Pozdravljeni!

Ne vem, če moje pismo sodi v to rubriko, pa vendar bom napisala, kar me tišči, ker nimam komu povedat.
Sem mama tri in pol leta stare hčerke, z njenim očetom nisva nikoli živela skupaj, bila sva par tri leta, nato sem zanosila, bil je ob meni, po porodu pa so se začeli prepiri, očitki, žaljenja in tožba zaradi preživnine z moje strani. To ga ja tako razkurilo, da me je še bolj poniževal in pljuval po meni. Pred skoraj dvema letoma sem spoznala fanta, najprej sva bila prijatelja, počasi sva se spoznavala in sedaj sva par. Imava se rada, imela sva se lepo, dokler naju je hčerkin oče pustil pri miru. Že ko sva bila z njenim očetom par, sem vedela za njegovo bolezen, vendar ni nikoli hodil k dr, ker je rekel, da je ne prenese, nato pa ga je »usekalo«. Bil je po bolnicah v tujini, velikokrat sva se slišala, ko je bil doma, sem mu peljala hčer in vedno me stisnilo pri srcu, kako se je spremenil, kako je shujšal. Neka bolečina pri srcu, pa ne iz usmiljenja, iz ljubezni.
In nato klic iz tujine, od njegove dr, da če dovolim, da ga odklopijo, ker so ga umetno ohranjali pri življenju. Skoraj me je pobralo, tista znana bolečina v srcu, tresenje in slabost v želodcu. Nihče me niti obvestil ni, kako hudo je, niti da je padel v komo, nato pa tako vprašanje. Na ves glas sem zakričala: NE!!!! Našli so darovalca organa, opravili so transplantacijo in že, ko sem upala, da bo bolje, da bo živel tako kot prej, spet klic od njegove dr, da poseg ni uspel, da bo moral vsak dan na infuzije in to boleče. Kap me je skoraj. Fantu sem povedala bore malo od tega, ker sva se zaradi njega že nekajkrat sporekla in ker ga nočem prizadeti, ker vem, da me ima rad, rada imam tudi jaz njega, vendar to je premalo, dajem mu premalo.
Vem, da poseg ni uspel, trpim, ker mu ne smem povedat, ker ne bo hodil več na infuzije in to ga bi pokopalo prej, kot mu je usojeno. Njegova dr mu ni povedala resnice, ker se boji posledic. In to držim v sebi, vsak dan ga pokličem, da gre na infuzijo, dr mi pravi, da ga edino jaz prepričam in pravi, da sem mu že trikrat rešila življenje. Ne vem, če sem mu ga res, to ve le Bog.
Prvič se je zgodilo, ko se je sprl z mojim fantom in spil požirek alkohola, kar je zanj »smrt«. Dve uri sem ga prosjačila po tel, mu grozila z ne vem čim, ga prepričevala, da je šel na infuzijo in ker je imel v krvi alko, je infuzija dvakrat močnejša. Trpel je peklenske bolečine in poklicala me je dr in prosila naj ga prepričam, da ne zaspi. Še preden me je poklicala sem vedela kaj je, stisnilo mi je srce, solze so se same ulile in pogovarjala sem se z njim v mislih. Odnesla mu je tel in sem ga v joku prepričevala, ga prosila, naj pomisli na svojo hčer, on pa me je prosil, naj ga pustim oditi na ono stran, da ga zebe, tam da je pa toplo, da ga tam čaka pokojni sin in naj mu oprostim. Jokala sem, sesuval se mi svet, strah me je bilo, da res odide. Dala sem si poguma, da ga prepričam, občutek sem imela, da je ob meni, da se drživa za roke, da mi jo poskuša odtegniti, pa mu ne dovolim. Po treh urah mi je uspelo, da je prišel nazaj in takrat sem se zavedla, kako prazen bi bil ta svet brez njega.
Drugič je bil na peklenski infuziji, po dveh urah ni več zdržal bolečin. Še preden me je poklicala kaj se je zgodilo, sem sama začutila mraz v kosteh, »klešče« so mi stisnile srce in bolečina v želodcu ni hotela popustiti niti solze se niso ustavile. Začela sem mu v mislih prigovarjat, ga bodrit, roke sem imela sklenjene v molitvi. V tistih sedmih minutah sem mu povedala vse, kar mu nisem nikoli prej, ko sva bila skupaj. Ko se je zavedel, sem sama začutila, da so »klešče« popustile prijem, bolečina je izginila in nato me je dr poklicala, da mi pove to ter da ko se je zbudil da je spraševal kam sem šla, če sem se pa zdaj z njim pogovarjala. Zjutraj, ko se je zbudil, mi je povedal točno vse besede, ki sem mu jih v mislih povedala. To je bil najin pogovor, pogovor na najini frekvenci.
In včeraj, v četrtek, je rekel v bolnici, ko je prišel spet na to peklensko infuzijo: Me je poslala mami moje hčerke in zdržal bom le, če bo ona z mano. Ves čas sem doma molila, mislila nanj, se pogovarjala z njim, nato pa sem zakinkala, ker je bilo hčerko strah grmenja. Ni bilo dve minuti, sem zaslišala, ko me je poklical. V sekundi sem bila budna, na tel je že pisalo, da se je izgubil in spet se je začel sedem minutni boj za njegovo življenje. Jokala sem, v mislih prepričevala, prosila, rotila in ko se je ovedel, je moja bolečina popustila.
Morda sem mu res rešila življenje, ne vem, vem le, da vez med nama obstaja. Zdaj, ko je njegovo življenje na nitki, ko se toliko časa nisva niti videla, niti prenašala, je prišla na dan najina ljubezen. Vsa čustva so privrela na dan, v najinih očeh je toliko topline, toliko nežnosti… Gledam ga, ko se igra s hčerko, vidim kako jo ljubi, vidim njegovo bolečino, ko se me dotakne, ko se spomni, da sem ga »zamenjala«, da je njegova hči več z mojim fantom, kot z njim. Boli tudi mene, rada bi ga objela, pa se bojim poplave svojih čustev, bojim se, da bo videl, kako se mi tresejo roke, ko sem ob njemu, pa ne iz sočustvovanja, iz ljubezni. Zdaj, zdaj ko bo morda danes, jutri, čez mesec konec njegovega življenja, zdaj, ko imam fanta, nama je Bog naklonil minute ljubezni, minute pravih čustev…
In potem se vprašam: Kaj bom brez njega, če bo v bolnici, kako bom ob njemu zadnje minute, ker bo daleč v tujini? Kakšna bo bolečina šele takrat? Rekel mi je: Ko bom odšel, boš čutila. In sem res že trikrat čutila, da se hoče poslovit. In končno vprašanje: Kako naj fantu vsaj malo nakažem, da se s hčerkinim očetom zdaj tako razumeva?
Bojim se prihajajoče bolečine, želim si le, da bi našli novega darovalca, da bo vsaj še malo med nami, s svojo hčerko, morda bova takrat svoja čustva postavila na realna tla in jih razčlenila kot morajo biti.
BOLI, NORO BOLI!!!!

Ana

P.S.:
Hvala Vam, da ste prebrali.

Pozdravljena,

Ravnokar se prebrala tvojo zgodbo in zopet jokam. Ja, jokala nisem pribljižno pol ure in zopet solze, solze.

Hudo mi je za vaju, ki doživljata te hude trenutke, hkrati pa imam v mislih tudi odhod mojega moža, ki ni kazal nobenih znakov ob svojem odhodu. Ne veš kaj bi dala, da bi mi Bog ali pa usoda namenila vsaj minutko ob slovesu, da bi se vsaj še zadnjič objela, se poljubila in si rekla adijo.

Veš moj mož je odšel zjutraj od doma kot vedno in nikoli več ga nisem videla. Brez slovesa, brez besed. Boli, boli..

Tudi jaz sem se dan prej in tisti dan, ko je odšel počutila zelo slabo. Obhajala me je neka slabost, ki je proti večeru minila, ko je odšel od nas. Mislim, da sem z njim čutila tudi njegovo tesnobo in slabo počutje in jo z njim delila. Neka povezanost pač, ki veže ljudi, ki se imajo radi.

Zdrži, bodi pogumna.

V mislih bom s tabo, Nataša

Vem,kaj je ljubezen in vem,da ponavadi pride ob najmanj primernih trenutkih.In čutim,da svojega bjušega fanta ljubiš kljub temu,da si sedaj z drugim.Svoja čustva do njega si morda zaradi nekega razočaranja potlačila globoko v sebi.Zdaj so spet privrela na dan.Po tvojih besedah mu ni namenjeno več veliko časa.Preživi ga z njim in s svojo hčerkico.Naj bodo to vaši zadnji skupnji trenutki,zadnji trenutki družine.Zaslužite si jih.Da ti bo lažje,ga objemi,poljubi,…ker če ne boš,ti bo nekoč žal.Morda tudi ta odnos s tvojim zdajšnjim fantom ni večen.Nikoli se ne ve.Zakaj bi ti potem potlačila svoja čustva potlačila v pozabo,zdaj,ko jih potrebuješ ti,tvoja hčerkica in tvoj bivši?Izzživi te dneve.Tvoj fant tega ne rabi vedet,če se ti zdi,da bo tako bolje.Ti pa boš mela lahko vest in ponovno boš lahko zaživela,ko tvojega bivšega več ne bo.

Želim ti le-SREČNO!