Pozdravljeni!

Obračam se na vas, ki imate podobne grenke izkušnje kot jih doživljam sedaj sama, da mi poveste, kaj se dogaja z mano oz. v meni.

Po skoraj treh mesecih odkar sem izgubila moža se v meni vsak dan kopiči več jeze in sovraštva, ki se mešajo z veliko žalostjo, samoto, obupom.

Ob pogledu na moževe najožje sorodnike me spreleti ena jeza, sovraštvo do njih in enostavno se moram s solzami umakniti, ker imam občutek, da bom enostavno ponorela. Tisti hip imam v mislih samo to, zakaj je moral umreti ravno on, vi pa vsi še živite. Ali to sploh kdaj mine? Vsakokrat, ko srečam kakšnega starega človeka mi spreleti ta jeza in zopet se vprašam, zakaj nisi odšel ti, zakaj je moral umreti moj mož pri svojih 41. Zakaj? Zakaj?

Vem, da nekaj ni v redu, zato prosim za vaše izkušnje, mnenja, nasvete.
Naj povem, da redno hodim k psihologu na pogovore, a to mi pri teh občutkih ne pomaga kaj dosti.
Nataša

sama sem podobno doživljaja, jezna sem bila na vse ljudi, katerih življenje je teklo dalje, mene pa je totalno zbombardiralo, ostali so živeli naprej kot da ni bilo nič okrog njih, le kdo me občasno pogleda s čudnim pogledom, češ, saj se mi prav smiliš, ko si tako mlada ostala brez moža, sama z otrokom…
sedaj se po skoraj dveh letih moram zavestno potruditi, da imam v ospredju to, kar mi je ostalo, – prekrasen otrok

Tudi v meni je bilo veliko sovraštva in jeze. Do vseh. Do ljudi, ki se ukvarjajo z nepomembnimi problemi, do tistih, ki me sprašujejo, kako sem, ne da bi sploh pomislili, do tistih, ki se pritožujejo zaradi sitnobe otrok, prijateljev, moža, staršev ali ki se vznemirjajo zaradi popraskanega avtomobila … Veliko jeze in zelo dolgo je bila v meni ta neznanska jeza. A to je normalen del žalovanja. Ne očitaj si tega, kar čutiš, sprejmi tudi jezo kot del žalovanja. To, da čutiš sovraštvo, ne pomeni, da si slaba oseba. In ja, je normalno.

Nataša, to je normalno, da čutiš kar si naštela, nič ni narobe, tudi jaz še danes pa bo oktobra sedem let ko je umrl oče, pa še občasno občutim do kakšnih starejših ljudi, kot si napisala ti, zakaj, zakaj, ravno on itd., tako da glede nato da je rana tako sveža ni to nič neobičajnega.
Je pa tudi moja mami hodila na pogovore k psihologu, ampak jaz mislim da je najboljši psiholog čas in pa vsekakor kakšen pogovor z osebo, ki ti je pripravljena prisluhniti. Drži se in lep pozdrav. Janja R.

Pozdravljena,

Veš, da sem premišljevala kdo si in zdaj, ko sem prebrala tvoje drugo sporočilo mi je jasno. Včasih smo bili večkrat skupaj, a usoda je hotela, da so se naše vezi prekinile.

Hvala ti tudi za sožalje in življensko resnico, ki si jo napisala v tem sporočilu. Jokam sedaj in jokala sem, ko sem sporočilo dobila. Večkrat sem ga prebrala in vem, da si tudi ti zelo trpela ob izgubi očeta.

Večkrat sem se v tem času spomnila nate, enkrat pa sem te hotela z mojimi lučkami obiskat v službi, ker smo bili ravno v mestu, pa sem si premislila. Bala sem se svojih solz.

Janja, če imaš voljo nas lahko obiščeš, da boš videla kakšna dekleta so moje deklice postale, sinka pa še tako nisi videla. Je kopija svojega atija in zadnje čase sem M. večkrat rekla, da sta si kot kopiji.
Lahko me pokličeš po telefonu, moja številka je v imeniku, da se ogovoriva glede obiska. Mislim, da bodo dekleta zelo vesela in presenečena, ko te bodo zagledala.
lep pozdrav, Nataša

Pozdravljena Nataša,

Veš sem namenoma napisala tako da bi me prepoznala, ker smo bili včasih res veliko skupaj in nenazadnje smo se imeli lepo.

Škoda, ker se niste oglasili, bila bi vas zelo vesela, mogoče je pa bolje da se dobimo kje drugje, ker pri nas v službi je vedno dosti strank in se potem ne moreš niti pogovarjat niti nič.

Zelo rada bi res videla tvoje otročke, punce imam še v spominu kot deklici, tamala je bila vedno izredno živahna in radovedna, starejša malo bolj mirna deklica, ja fantička pa še nisem videla, sem samo slišala da imata tri otroke, zanima pa me tudi če si se ti kaj spremenila, to je že kar dolgo kar se nisva videle.

Z veseljem te bom poklicala in se dogovoriva kdaj bi se dobili in da se lahko zares pogovorimo, malo obujamo spomine, itd.

Želim ti lep dan in kmalu te pokličem.

lp Janja

Pozdravljena Natasa,
tudi meni se to dogaja. Sovrastvo in jeza, pa bolecina. Verjetno je to res del zalovanja.

Sama sem se zacela oddaljevati od ljudi. Prav cudno je vse skupaj. Baje ima vse svoj namen. Upam, da je to res. Bomo videle, ce je to res, enkrat.

Po malce boljsem obdobju se je spet vrnilo bolece, ki je se hujse od prejsnih. Ko je spet vse tako crno, ko si ne zelim vec ziveti. Prej nisem cutila jeze, sedaj pa jo, tudi do partnerja. Danes sem ga sanjala, tretjic po njegovi smrti, po devetih mesecih. Samo sedel je ob meni in ni rekel nic. Samo sprasevala sem ga ali je tu, ali je res odsel. Ljudje, ki so sedeli ob naju, pa so me obtozevali, za vse kar sem storila.

Upam, da bo res bolje.

Lp, vsem.

Pozdravljena,

O, še kako te razumem.

Jaz že diham težko. To traja že tretji dan. Vsak dan je hujši. Jeza, obup, žalost, vse je tako brez smisla. Pa sem mislila, da sem že malo bolje, pa se mi zopet podira ves svet. Vsak naslednji padec je bolj boleč in veliko hujši od prejšnjega.

Ja, tudi jaz se umikam od ljudi. Le redkokaterega še prenašam v svoji bljižini.

Včeraj zvečer se je moj sinko v postelji tako stisnil k meni in mi rekel, da ga je strah, me prosil, da ga tesno objamem in to sem tudi storila. Ko pa me je vprašal ali bom tudi jaz umrla me je zabolelo po celem telesu in ne samo v duši. O Bog, zakaj si dopustil, da smo ostali brez sonca?

Obljubila sem mu, da ga bom še dolgo čuvala in bom ob njem kadar bo on hotel, po drugi strani pa si te dni želim samo k možu, najrajši bi se mu pridružila, pa vem, da ne morem, ker me otroci še kako rabijo. Boli, boli in vsak naslednji dan mi je še malo hujši od prejšnjega.

Bodiva v mislih povezani, mogoče bova skupaj lažje zdržali.

lp Nataša