Draga mama!
3 leta?! Pa pravijo, da čas celi rane. Ne verjamem. Pogrešam te, tvoj nasmeh in vse. Nič ni več tako kot je bilo. Pa se trudim veš. Jočem, o bog kako boli. Se spomniš knjige, ki si mi jo podarila? Si vedela, da odhajaš?

Tvoja hči

So to tvoji angeli?

Sprašujem se,
če tudi tebi pojejo ptice,
te obdajajo zelene trave
in barvite cvetice…

Ali tudi pri tebi pihlja veter,
frfotajo peruti;
se tudi tebi sončevi žarki
zdijo tako, malce naduti?

Zakaj mi ne poveš tega!

Mama, a so angeli,
ki prihajajo k meni,
in mi šepečejo:
” Še vedno ste vsi, prav vsi
moji”,
tvoji?

Pogrešam te, tvoj nasmeh in vse.

Tudi jaz…mojo mamo.

Tudi jaz.. premalo časa je minilo.. da bi lahko karkoli pozabila.. Mami pogrešam tvoje besede in tvoj smeh.. Tvojo hudomušnost..

Pol leta kar sem te nazadnje objela, pa se mi zdi že cela večnost. In ravno zato tako boli, ker mi tako manjka tvoj objem. Ko me zelo boli se stisnem k svojima sinkoma, saj v njima si tudi ti.

Mami in babi, radi te imamo, za vedno.

Tudi jaz draga moja mami, pogresam te, pogresam vse kar je bilo povezano s teboj….res boli…rada te imam za vedno..

Tata!

Pogrešam te, še veš ne kako… Prehitro si me zapustil. Nimam besed…
Hvala ti za vse, komaj čakam, da se zopet srečava!

Tvoja Petra