati, da bi se več ukvarjala s čim svojim! Z njo se sploh več ne da govoriti, tako je živčna, da se takoj razjezi, sploh nimava neke normalne kulture dialoga, vse se takoj sprevrže v prepir in neke čustvene scene. Beda.