Sploh ne vem kako naj opišem. Spet sem sanjala mami, kako sedive doma in kramljava o vsakdanjih stvareh. Jaz se malo njej potožim, da me daje zdravje, ona meni vsa vesela kako je dobila nekaj denarja da bo plačala položnice. Kljub temu, da je bilo za časa njenega življenja veliko podobnih klepetov, je ta nekaj posebnega. Tako resnično se mi zdi in že 2 dni sem spet notranje bolj mirna. Jokam več ne, takrat raje k sebi stisnem svoja dva sončka. Skoraj pa ne mine dan, da ne pomislim na mamico, ki je pred časom izgubila svojega “zajčka”. Moj sinko hodi v vrtcu v skupino zajčkov in eden od zajčkov se je poslovil na hiter, žalosten način. In potem razmišljam kako srečna sem pravzaprav lahko, da je moj “zajček” (oziroma kar oba) še vedno ob meni in da sem imela celih 35 let ob sebi mojo mami.

Mami in mali B. – pošiljam vama objem. Mami, čuvaj malega B. – kajti meni je tako zelo hudo zanj.

PM, lepo je prebrati, da z optimizmom gledaš naprej. :)) Čuvaj sebe in svoja zajčka.

LP