Prišel je čas….
Prišel je čas…..ko se je moral posloviti tudi moj star ata. Tako pri močeh, tako priseben, ter tako zabaven, pa vendar se je danes kot strela z jasnega poslovil. Ko sem šel v službo je ležal v postelji, ker ga je bolelo v trebuhu, ko sem prišel iz službe je duša že odšla na lepše kraje. Tiho in mirno je odšel in v srcu nam je ostala globoka bolečina. Zakaj ravno danes? Pa zakaj on, ko pa je še v sredo vozil avto, ko pa sva vendar še v torek pripeljala pesek. Pogrešam ga. Boli me. Pa vendar vem, da ne morem prav nič. Hudo mi je za mamo, ker je ostala sama, brez ata. Čeprav ima svoje otroke, ter vnuke in pravnuke okoli sebe, je ostala sama. Danes bo prvič spala sama v postelji. Kako mora biti hudo šele njej. Če je že meni tako hudo, da mi je vzelo vse besede, da mi je vzelo dogajanje okoli mene, ven pa porinilo solze, ki ne prenehajo teči. In kar me najbolj gane je to, da smo med vsemi temi solzami sposobni kakšnega nasmeha. Nasmeha, ker imamo ata v tako lepem spominu. Ko se spomnimo kako se je hecal, kako nam ob njem ni bilo nikoli dolgčas. S tako bolečino v srcu in žalostjo, premorem veselje. Veselje, da je bil to moj stari ata, veselje da me je imel rad kot imam jaz njega, veselje, da sem smel živeti ob njem. Že veliko let nazaj je premagal alkoholno omamo. Iz same ljubezni do žene in otrok. Ponosen sem nanj, ker je bil to ogromen korak. Ponosen sem nanj, ker sem smel biti njegov vnuk.
Ob vsem tem se pa sprašujem. Zakaj nas vsaka smrt tako zelo boli, ko pa je vendar to tako zelo naravna stvar kot rojstvo. Zakaj ljudje nismo imuni na smrt. Zakaj nas mora to tako boleti? Mar smo tako sebični? Ata je umrl lepe smrti, ni se matral. KAdarkoli bi umrl, bi bilo prekmalu, ampak v 78. letu se mi pa vendar zdi še prekmalu. Ata je rešen. Upam, da je srečen kjerkoli že je. Verjamem pa da bo na moji poroki čez tri mesece prisoten, ker se je tako veselil, da se bo njegov vnuk poročil.
Ata, pogrešam te….
ps. Se opravičujem vsem, da tole tukaj pišem, ampak bolečini pomaga, da jo izliješ ven. In če bo samo en moj stavek pomagal komu, da bo lažje prebolel, potem se je splačalo. Meni, priznam je nekoliko lažje.
Dragi MG, ni važno koliko so stari naši najdražji vedno prezgodaj odidejo, ostane nam bolečina, s to bolečino se nekako naučimo živeti, spominjamo se lepih trenutkov, ki smo jih delili z našimi dragimi.
Tudi nas je presenetila novica, da se M. poslovil, večkrat je prišel pogledat našega dedka S, vedno je bil nasmejan, vsi smo ga imeli radi, ko smo v soboto zvedeli smo bili zelo potrti, moja starejša hči je rekla: Mami zdej je pa M. že pri našem atiju, sigurno si imata veliko za povedati, mlajša hči je rekla: Mami a bodo zdej čebelice pomrle, kdo bo pa skrbel za njih.
Tudi mi ga bomo pogrešali, verjamem, da je našim najdražjim tam kjer so lepo, verjamem, da so vedno z nami in nekoč se bomo srečali in objeli.
Moje sožalje vsej družini.
Iskreno sozalje…
tudi mene/nas je pred dobrimi dvemi meseci zapustila stara mama…odsla je tako,kot si je zelela..zaspala…bolecina pa je ostala…se danes jokam za njo…tako zelo sem jo imela rada…niti ne znam dobro opisat te bolecine…
vem pa kljub temu,da je ob meni, da je prisotna, da nas cuva…vcasih se mi zdi, da jo res cutim ob sebi…pa vendar…rada bi jo videla, slisala, objela in povedala da jo imam rada…
tudi tvoj ata je ob tebi, veselil se bo tudi na tvoji poroki…