Prijateljici je pred dvema letoma in pol umrl mož (v 47-em letu), čez pol leta pa še oče.
Zbližali sva se šele po enem letu njenega trpljenja. V tem času je izgubila vse prijatelje, ki sta jih imela skupaj, z možem. Zapirala se je v stanovanje, želela si je samo, da bi umrla in šla za njim. Hotela sem ji pomagati. Uspelo mi je toliko, da gre vsaj ven. Še vedno ne hodi na velike zabave, pride pa do mene, ali pa greva skupaj na kakšen sprehod, na kavico… in se tudi smeji.
Po dveh letih in pol še vedno joče, vsak večer hrepeni po njemu, kamor koli gre, tudi v drugem okolju, ga čuti, ga želi, joče. Čez dan se prebije, večeri pa so ji grozni in ti večer bodo v teh zimskih dneh, ki prihajajo vse daljši. Kako naj ji pomagam? Veliko se pogovarjava o njenem možu, ko greva ven, se pošaliva, da greva iskat enega za njo in se smejiva obe, ko pa ostane sama, pa joče, boli, boli…želi si samo njega..
Kako naj ji pomagam? Kaj naj še storim? Z njo žal ne morem biti non stop. Propsim svetujte mi, saj bi ji rada pomagala, mislim, da sem edina njena prijateljica, oz. edina oseba (pa tudi moj mož), s katero se obiskujeva. Doma ima še mamo, seveda, tudi vdovo, obe z veliko bolečino, tako da težko tolažita ena drugo.
Hvala za kakršen koli nasvet.

Galja, tvoja prijateljica ima v tebi res srečo v tem, da ima tebe. Še naprej bodi ob njej, tako kot do zdaj, ne pričakuj pa, da ji lahko ti pomagaš pregnati žalost. Ti ji lahko pomagaš v tem, da se ne bo počutila popolnoma samo, da lahko govori o svoji žalosti in o spominih – in pa, da ji dovoliš biti to, kar je. Tudi to, da se zjoče. To je povsem normalno, je del žalovanja in je zdravilno. Ne moreš tega prehiteti, pa tudi ona ne, gre po korakih. Počasi naprej.

Veš Gala, tvoja prijatlejica gre čez proces žalovanja. In prav je tako in mora biti tako. Žalovanje ne pozna bližnjic. In potreben je čas. Čas, da se navadi in sprejme bolečino. In za vsakega drugače teče čas. Za nekatere prehitor a za žalujoče kar največkrat prepočasi.Vsak žaluje na svoj način.
Dve izgubi v kratkem času.
In ja, včasih je samota in tišina tako boleča.
Potrebno pa se je ustaviti, si upati pogledati vase in prisluhniti sami sebi.
Veš Gala, lepo, da ji stojiš ob strani in to je tudi največ kar lahko anrediš zanjo. Vse ostalo je odvisno od nje – na žalost. Vsak nosi svojo bolečino sam, lepo je, če nas nekdo ob tem spremlja in spodbuja, ko je najhuje pa vendar od nas samih je odvisno kaj bomo naredilil s to bolečino. In počasi, korak za korakom se znova učimo živeti.
Tvoj prijateljici želim pogumno pot skozi predor kajti na koncu je vedno svetloba.
Draga Gala, ti pa ostani tako srčna prijateljica kot si do sedaj,
veliko sončka ti želim,

Pozdravljena Galja 1

Res si pogumna, da svoji prijateljici stojiš ob strani in prav je tako, čeprav moramo vsi svojo bolečino nositi žal sami. Ne da se je razdeliti med ostale, pa četudi bi nekateri to hoteli.

Ti si ta trenutek njej dragocena in to bo vedno nosila v srcu.
Verjemi, da vem kaj pomeni imeti ob sebi neko osebo tisti trenutek, ko boli in skeli in se res na trenutke vidi le tema.

Bodi močna, lp Nataša

Hvala vam za nasvete,
svetujete mi, da naj ji stojim ob strani v njeni bolečini, ampak čez dan, ko je dopoldne v službi in popoldne največkrat pri nas, gre, najbolj trpi zvečer, ko je sama, ko leže v prazno posteljo, ko si želi začutiti njega(vsak večer)…takrat joče, takrat jo boli-meni pa jo je žal, ne morem ji pomagati, ne morem biti ob njej, žal stanujeva 3km narazen. Takrat je čisto sama s svojo bolečino-tu bi ji rada pomagala, pa pravite, da potrebuje čas.
Vsi, ki jo videvajo, mislijo, da je prebolela, sprašujejo jo, če je že našla drugega, samo jaz pa vem kako trpi, samo jaz vidim njene solze, naučila sem se čutiti z njo, tako, da boli tudi mene, trpim še sama… ko bi le lahko malo manj zato trpela ona, da ji odvzamem del bremena….čutim se krivo, da sem sama srečna (imam moža in otroka, vsi smo zdravi-to mi je merilo sreče)…ona pa tako trpi.
Veliko se pogovarjava o njenem možu, rada se pogovarja o njem in v vseh moških išče vrline svojega moža, podobnosti…seveda, takega kot je bil njen dragi -NI.

Veš Galja, tako kot sem že napisala. Od nas samih je odvisno kaj bomo naredili z bolečino, ki tli v nas.
Galja, tako, da ji stojiš ob strani je največ in najdragocenejše kar lahko narediš vendar ob vsem tem ne pozabi nase in na svojo družino. Ni v redu, da trpiš tudi ti. Postaviti si moraš prag – do kje jo čutiti kajti bolj ji boš lahko pomagala, če boš videla korak naprej pred njo.
Ne vem, sta poskusili že s pomočjo na Hospicu?

vse dobro,

Draga Galja, več kot delaš, ne moreš narediti. In ne smeš se počutiti krive, ker si ti srečna. Tebi je namenjena drugačna zgodba, drugo življenje. Lepo je, da pomagaš prijateljici in z njo sočustvuješ, ne moreš pa ji odvzeti bolečine. Svetujem ti tudi, da se ne hecaš z njo v smislu, da bosta šli ven in našli drugega za njo. Če se je tako pohecala sama, je vredu, če se pa hecajo drugi, pa ni, ker ji je morda še prehitro, da bi sploh razmišljala v tej smeri. Ne vem no, tako je moje mišljenje.
Mislim, da si krasna prijateljica, še vedno vidiš, da ji je težko in si ob njej. To je dovolj, verjami.

Tudi sama mislim, da veliko narediš za svojo prijateljico. Si zares dobra prijateljica, ki si jo žalujoči lahko samo želi. Prideš, si z njo, jo poslušaš, ji dovoliš, da se zjoka ob tebi. In to še po času, ko okolica že zdavnaj pozabi in pričakuje, da bo ok.

Res je veliko dejanje, da se z njo potopiš v njeno bolečino, a te zares ne sme preveč potegniti noter. Ona je izgubila moža. Lahko jo zvečer, ko je zares hudo povabiš kdaj k sebi na obisk ali gresta skupaj ven. Narobe je najbrž to, da si edina. preveč bremena si nalagaš. Vem, da nas ljudje v bolečini zapustijo. Na žalost. če bi imela več dobrih in pravih prijateljev, bi imela več družbe in bi bilo lažje. Sedaj si bo morala poiskati nove ljudi, novo oporo. Morda ji pri tem lahko pomagaš.

Vsekakor si super prijateljica, ki si je človek lahko samo želi. In to se zares ne pozabi. To ostane v srcih.