Mama je razvila slike, katere smo slikali v obdobju atijeve bolezni.
Slik je okoli 40, ati se skoraj na vsaki smeje. Človek se par mesecev pred smrtjo smeje na slikah!!!? Jokala sem kot dež. Kje je tu pravica? Na smrt bolan človek je imel več volje kot 50% procentov zemeljske populacije.
Občutek imam da me bo razneslo.

Topel objem. Občudujem te, da si lahko gledala slike, jaz po dveh letih in pol ne zmorem.

Meni pa dobro dene, da gledam slike, zlasti tiste iz ranega otroštva. Koliko ljubezni je na teh slikah, zlasti ena mi je zelo pri srcu.

Včeraj je minilo mesec dni od dne ko se je poslovila moja mami. Ugotovila sem, da sem nekako preživela, imela nekaj lepih, srečnih in smešnih trenutkov, ko sta me sinova nasmejala, iz katerih črpam moč in energijo.

Velikokrat pa poskušam priklicati mami in si želim čudeža, da bi mi dala kakšen znak, da je zares ob meni in ne daleč stran. Nevem kaj na svetu bi dala, da bi jo lahko še enkrat poljubila in objela.

Ko sem zelo utrujena in žalostna tudi jokati ne morem in se čudim kako je to mogoče. Kot da bi se solze posušile.

ella, večkrat se spomnim ko si pisala, da se tvoj ati ni mogel zbuditi, da je imel tako trden spanec in se jezim nase, da mi ni uspelo tisto žalostno nedeljo prebuditi mojo mami, ko sem za čas kosila prišla k njej, ona pa je spala in prav na glas smrčala. Prepričujem se, da bi bila še živa, če bi jo takrat lahko zbudila, a je nisem mogla.

Piki Miki, kako zbuditi bolnega človeka ko vidiš kako mirno spi in celo smrči. Tudi jaz bi jo pustila spati. Ko spijo zgledajo tako zdravi. Ne prepričuje se, nima smisla.
Kaj bi jaz vse, pa vem da je zdaj že prepozno…….
Karkoli se ti zdi da si naredila pri mami “narobe”, glej da ne narediš v naprej, pri vseh ki so še s teboj in ti veliko pomenijo. Uči se iz napak, čeprav to mogoče sploh niso napake, le ti iščeš v sebi krivca.

Jutri je dva meseca. Tista slika ki me je najbolj zadela od vseh pred nekaj dnevi, me bo spremljala do konca dni. Tako sproščena in nasmejana sva sredi travnika pokritega s snegom.

Pogrešam te oči.

Piki Miki,
jaz pa verjamem, da nič nisi naredila narobe … sama sem obakrat, ob smrti stare mame in mame bila od doma – in dolgo predolgo časa sem potrebovala, da sem si dopovedala ravno to: nič nisem bila kriva, da sem šla – nič ne bi mogla spremeniti, če bi bila doma. Taka je bila usoda. Kako je mama umrla, ne vem … bila je bolnici čez noč, tisti dan bi moral oče ponjo, ko se je v veži obuval so ga klicali, da je umrla. Stara mama je enostavno zaspala – pogovarjala se je z gospo na sosednji postelji, potem pa se je naslonila, zaprla oči in rekala ‘zdaj bom pa zaspala’ in je zaspala za vedno.

ne kliči mame nazaj! s tem ne delaš nič dobrega … pusti ji, naj počiva v miru. kajti ona ne more imeti miru, ko vidi, kako trpiš zaradi nje. ona tega noče.

objem, poli

Moj nasvet je pa tak.

Vsak ve kaj je za njegovo srce,dušo najbol tolažilno. Soočite se z odhodom najbližjih, glejte slike, zavrtite si lepe spomine, pogovarjajte se o tem,…. Ne zapirajte se pred resničnostj. Bolj se boste zapirali vase, težje bo. Če ne zdaj pa čez nekaj let. Ne dovolite si tega, tudi naši umrli si tega nebi želeli.

luna222

dobro si napisala.Šele 2meseca bo odkar ni več moje zlate Ajše med nami ,jaz pa parkrat tedensko pogledam slikce.In mi je res lažje.

Mi jih pa je prvikrat bilo GROZNO pogledat ,zdaj pa jih rada pokažem tudi drugim,ki so resnično pripravljeni pogledat.

lp

Žal mi je za tvojega atija in prav dobro vem kako ti je.

Tudi sama sem v težkem obdobju in imam dostikrat občutek, da me bo razneslo od silne žalosti in bolečine.

Ja, kje je tu pravica? Ne najdem odgovora, čeprav sem si ta stavek postavila že neštetokrat.
Kje je pravica, da stari živijo, mladi pa umirajo? ???????

Na koncu nam ostanejo le spomini in slike.

Veš, od smrti mojega moža bo kmalu tri mesece in od prvega dne imam dve večji njegovi sliki v dnevni sobi in jih pogledam parkrat na dan, vsak večer pa sliki pokljubim in mu rečem lahko noč. Tudi v denarnici imam njegovo sliko in jo pogledam večkrat. Hočem ga gledati, gledala bi ga vseskozi, zdi se mi tako lep, tako božanski, tako večen … Verjetno bom dala povečat eno skupno sliko, na kateri smo vsi tako srečni in jo bom obesila v dnevno sobo. Hočem, da je njegova slika vedno v bljižini, čeprav jih je bilo kar nekaj, ki so mi svetovali, naj slike nekaj časa pospravim, da bom lažje prebolela. Tega nočem in mislim, da bi mi bilo potem še težje.

Vsak pač svojo bolečino nosi na svoj način.

Drži se in lep pozdrav,
Nataša

Jaz imam tudi nekaj slik ves čas pred sabo. Ne bi jih mogla ali hotela “pospraviti”.