kako pomagati moji mami
Najprej bi želela povedati, da mi je hudo za vse zgodbe, ki jih berem na tem forumu in za vse tiste, ki trpite. Ne morem si predstavljati kako močna mora biti ta bolečina, lahko si pa mislim in čutim z vami.
Naj povem zakaj pišem. Mesec nazaj je moji mami umrl mož, moj očim. Tudi meni je hudo, ampak tudi pol ne toliko kot njej. Čas se ji je ustavil, depresivna je postala, poleg vsega je še zelo bolana, čeprav mlada, 50 let.
Jaz ji poskušam pomagati kolikor lahko. Sem poročena, imam dva majhna otročka in zadnji mesec samo letam sem in tja, tudi zanjo moram veliko tvari urejati, ker ni sposobna sama, nakupujem hrano za njo itd. Čeprav se nikoli nisem dobro razumela z mamo in sem jo včasih zaradi psihičnega nasilja, ki ga je izvajala nad mano kar malo sovražila mi je sedaj zelo hudo zanjo. Sedaj ne gledam nanjo kot na mamo ampak kot na človeka v stiski in me boli, ko gledam kako njo boli. Ne vem kako naj ji pomagam, kaj naj ji rečem, ker v bistvu ni besede ki bi jo tolažila. Bojim se da bi naredila samomor, ker skoz na to napeljuje, govori da ona je že mrtva, da noče več živeti in da ne bo več trpela,…
Tudi jaz sem utrujena od vsega, tudi meni je hudo za očimom, poleg imam pa tudi svojo družino za katero moram skrbeti. Čez teden delam in je bolj malo časa, da sem pri njej, kličem jo sicer po 3x, 4x na dan. Čez vikend gremo pa malo k njej, malo ona k nam. Za cel dan je ne vabim k sebi, ker mojemu možu mama ni všeč, čeprav mu pravim, da mora pač malo potrpeti.
Če sem iskrena tudi meni ni všeč misel, da bomo morali od zdaj naprej prebijati več časa z njo, ker kot sem rekla se nikoli nisem preveč razumela z njo in sem se v bistvu ko sem se odselila od doma, ponovno rodila. Po drugi strani pa čutim moralno odgovornost, da ji v tej stiski pomagam, pa čeprav ni lepo delala z mano.
tudi meni je težko, pogrešali te bomo očim.
Najbolje bo,da ji poveš,da jo razumeš,da je tudi tebi hudo,vendar bo najboljša varianta,da ji poveš,da mora sama poskrbeti zase.Ravno tako se je dogajalo pri moji tašči,pa sem morala z njo ,možem in oba moja otroka še leto po pogrebu skoraj vsak dan na grob,potem mi je pa film počil,saj imam pogosto tudi doma delo za službo,pa otroci zadolžitve,takrat sem ji povedala,da smo imeli in imamo tasta vsi radi in da je skrajni čas, da začne skrbeti zase in ne živeti v svojem navideznem svetu.Seveda je bila sprva užaljena ali pa jezna name- nisem čisto sigurna.Sčasoma je dojela da imam prav in mi je danes hvaležna.Zdrži,moža pa čisto razumem in res ni nujno,da ti skrbiš zanjo-saj nimaš poleg svojih otrok še enega.Četudi je bolezen posredi,ji pomagaj tisto kar je nujno,oz.se posvetuj z osebnim zdravnikom kako stvari stojijo.
jaz pa mislim, da ji stoj ob strani, na začetku nekaj mesecev, lahko leto je hudo, ne zapusti je, ker si njen otrok, da se ne boš kasneje kesala, ponudi ji pomoč, kolikor ji lahko, prva pa naj ti bo družina. Počasi bo zmogla tudi sama po nakupih, samo pazi, da se ne bo preveč navadila tvoje pomoči. Kar lahko stori sama, naj stori. Pa saj verjetno nisi samo ti tista, ki ji lahko kako pomagaš. Zdrži vsaj še nekaj časa, čeprav te zelo razumem, da imaš majhne otroke in je težko.
saj veš, pomagati si moramo med seboj in pozabiti stare grehe, pa srečno