ZGODILO SE JE MOJI MAMI
Ne vem, če sodi sem moje pisanje, vendar bi tudi jaz želela dati iz sebe tisto kar me prav tako duši, le, da ne tako kot vas, ker osebno še nisem doživela izgube, a sočustvujem z vsemi vami, ki se vam je zgodilo najhuše.
Moja mama je postala vdova pri 30 tih letih, z dvema malima otrokoma. Vem, da ji skozi krizo in prebolevanje ni stal nihče ob strani.
Poročila se je čez 7 let, z mojim očetom. To ni bila ljubezen, ampak, ker je moja mama morala peljati naprej kmetijo, je rabila moškega. Kmalu se jima je rodil sin in … umrl. Takoj po rojstvu. Moj ati moje mame takrat ni stisnil k sebi, ni je bodril. Ponovno je šla skozi fazo prebolevanja, sama. Moj ati pa je pri čustvih nedostopen. Ne moreš ga tolažit.
Čez par let sem se rodila jaz. Zdaj pa me zanima nekaj, saj sicer ne vem, če ste pravi naslov, ampak ali je možno, da imam jaz posledice s svojimi psihičnimi težavami prav zaradi teh travm, ki jih je doživljala moja mama. Namreč, že nekaj časa se zdravim z antidepresivi, ker sem izredno paničen človek, ker me je vedno strah, kaj bo jutri, ker sem zelo živčna. Zelo težko se koncentriram, kot da imam eno blokado v možganih. Pogosto mi misli bežijo. Preveč sem čustvena, včasih se preveč navežem na določene ljudi, preveč rada imam. Moje življenje je sicer urejeno, sem poročena, mamica dveh otrok, vse je ok, ampak, jaz nimam notranjega miru. Večkrat se počutim nesrečno, izgubljeno… Tudi moj brat je zelo nesrečen. Sicer je zdaj že v letih, vendar zelo nesrečen človek. Isto moja sestra. Nimata sreče ne v zakonu, ne pri svojih otrocih, ki ubirajo čudna pota skozi življenje. Večkrat pravita, da se v naši familiji plačujejo grehi iz preteklosti…. Kaj vi mislite o tem? Je to možno ? Da je nekdo storil napako in jo zdaj mi plačujemo?
In ali so moje travme posledica mamine travme iz njene mladosti, dveh izgub ?
Moja mama se je popolnoma izolirala iz družbe, nikamor ne gre, sicer skrbi za gospodinjstvo, drugače pa je ves čas v svojem svetu. Sicer se normalno pogovarja in to, ampak nima nobenih dodatnih stikov s svetom. Na grob svojega moža gre redkokdaj. Popolnoma v svojem svetu je.
Hvala za vaš morebiten odgovor. Eva
Draga Eva
Glede na svoje izkušnje si napisala premalo, da bi ti lahko resno odgovorila. Možno je lahko, lahko pa je razlog le v zakonu med tvojim očetom in mamo in nima z umrlim prvim maminim možem nobene močne povezave. Ko govoriš ob bratih in sestrah ali so to polbratje in polsestre ali so to bratje in sestre?
Več bi pa morala povedati zakaj se ti zdi, da si panična. Koliko je bilo doma psihičnega in fizičnega nasilja.
Tvoje vprašanje je zastavljeno tako, da se vidi, da imata vidve z mamo nekaj nerazčiščenega. Oče pa kot, da je le obrobje in je le delavec na kmetiji in ne gospodar.
Kateri grehi iz preteklosti? Kaj je res, kaj so vraže?
Vse, tako dobre kot slabe stvari iz otroštva vplivajo na nas.
Ana
Spoštovana mama Ana !
Hvala, ker ste se odzvala na moje pisanje.
Kar pretreslo me je, ko ste omenila psihično in fizično nasilje. Ja, bilo je prisotno oboje. Fizično med njima, med staršema. Jaz sem to vse doživljala od malih nog, saj sta popol sestra in brat odšla od doma v moji starosti petih let. Veliko noči sem jokala, ko sem slišala prepiranje med staršema, ko sem slišanje ropotanje po hiši, kako je oče udaril mamo, kako je ona jokala in zraven omenjala, da le zakaj ji je moral umreti prvi mož. Tiščala sem nase pokrivalo in jokala, se tresla in me je bilo strah, da oče ubije mamo. Nikoli in nikdar nisem nikomur povedala kaj se dogaja za štirimi vrati. Neskončno noči sem prejokala in molila. V molitvah sem prosila boga, da naj mi še dolgo ne vzame mame, ker ne bom mogla živeti brez nje. Prosila sem ga, da naj pazi nanjo, da ji oče kaj hudega ne stori.
Zakaj sta se prepirala ? Tega še danes ne vem. Ker je moja mama zelo čudna ženska. Ker je moj oče preveč pil, ko je še hodil v službo. Ker se je moja mama izolirala pred svetom in verjetno ni popolnoma nič razumela mojega očeta. Ne vem, res ne vem, ampak toliko nasilja je bilo med njima. Ponoči sva z mamo bežali iz hiše, se skrivali po gozdu…
Moje noči so bile ena sama mora. Vedno sem sanjala mrtve ljudi. Oziroma, vedno sem imela občutek, da poleg mene na tleh leži mrtev človek, da je v krsti. Bilo me je strah gledati po sobi. Vedno sem bila polna strahov.
Ko sem se poročila, sva z možem ostala na naši kmetiji, skupaj z mojima staršema. Še vedno živita. Med njima danes ni več fizičnega nasilja, je pa psihično nasilje. Veliko grdih besed je izrečenih, skratka je kar moreče vzdušje. Od kar imam moža, me ni več strah, da je ob meni mrtvi človek. Me je pa recimo še vedno strah morečih sanj, kajti včasih sanjam mrtve ljudi, vidim jih na balkonu, in potem sem čisto zmedena še lep čas in ne upam na balkon, ko je tem…. Morda je pomembno da omenim, da ko sem bila stara 5 let, je v naši hiši umrl stari ata. Takrat je še bilo tako, da so pokojni ležali doma. Jaz sem vse to videla in spremljala. Ali mi je morda to pustilo posledice ?
Panični strah ? Ne znam opisati. Ampak je grozno. Zmanjkuje mi zraka, ne morem dihati, padem v nezavest. Imam že tudi eno kronično bolezen, ki je kar težka. Pri paniki je značilno, da začne mi z vso močjo razbijati srce, ne morem dihati, vrti se mi v glavi, malo manjka da ne začnem naglas kričati… in potem se onesvestim. Joj, kako je hudo….
Sicer imam lepo službo, dva zdrava otroko, vse imam, moža… vse…. le, notranjega miru pa nimam. Vedno se mi zdi, da je kdo jezen name, kot, da imam slabo vest. Pa je nimam, ker nisem hinavska in hudobna. In zelo trpim dokler se ne prepričam, da nekdo ni jezen name, le časa nima ta trenutek, ta dan, ta teden. Ena sama zmeda je večkrat v moji glavi.
Jaz vem, da to pisanje ne sodi več v ta forum IN SE OPRAVIČUJEM VSEM, KI PIŠETE SEM. Vendar brala sem pač vaše zgodbe in začela razmišljati o usodi mene in moje mame, ki je doživela dva usodna dogodka.
Vraže ? Da je družina zakleta. Da je nekdo v preteklosti storil napako, zdaj pa jo plačujemo mi vsi…. To je izjavil celo nek duhovnik, ko je moja sorodnica najbližja bila pri njemu na pogovoru. V to ne verjamem, me je pa včas malce strah.
Hvala vam, ker ste prebrali mojo zgodbo. Eva
Eva, sedaj ste si odgovorila sama, od kje izvirajo vaše tesnobe. En malček jih tudi prispeva smrt prevga moža vaše mame, večina pa ne.
Nisem imela namena odgovoriti.
Samo ne govorite lepo vas prosim, da “plačujemo” za grehe drugih sorodnikov. Pa če vam reče to duhovnik, predsednik, dalajlama, guru,…je to isto kot poslušati vraže.
Ali pa da se vse zgodi z namenom.
Samo še enkrat to slišim, pa se poslovim, saj to je tudi z namenom.
Ana
Spoštovana mama Ana !
V veliko pomiritev mi je vaš odgovor in se zanj zahvaljujem. Nikoli v življenju še nisem nikomur odprla svoje življenjske zgodbe. Morda mi bo zdaj lažje.
Špela, kar se tiče antidepresivov. Tudi meni zdaj pomagajo in mi je super, počutim se odlično. Le strah me je dneva, ko bom morala prenehati, ker ne vem kaj bo potem. Ali se mi povrne vse skupaj?! Tegs si res ne želim.
Želim obema vse lepo, nasvidenje.
Eva,
ali si mogoče poiskala kakšno strokovno pomoč?
SI mogoče razmišljalao kakšni alternativi ?
Pišeš, da se bojiš, da ne boš zmogla brez antidepresivov. Ali imaš samo te tablete? To ni dovolj. Potrebno bi bilo zdravljenje. Se zdraviš?
Poznam kar nekaj strokovnjakov, ki bi ti pomagali razrešiti tvoje težave.
Res imaš kar nekaj blokad, nerešenih odnosov in vse to se kopiči in saj veš – enkrat pride vse skupaj na dan.
Eva, javi se še.
Pozdravljena zvezdica…
Hvala za tvoj odgovor in ker si prebrala mojo zgodbo.
Ne, nisem se zdravila nikjer. Pred leti sem bila pri psihiatrinji, pa tisto ni bilo nič vse skupaj. Antidepresive mi je lani dal moji osebni zdravnik – cipralex in zdaj se zdravim samo z njimi.
Ne, o nobenem zdravljenju nisem razmišljala, ne o alteranativi. Vse to kar sem napisala na tej strani, je tiščalo v meni malce čez 30 let. Toliko sem stara. Nikoli nisem nikomur razlagala kaj je bilo doma, o strahovih…, ker mi je bilo nerodno.
Kljub vsem težavam sem končala šolo in imam lepo službo. Vse lepo do tukaj, kajne? Se pravi, navzven….
Imam blokado, ja, zdaj s tvojo pomočjo vidim, da je res nekaj narobe…
Pa sama ne vem, ne kako, ne kam, ne zakaj, nič… Samo to, da sem v nekem breznu…. in mi je večkrat hudo…
Saj sem se že enkrat opravičila, da jaz nisem za na to stran, ker tukaj so ljudje s hudimi življenskimi izkušnjami. Vendar, ta stran je meni dala zelo misliti. Zamislila sem se nad temi ljudmi, nad njihovimi krutimi usodami. Tako zelo mi je hudo zanje.
V bistvu sem šla na to stran zato, ker sem iskala tisto, kar je težilo ali morda še teži mojo mamo in iščem možne njene posledice v meni, ker sem čisto splašena in čudna. Vendar le na znotraj, na zunaj ne delujem tako.
Zvezdica, imam te rada, piši mi.
Draga Eva
Če si čutila, da je bolje, da pišeš sem, kot na druge forume si se sigurno prav odločila. Morda nimamo za svoje težave čisto čisto enakega vzroka, ampak rezutat kako se vsak dan počutimo pa je podoben.
O razmerah doma sem te pa zato spraševala, ker me zelo zanima kako živijo danes odrasli ljudje, ki so jim starši umrli, ko so bili še otroci ali najstniki. Tudi na tem forumu se taki ljudje ne oglašajo s svojimi izkušnjami. Sama pa bi jih sedaj nujno potrebovala, da bi svojima otrokoma olajšala njune stiske. Preprečiti jih tako ali tako ne morem. V literaturi tud nisem skoraj nikjer tega zasledila, resnično sposobnih svetovalcev, ki se s tem srečujejo, za to področje pa še nisem našla.
Želim ti vse dobro in hvala ker si se tudi tukaj oglasila.
Ana
Spoštovana Ana !
Hvala za vaše pisanje.
Rekla bom to. Zelo rada bi navedla nekje okvirno, kako sta moj popol brat in popol sestra doživljala svojo izgubo očeta in hkati zgodbo kako sta odrščala ob očimu. Vsekakor pa je zgodba zelo boleča. Otroka sta izgubila očeta v starosti 6 in 10 let. Ko sem se rodila jaz je bila sestra stara 16 let in brat 20. Poznam pa njihovo zgodbo, ker mi jo je mama neštetokrat pripovedovala. Večkrat sem videla in čutila njihove solze, ko so se vsi trije zbrali- moja mama, popol brat in popol sestra in se pogovarjali…..
Še vam bom pisala, če dovolite še kaj več o njima in o njunem nesrečnem otroštvu in kako sta danes.
Želim vam vse lepo.
Ja, Eva začutila sem tvojo stisko in nisem mogla mimo tvojega posta.
Ja, ciprex je v redu zdravilo vendar je potrebno spremljati in predvsem se zavedati, da to ni dovolj.
Veš,Eva skozi zežka obdobja sem šla tudi jaz in tudi sama sem stara čez 30 let, imam družino itd… in veš, tudi sama sem izgubila otroka po rojstvu.
In Eva, zapomni se nekaj: NAJ TI NE BO NERODNO. Nisi sama kriva za razmere, ki so se dogajale. Imaš pa vso pravico, da s tem nekaj narediš. Da dovoliš, da ti nekdo pomaga urediti s preteklostjo in odpravi blokade.
ti pa čestitam, ker si se opogumila in napisala post. To je že veliko. Pomeni, da ne bežiš od preteklosti in nekako kličeš na pomoč. Bravo Eva. BRAVO. Zbudila si se in upala.
In veš kaj – za vsakega je njegova izkušnja težka. In če te je ta stran “prebudila” potem je to pravo.
Čas je, da nekaj narediš.
Ne vem, če prebiraš kaj literaturo.Kar nekaj jo poznam, ki bi ti verjetno odgovarjala.
Glej, če želiš ti jo napišem, ti še kaj povem,
misim nate,
objem
Eva, poglej tole je moj mail:[email protected]
če boš želela, če čutiš … mi piši,vesela bom.
objem