…da je še enkrat umrla in da je bila žalostna, ker nisem pravočasno napisala voščilnic ob Novem letu. Brat je tako zelo jokal, jaz pa sem govorila, da je nemogoče, da bi kdo 2x umrl.

Kaj naj take sanje pomenijo? Po eni strani se nisem hotela zbuditi, saj sem jo lahko še 1x pobožala in začutila njeno mehko lice, po drugi strani pa mi je bilo tako hudo, ker je spet umrla.

Bolj ko se trudim priklicati spomine iz bolj odaljene preteklosti, bolj se mi misli vrtijo v zadnjih težkih mesecih.

Kdaj bom sposobna pogledati bolj nazaj? Slike lahko gledam in so mi v tolažbo, a vendar si dogodkov od prej, tistih bolj prijetnih doživljajev ne morem priklicati v spomin.

Piki MIki,

dober da!

Minutko, ena za drugo sva spustile post. Tudi jaz sanjam, tudi danes sem.
Ne vem zakaj? Še boš sanjala, jaz vedno.
Tvoji datumi, 21. in 22. 6. so tudi pri meni zaznamovani.
Drži se. Poklepetajta z ŽN, odleže.

LP PRABABI

Tudi jaz veliko sanjam, predvsem zadnje čase. Prejšnji teden sem jo skoraj vsak dan a se niti enkrat ne spomnim kaj točno je bilo v sanjah.

To da je umrla dvakrat sem tudi sama sanjala, večkrat od tega pa da se je vrnila in da je hudo trpela. Nazadnje, ko se spomnim je prišla in bila tukaj potem ob odhodu pa je rekla, da naj jo ne kličemo več sem, ker jo tukaj preveč boli trebuh in da je to zanjo prevelik napor. In nato smo se vsi poslovili od nje in ji obljubili, da ji ne bomo več kratili miru pa tako lepo smo se polubčkali in objeli. Te sanje so bile res lepe.

Kar pa se spominov tiče, tudi meni velikokrat pridejo le tiste slabe stvari, ki so se dogajale in redko kdaj kakšne bolj oddaljene in lepše. Tudi sama bi rada videla tiste dobra pa jih zaenkrat ni oz. le za pest.

Prve tedne sem sanjala vsako noč. Vedno enako, vzeto iz obdobja ko je bil oči že bolan, vedno smo bili doma in se pogovarjali (v sanjah). Kljub temu da sem bila zelo vesela da ga sanjam vsako noč, sem bila zjutraj ko sem se zbudila in se spomnila sanj čisto porušena. V prsih me je tiščalo, komaj sem vstala. Zdaj po 2 mesecih ga še vedno sanjam, ampak ne vsako ali vsako drugo noč, ampak tedensko. Le enkrat so bile sanje grozne, ko je ležal v kopalnici v naši banji oblečen v vodi, notri je bilo pa še polno nekih cunj. Drugače so sanje take kot bi bilo res.
Ne vem kaj to pomeni, niti se ne spuščam v to, vesela sem da ga vidim vsaj v sanjah, čeprav mi je zjutraj potem še bolj hudo.

Spomini za nazaj? Se spomnimo doma vsake toliko časa kaj takega in se pogovarjamo v stilu (“Se spomniš kaj je fotr naredu takrat ko……… ” in podobne stvari. Tudi šimfamo ga, ker nihče ni popoln in nima smisla da ga samo hvalimo, če ga je včasih res znal biksat!!!!!!!). Redko se pa nasmejem ob teh spominih, ponavadi se zamislim in se nato težko spravim nazaj k delu.

Zdržati je treba in živeti, drugega nam ne preostane.

ella

PM, sanje bodo trajale še dolgo… Vsaj pri meni je tako. Včasih so boleče, včasih pa prav vesele… Sem pa navadno vedno po takšnih sanjah utrujena, ne vem, ne znam opisati.

Če ti pomaga, se pogovarjaj o mami, o občutkih. Tudi spomini uidejo, ja. Meni je prav smešno, kako se mi včasih zvrti kakšen fleš, prav na hitro in nepričakovano… Tisti spomini že davno pozabljeni. Se počasi vračajo… In sestavljajo celotno sliko. Tudi dojemam zdaj drugače, se mi zdi…

Slike… Jaz jih žal nimam. Od očeta samo tri. Tri slike. Žalostno… Sem se morala zelo na hitro odseliti in mi je bil takrat onemogočen dostop do precej teh stvari. Mi je bilo zelo hudo, ampak zdaj nekako tega ne premlevam več. Naslikanega imam v spominu in v srcu. Takšnega se ga najraje spominjam.

Pošiljam ti en topel objem. Drži se.

tako težko, kot zdaj vas berem, sem sama prebolevala smrt moje stare mame. ki mi je pomenila več kot to, v tistih trenutkih več kot mama. na grob sem šla samo takrat, ko je bilo treba kaj postoriti, nasaditi rože itd.
potem sem se po dobrem letu dni pogovarjala z osebo, ki izredno občuti ljudi. povedala mi je, da se moram! od mame posloviti, da tudi za njeno dušo ni dobro, da je ne morem in morem pustiti. poslala me je domov, mi rekla, naj ji prižgem svečo, naj se ji zahvalim in povem, da bom zmogla sama. tako sem tudi storila in od tistega dneva je bilo mnogo lažje zame. naslednji dan sem prvič po njeni smrti šla prižgat svečo kar tako, brez razloga. do tistega dneva se mi je tudi mnogokrat prikazala v sanjah, pa te sanje niso bile prijetne – od takrat sem jo sanjala samo še enkrat.

ko mi je šest let kasnje umrla mama, nisem preživljala takih travm. in dober teden po tistem sem sanjala: za dolgo leseno mizo so sedeli vsi moji dragi pokojni, predvsem bratje in sestre od moje stare mame ter njihovi možje in žene … moja mama je stopila v to sobo in stric se je oglasil ‘no, si le prišla!’ to je bilo edinokrat, da sem sanjala mamo.

razumsko ne verjamem v duše, ki se ne morejo dvigniti ipd. filozofijo, vendar moja izkušnja je takšna, kot sem vam opisala. Morda gre le za to, da je smrt treba sprejeti, se z njo sprijazniti in potem je naše življenje lažje.

objem vsem, poli

Vsake sanje imajo sporočila. Pri tem razum nima nič, kot tudi smrt nima dosti z razumom. V sanjah se vaše duše resnično srečujejo. Verjemite v to, da vam pokojni v vsakih sanjah želijo nekaj povedati. Skušajo vas potolažiti ob preveliki bolečini zaradi izgube, povedati, da jim je dobro. Včasih vas prosijo, da jih izpustite in ne žalujete več tako močno, ker jih s tem zadržujete. Skoraj vsak opazi, da so sanje vedno bolj redke, ko se oddaljujemo od tragičnega dogodka in se navezanost na umrlega zmanjšuje.
Sanje sprejmite kot pomoč ob premagovanju izgube in zaupajte občutkom, ki vam govorijo iz njih. Vse bo lažje, ko bo čas za to.