izgubljena
Pozdravljeni vsi, ki prebirate zgodbe, ki nam jih piše življenje.
Meni je pred dvema mesecema umrl mož star še ne 42 let. Srčna kap. Zjuraj je odšel od doma in ni ga bilo več. Doživiš šok, a prava bolečina se je pojavila šele kasneje. Ostali so mi trije otroci, hčeri 20 in 17 let in sin star 6 let. Podrl se mi je svet in ne najdem smisla za življenje, čeprav vem, da moram zdržat zaradi otrok, ki me rabijo. Neštetokrat sem slišala stavek, saj imaš otroke. Ja, res, ampak otroci niso on. Otroci odidejo, ko te ne rabijo več, mož pa bi mi ostal in skupaj bi se starala, če ne bi prišel ta nesrečni dan. Jezna sem na usodo, na vse ljudi, ki so stari pa še kar živijo, so bolni pa še kar živijo, moj mož pa je bil na videz zdrav in poln življenja , načrtov, pa je moral zapustiti ta svet. Bil je pravi sonček in veliko ljudi mi ga je zavidalo. Bil je dober po srcu, pozoren oče in mož, delaven, postaven, lep. Naenkrat pa je vsega konec. Izogiban se njegovemu očeta, ki živi v isti hiši, ker ne morem razumet, zakaj Bog ali pa usoda ni vzela njega, starca in še invalida povrhu. Izogibam se njegovim sestram, ker enostavno ne prenesem misli, da njega ni, vsi ostali pa so in hodijo po hiši, ki jo je on s toliko ljubezni, prizadevanji in odrekanji vsa ta najina skupna leta gradil in urejal. V soboto sta šli moji dve hčeri ven “žurat” , meni pa se je doma trgalo od bolečine, ker ne morem razumet kako se lahko veselita in uživata v družbi po vsem tem kar se nam je zgodilo. Vzeli sta to tako, da je pač usoda taka in da tako pač je, čeprav sta imeli očeta zelo radi. Boli, boli, vse je prazno, ena sama velika praznina in samo eno nesmiselno trpljenje. Dneve preživljam s sinom s tavanjem po mestu, trgovinah in kar tako, da mine še en dan in z željo, da bi to življenje kar najhitraje minilo. V trenutku, ko mi je umrl mož sem si samo želela, da bi bila stara 80 let.
lp Nataša
Draga Nataša
Rada, bi te objela in malo potolažila, pa čeprav iz lastne izkušnje vem, da bi ti morda to pomagalo le za sekundo. Moje sožalje,..
Tvoji deklici drugače dojemata smrt očeta, kot ti moža in vedno bosta drugače čutili. Pusti jima, da zaživita po svoje, tvoje trenutne bolečine in vse kar še prihaja ne bosta nikoli razumeli. Morda je to boljše, kot pa da ti postavljata vprašanje: Zakaj pa sploh živeti, saj je vse brez veze?
Za koga in kako boš živela naprej je večinoma odvisno le od tebe, vsa okolica bo imela vedno manj razumevanja za tvojo bolečino in strahove in vedno bolj boš ostajala sama s sinom.
Žal se boš, kot precej nas tukaj borila tudi z najbolj butastimi vprašanji: Ali si dobro? Kako si kaj? Pa saj imaš otoke. Tvoje srce pa bo krvavelo še po letu, dveh?
Vsi tukaj smo zato čudni. Večina bivše družbe se nas izogiba. Mi pa se borimo, kakor komu uspeva z vsakim dnevom posebej.
Zase sem ugotovila, da sem kot invalid ali starejši ljudje, ki zjutraj težko vstanejo, ker morajo premigati svoje boleče telo. Sama zelo težko vstanem vsako jutro in se moram prepričati vsak dan posebej, da grem naprej, čeprav se ne veselim niti enega dneva.
(moja otroka sta stara 10 in 13 let)
Nataša sedaj se moraš imeti zelo zelo rada in paziti nase,
pošiljam ti topel objem
mama Ana
kako vse to razumem, nataša, z bolečino resnično ostaneš sam, jaz sem sicer imela resnično enega človeka, ki me je skozi najhujšo bolečino spremljal, sedaj po več kot letu dni pa ta zadeva za nikogar skorajda ni več aktualna, jaz pa sem izgubljena v tem svetu.
meni še sedaj ostajajo trgovine edini kraj kamor se najpogosteje odpravim, da grem nekam, da se zgubim od belih sten, eno osamljenost zamenjam za drugo:
Kje najti smisel, resnično v tem, da preživiš še en dan, mene najbolj ubijajo vprašanja, kako boš naprej, kjer boš živela…
Zadnje čase mi otrok (3,5) dodatno nehote poglablja bolečino; mama, jaz bi imel tata, zakaj je moj umrl, jaz bi imel drugega tata, naj se rodi nov ….. nočem mrtvega.
Z otrokom sem se vedno o vsem odprto pogovarjala, o smrti, kar pa vidim, da ga zadnje čase mori, mama, ali boš tudi ti umrla ? in me prestrašeno gleda.
drži se in bodi pripravljena na to, da te čaka nekaj resnično težkih mesecev, skušaj si osmisliti minute v dnevu, najdi več stvari, ki te bodo duhovno nekako pomirile.
srečno
Urška, Nataša
pri nas je pa drugaće.
Otroka (10 in 13) si želita, da bi jaz vedno živela zanju. Bojita se zame, preveč za njuno starost. Ne morem ju več pomiriti: Saj vesta da vedno pridem nazaj. Ker oči enkrat in za vedno ni prišel nazaj. Če zamudim 5 minut že vem, da je narobe, včasih imata v takih trenutkih solze v očeh.
Njun oči je bil enkraten in nenadomestljiv in NOČETA nikogar drugega v bližini. Sta zelo pokončna (delata se junaška), kaj pa doživljata pa le v odtenkih čutim, ker o smrti očeta ne govorita.
Če se jima česa ne ljubi delati, sta pa že rekla: Jaz pa vem, kdaj ni treba nič več delati,..
Pogovarjali smo se tudi o bistvu življenja: Moji odgovori so le v smislu: Vsak od nas ima le svojega in le s svojim lahko kaj naredimo, vsi ostali ljudje so le spremstvo.
Nakazala sta namreč že tudi: Saj je vse brez veze, kaj se moramo truditi, saj smo itak umrljivi.
Trenutno se mi zdi, kot da ne bo nikoli bolje. Morda so obdobja žalost za odtenek krajša in obdobja sproščenosti za odtenek daljša kot lansko leto. Če se bom pobirala v tem tempu, bom nekje pri 100 let postala normalna.
Ana
Nataša, mama Ana, urška
Sama sem otrok, ki mi je pri dveh letih umrl oče (delovna nesreča). Stara sem že čez 30 let.
Tudi sama sem svoji mamici postavljala vprašanja, ki so ji povzročala še večjo bolečino, zelo sem se bala zanjo, nikamor je nisem spustila izpred oči. Rabila sem varnost, ker sem se bala, da me bo še ona zapustila. Otroci takšne stvari dojemajo drugače.
Imela sem obdobja, ko sem bila malo starejša, in sem se zelo smilila sama sebi, veliko večerov sem prejokala (naskrivaj), zakaj se je to moralo zgoditi ravno meni, zakaj jaz nimam očeta.
Mamica se je sicer še enkrat poročila, kar sem ji tudi privoščila in ji še sedaj, dobila sem očima, ki ga imam rada, je prijazen do mene ter me je “vzel za svojo”. Dobila sem tudi polsestro, ki je sedaj tudi že odrasla in s katero se lepo razumeva.
Ampak se spomnim, ko mi je mami omenila, da bi imela še enega otroka, tega pa nisem želela. Zakaj? Ker bi potem moja (pol)sestra imela pravega bratca ali sestrico, jaz pa ne. To sem svoji mamici tudi zaupala. Vem, da sem bila sebična, ampak takrat sem tako razmišljala.
Me pa še vedno po vseh teh letih spremlja paničen strah za vse ljudi okrog mene, ki jih imam rada. Nekateri to razumeje, drugim se zdi nenormalno.
Bojim se kadar mož zamuja iz službe več, kot je normalno,… bojim se kadar hčerka ne pride iz šole pravočasno, grozno mi je bilo, ko so odšli v šolo v naravi,…bojim se kadar se starši kam peljejo,…bojim se kadar se mož z otrokoma kam sam odpelje,…
Večina ljudi to ve in me pokliče, ko prispe na cilj. V 5 minutah zamude si zamislim najbolj črn scenarij, ki si ga sploh ne morem izbiti iz glave.
Tudi otroci žaljujejo na svoj način, pa čeprav je včasih dugačen od načina žalovanja odraslih.
Veliko sonca v življenju vam želim!
Draga Ana,
tudi meni moj sinko vsak večer postavlja taka vprašanja, da me stiska pri srcu, pa mu nekako skušam odgovarjat po svoji vesti oz. po občutku, da bi bilo najbolj prav. Čez dan se zamoti, ko pa greva zvečer spat se v njegovo glavico takoj naseli misel na atija. Vrstijo se vprašanja;
Kje je ati zdaj? v nebesih, med angeli.
Zakaj pa potem hodimo na grob? tam smo shranili njegove spomine.
zakaj je umrl? odpovedalo mu je srce
Zakaj? ker je imel bolno srce
Kdo je kriv, da je ati umrl? nihče, tako pač je
Zakaj umremo? Zakaj? Zakaj? Nato pa sledijo stavki, ki se vedno začnejo z besedami; mami ali se spomniš, ko je ati …. Seveda se spomnim, pa še kako, vse se spominjam, saj mi je ostal le še spomin na mojega angela.
Tudi sama sem si že stokrat postavila ta zakaj, pa ne najdem pravega odgovora. Tudi meni se zdi, da tega trpljenja ne bo konec, da ne bo bolje, ker mi je vsak dan še malo težje. Sama imam tudi tak občutek, da se ne bom pobrala nikoli.
Bljiža se 1.9.06, ko bo moj sinek prvič prestopil prag šole. Bljiža se zopet en zelo boleč dan, ko bom namesto radosti in veselja občutila samo grenkobo in žalost, saj bom na pragu šole sama spremljala najinega prvošolčka. Še en tak dan …. Pa spomini na prvi šolski dan najinih hčera, ko sva jih spremljala in se veselila z njima.
Ana,poskušajva zdržat
lep pozdrav,Nataša
Ja, Nataša, najprej jeza, zakaj se je to zgodilo ravno meni?
Potem žalost, kako naprej?
Potem samota, ta strašna samota……..!
Življenje pa je reka, ki se ne ozira nazaj, ampak teče naprej……!
Zmogla boš, verjemi mi, tudi jaz sem zmogla, že dolgo brez babic in dedkov, sama v velikem tujem mestu, obremenjena s krediti, odgovorno službo, majhnimi otroci.
Pa tragična smrt mojega moža ni bila edina grenka izkušnja. Pa o tem kdaj drugič.
Zmogla boš, samo če boš sama tako hotela. Ne predajaj se malodušju in bodi vesela, da se otrokom ni čas ustavil, ker to bi bilo hudo narobe.
Žalovanje pa je v srcu in ne v črnini. Največji poklon mrtvim, je da živiš za žive.
Vem hudo je, največ si izgubila ravno ti, ti si pravzaprav spet na začetku.
Moje iskreno sožalje!
Ob branju tvojega pisanja sem za trenutek zaprla oči in zajokala s teboj.
Veš tudi tvoja jeza, je del žalovanja. Minilo bo in tudi tebi je namenjeno še veliko lepega.
Drži se! Pa oglasi se še!
Stara sem 50 let.
Moža sem izgubila, ko sem bila stara 23 let (prometna nesreča). Otrok še nisem imela, imela pa sem mamo. Mamo, ki mi je bila v pomoč in tolažbo. Prva tri leta so bila najhujša, grozljiva, potem sem se počasi navadila s tem živeti, pozabila nisem nikoli, prebolela tudi ne. Ko sem bila stara 40 let sem spoznala sedanjega moža, pri 42 letih rodila hčerko, ki ji je sedaj osem let. Tudi mene je strah ,če moža ni takoj doma, če hčerka pade po stopnicah, strah je ostal v meni. Po vseh letih sem si pridelala depresijo, pogovori s psihijatrom ne zaležejo, s tabletami se nočem strupiti, zdravniki ne verjamejo, da so to posledice iz mladosti.
In zakaj vam sedaj to pišem?
Zato, ker mi je predkratkim umrla moja draga mama, ki mi je bila v vseh letih opora, tolažba……..
In spet prebolevam vse od začetka, hudo je, boooooli.
Hotela sem ti reči še to. Tudi jaz sem imela do tablet negativne predsodke, a ko sem doživljala napade panike s tresenjem, pospešenim bitjem srca, z občutkom, da bom padla skupaj, ko tudi po stopnicah gor nisem mogla in sem mislila, da me bo kar kap, sem le šla do zdravnice. In pomagajo. Nič te nočem prepričevati, mene tudi ne bi nihče mogel prepričati, šla sem šele, ko res ni šlo več.