Pred dobrim mesecem sem izgubila očeta, na katerega sem bila zelo navezana. Na hitro nam je bil vzet, možganska kap, 19 dni kome in trpljenja njegove družine v kliničnem centru in nato smrt – zanj odrešitev, za nas najbolj boleča izguba.

Hvaležna sem za vse – za to, da sem se imela zadnji trenutek z njim, ko je bil še pri zavesti, za to, da sem se lahko poslovila od njega eno uro pred smrtjo, čeprav je bil v komi, a sem prepričana, da me je slišal ali pa vsaj čutil in konec koncev tudi za to, da je umrl – pa naj se ne sliši brezčutno, ampak če ga je že doletela možganska kap (in bila je prehuda, da bi lahko vsaj približno okreval), je zanj najbolje tako – da ne obsedi na vozičku, da niso zadnja leta njegovega življenja v znamenju trpljenja in da se nikoli ne bo čutil odveč ali v breme svoji družini. Tako se je poslovil dostojanstveno, točno tako, kakršno je bilo celo njegovo življenje.

Le veliko prekmalu se je poslovil, star komaj 62 let… Moja mama, vdova pri 56. In tukaj vas prosim za nasvet, kako naj pomagam mami… Ostala je sama doma – obe s sestro sva v Ljubljani, ona si je tukaj našla službo, jaz pa še študiram, mama pa je ostala sama doma, s spomini na vsakem koraku. Saj ima veliko obiskov (včasih celo preveč, saj nima časa si odpočiti)…
Doživlja vzpone in padce, en dan je lahko v redu, drugi dan popolnoma ma tleh…
Kaj naj naredim, kako pomagam, kaj svetujem?

Sožalje vsem tistim, ki v teh dneh tudi žalujete za ljubljeno osebo.

LP, Petra

Draga Petra dovoli, da izrazim moje sožalje tebi in celi družini ob tako hudi izgubi ljubljene osebe.
Veš kako te razumem, tudi mi se še vedno borimo za preživetje. Moj tati je že dva meseca na intenzivni negi skoraj vedno spi. Šel je na običajno operacjo kile in šele nato so ugotovili, da mu je počilo tanko črevo in nato še enkrat. Potem pa je dobil zdraven še Mrso, pljučnico , zdaj ima dializo. Oh kako mi je hudo, ne morem se potolažiti, ker je bil popolnoma zdrav, ko je šel v bolnico. Vsi trpimo, ker smo bili zelo, zelo povezani med sabo.
Še vedno pa gojim upanje, da se bo le kako izvlekel iz tega.

lp mamiR

mamiR!

Hudo mi je, da to slisim, vem kako je, ko moras tako nemocen samo cakati.
Drzim pesti za tvojega oceta in celotno druzino ter upam na najboljse.

Ves, imamo zelo dobre zdravnike, so med najboljsimi na svetu in vem, da bojo naredili vse, kar lahko in kot sem videla v KC v LJ, ko je moj oce tam lezal, so jih na CIT-u (oddelku za najhujse primere) zelo veliko tudi resili. Upajte še naprej in bodite ob njem pozitivnih in bodrilnih misli, saj čuti vašo energijo in naravnanost – tako mu boste najbolj pomagali.

Srečno in poročaj o razpletu!

Petra

Sunny, moje sožalje.

Ko sem izgubila očeta jih je štel 62 in ko sem izgubila mami jih je štela 62.
Razmišljam ali se je usoda poigrala z mano ali pa so to bolj kritična leta?

Verjamem da je za mami hudo, ampak težji časi ponavadi šele pridejo. Ko se zaveš, da tebi drage osebe nisi videl že mesec, dva, štiri, pol leta….te vedno bolj boli. Vsaj pri meni je bilo tako. Po mamini smrti mi je bilo decembra najhuje (morda tudi zaradi praznikov), pa je bilo takrat že pol leta….tako malo pa pravzaprav tako veliko če pomislim da sem jo takrat nazadnje pobožala in poljubila.

Dobro bi bilo, če bi bila možnost da bi bila ob mami, morda bi se lahko vozila v Ljubljano, če ni predaleč in ne bi bilo prenaporno zate. Verjetno se dosti slišita vsaj po telefonu. Ali pa če bi mami prišla za nekaj časa k tvoji sestri, da bi malo pozabila na osamljenost?

Draga Petra, na začetku tiizrekam iskreno nsožalje obnem pa se ti pridružujem.Tudi jaz sem pred nedavnim po dvomesečnem hitrem raku izgubila očeta ki bijih letos napolnil šele 58.Naenkrat vročina in potem seznam pregledov in koncno odkrit pogovor s znancem ki mi je povedal naravnost da ima oče samo dva meseca. Bilo je na meni da o tem povem mami in sestri ki pa je do konca gojia nek up o čudežu.Pa ga ni bilo. Odšel je…..se poslovil in jaz sem trdno stala ob vseh med boleznijo in po smrti. Sedajnajbolj prihaja za menoj in sem edina kljub temu ki sem vsem v tolažbo.Imam svojo družino in sestra svojo.Obe živiva zase in mami je ostala skoraj sama. Kolikor lahko ji krajšava dni pa četudipreko telefona, moj nsvet da najger venm, lahko tudi samo na sprehod….pa ji je pomagal.Velikokrat gre ven iz hiše.Sploh kadar jo duši. Stvari še vedno nismopospravili a ko bo čas bom oto sotrili skupaj kajti ona nima moči.Preveč jo žalosti.MOjnasvet….na j si mami najde nekaj kar jo veseli in kar jo zaposluje. Nekaj v čemer uživa in v čemer bo za hippozabila na samoto in bolečino.Obiski niso prava rešitev kajti….koodidejo…si samo še bolj sam. Razmisli. Razumem pa tvojo bolečinokajti meni je bil mojoče ogromno jaz pa njegov sonček in njegovo edino upanje.Morda sem ti kaj pomagala……S

Hvala vsem za vaše tolažeče besede in nasvete, lepo je vedeti, da v takih trenutkih nisi sam.
Mama pravi, da se bo spomladi vpisala v planinsko društvo, pa kužka si bo kupila in mislim, da ji bo to zelo pomagalo.
Mi tudi še nismo pospravili stvari, oče ima še vedno celo pižamo pod vzglavnikom…
Ampak za vse je potreben čas in prav tako za to, da zbereš moč in pospraviš stvari ljubljene osebe, za to je pa potrebno sprijaznjenje z njegovo smrtjo.

Še enkrat hvala.
Petra

Tudi moj očka je umrl. Pri 48 letih ga je kap. Nato je 5 let in pol živel popolnoma odvisen od drugih in se po vseh letih trpljenja poslovil od nas. Izguba najdražjih je vedno boleča. Praznina ostaja. Spominjam se filma v katerem je deklica spraševala mamo kje so nebesa. Ali je njen očka tam, ki je umrl. Pa je mama tako lepo odgovorila. Nebesa so v naših srcih, kjer so naši najdražji ki jih imamo in smo jih imeli neizmerno radi. Moje sožalje!

Sunny, iskrene sožalje. Popolnoma razumem tvojo bolečino. In tudi skrb za mamo. Prihaja mesec marec – leto nazaj smo izgubili očeta. In ti moram priznati, da bolečina ne mine. Samo spreminja stanje oz. obliko. Mama je ostaa sama v veliki hiši, oba otroka sva več kot 90km oddaljena. Mami je težko še danes. Zelo ji je hudo, pa je sicer izredno močna presona. Ta izguba jo je čisto pobrala in postarala. Oba z bratom skušava skrbeti za njo, ji pomagati, čimbolj pogosto priti domov. Mora se pa sama postaviti na noge. Sama se nekaj udejstvuje pri športu, a še vedno – sama je.
Doma imamo k sreči kužka, ki ji dela družbo , kar je pravi blagoslov, tako da naj mama kar čimprej dobi kužka.
Potem pa skušamo hišo napolniti z življenjem, smehom, družbo ko pridemo domov. Zdaj se nam bo (spet marca) pridruži še prvi vnuk.
Zavedati se moraš, da bo mami še zelo dolgo hudo. Včasih bo zaradi tega neznosno tudi tebi, včasih bo malenkost lažje, ampak žal še dolgo ne bo bolje. Verjamem, da sčasoma stvari vsaj malo zbledijo, čeprav nikoli ne pojenjajo in zato upam, da bo tudi moja mama še vesela in se toliko držala, da bo z nami še dolgo časa.
Aja, malo pazi na njeno zdravje. Moji mami se je žel kasneje zelo poslabšalo. Saj gre za malenkosti – slabokrvnost, itd. Zato jo morda kaj pelji na kakšen pregled k zdravniku.
Drži se in naj te boža misel na to, da ste se imeli radi.

Res sem vam vsem hvaležna za tolažilne besede in za to, da delite svoje izkušnje z mano. Pomaga in lažje je, če veš, da deliš svojo bolečino z ljudmi, ki točno vedo kako čutiš, brez da bi jim moral to posebaj razlagati. Ne bom se pritoževala, ljudje, ki me obdajajo, so čudoviti – pozorni, uvidevni, skrbni. Res pa je, da jih veliko ne ve kako se obnašati, kar čisto razumem – če sama ne bi doživela te bolečne, tudi ne bi vedela. Poleg tega se hitro čutim v breme, čeprav nekje zadaj vem, da nisem.
Poskušam si pomagati na razne načine – kdaj pa kdaj zaprem oči in si predstavljam, da ga objemam… čisto se prepustim občutku, začutim njegovo bližino, toplino… Verjetno si vse samo namišljam rada pa verjamem, da tako privlečem njegovo energijo. Ne vem kaj je, ampak karkoli že je, pomaga. In pisma mu pišem – kot da nekje obstaja in to bere, povem mu kaj čutim, kako zelo ga pogrešam, kako sta mama in sestra… Tudi to pomaga.
Še vedno veliko jočem in pogrešam ga bolj in bolj. Moram pa reči, da ko se vsujejo solze, to niso vedno samo solze žalosti, ker ga ni več med nami, ampak tudi solze neizmerne hvaležnosti in veselja, da sem imela tako dobrega očeta. Nimam besed, da bi ga lahko primerno opisala, morali bi ga poznati in če bi ga, bi ga preprosto morali imeti radi. Tako čudovit je bil.

Oglasite se še,

Petra