obdukcija
Pozdravljeni!
Morda to ni prav naslov, a upam, da se bo le našel kdo, ki bi mi znal pomagati.
Od kar mi je pred nekaj meseci umrl oče, sem že nekajkrat pokukala na ta forum in skupaj z vami delila solze.
Zanima me sledeče.
Ali kdo ve? Pacient umre v KC, svojci odrečemo obdukcijo. Na tistem listu,ki smo ga dobili sicer res piše, da obdukcije ni, vendar je list izdala sodna medicina na KC.
Dobila sem podatke, da truplo, ki ni namenjeno na obdukcijo, nikoli ne dajo na sodno medicino, ampak ostane (nekje v klatnih prostorih KC), dokler ne pridejo ponj s pogrebnega zavoda.
Ne vem kako je s tem, me pa strašno zanima. Mi nismo dovolili obdukcije, sumim pa, da bi lahko KC kljub temu naredil obdukcijo, ravno zato, ker je truplo pogrebnemu zavodu bilo predano s strani sodne medicine.
Morda kdo ve, kakšni so običaji oz. navade?
Da bo nekoliko bolj jasno naj pojasnim še, da je oče umrl med operacijo.
Hvala za vso pomoč.
Ostanimo močni! Naša naloga je, da v polnosti živimo svoje življenje in za dosego tega cilja premagujemo vse ovire, ki nas na poti srečajo. Torej, še vedno ostaja naša poglavitna naloga – naše življenje samo. Odgovorni smo zanj, zatorej nikar ne izgubljajmo priložnosti.
Pozdravljena!
Dvomim, da so delali obdukcijo, če vi tega niste dovolili. Četudi bi jo naredili proti vaši volji bi to ostala večna skrivnost vendar dvomim, da so to šli narediti. Sicer je res nekaj primerov, ko jih resnično zanima, kaj je šlo narobe in si želijo narediti obdukcijo vendar verjamem, da lahko živijo tudi brez te informacije. Zato resnično dvomim, da je bila narejena.
Po moji logiki gredo vsa trupla najprej na sodno medicino in od tam naprej prevzemajo pogrebni zavodi, vem pa ne.
Verjamem pa da te skrbi, nekaj časa je tudi mene grizlo in sem veliko noči preživela v solzah in obžalovanju, da sem dovolila odbukcijo in da sem dovolila, da so rezali mojo zlato mami a na koncu sem spoznala, da sem naredila prav, tudi oni se morajo učiti in mogoče bo ravno njena obdukcija komu rešila življenje. Umrla pa je dan po operaciji zato so želeli obdukcijo, ker je vse tako gladko teklo.
Srečno in čimmanj razmišljaj o tem.
Bučka1 prav lepa hvala za tvoje razmišljanje.
Ima morda še kdo kakšno informacijo?
Meni so se namreč celo zdravniki začudili, kako to, da je bilo truplo predano s strani sodne medicine – da je potem gotovo bila opravljena obdukcija.
Ja, vem, naj se ne grizem s temi vprašanji. A po drugi strani menim, da ni prav, da živimo v ignoranci in podpiranju belih vojakov (t.j. zdravnikov). Prav je, da smo seznanjeni do potankosti in da imamo možnost vplivati na dogajanja. In če že ne drugega, da bomo vedeli kako ravnati, ko se bo to pripetilo nam ali komu drugemu.
Vidiš, na tak način mene skrbi, da so mojemu bratu pred 6 leti vzeli organe, čeprav mi tega nismo dovolili. Tudi jaz sumim, da se to počne kljub prepovedi svojcev, saj organov zelo primanjkuje, pa tudi zdravnica je tedaj kar malo z očmi zavila, ko mi nismo dovolili odvzema. Nikoli ne bom izvedela, upam lahko le to, da je bilo mojemu dragemu bratu takrat to vseeno. LP
Odvzem organov ni kar tako!Za izvedbo je potrebih kar nekaj procedur!Z takimi stvarmi se pri nas postopa resno in profesionalno.Torej:ČE SVOJCI NE DOVOLIJO ODVZEMA ORGANOV SE JIH NE ODVZAME!!!Tako da je bojazen o šverc komercu z organi odveč!
To, da je zdravnica zavila z očmi, še ne pomeni da se lahko za vašim hrbtom dogaja nelegalen odvzem.
Mislim, da je bilo mogoče njej nerazumljivo dejstvo, da organov nočete dati in gredo pod zemljo, medtem ko na stotine bolnikov čaka na organ, nič krivih……
Včasih je res škoda, da svojci ogranov ne darujejo – mogoče zato ker so v šoku ali celo mislijo(napačno), da bo njihov svojec preživel, če mu organe pustijo…pa ni res….ravno tako pride do smrti.
Ampak vsak ina pravico se odločati-ali ga ljudje razumejo ali ne!
Vseh bi moralo tolažiti dejstvo da bo pokojni darovalec na nek način še živel čeprav v drugem telesu.
September, kaj bi storili če bi na čakalni listi za organe pristal nekdo od vaših-otrok,starš,prijatelj?Zelo težko je živeti iz dneva v dan z mislijo,da če ti ne bodo našli in presadili oragana se nekega dne ne boš več zbudil…..
Najprej hvala za odgovor. O smrti in o teh stvareh resnično veliko premišljujem. Najprej-kaj bi storila, če bi moj otrok čakal na organe: sigurno bi upala, da mu jih bo kdo poklonil in to čimprej. To priznam popolnoma brezkompromisno. Za svojega otroka bi pač človek brez razmišljanja naredil vse, kar se da.
Po drugi strani pa se mi zdi, da je bil moj brat človek kot celota in da njegovi organi pač ne morejo biti rezervni deli za nekoga drugega. Temu se lahko reče dvoličnost. V bistvu pa niti ne vem, kaj je prav. Ali pustiti naravi, da dela selekcijo sama po sebi, ali pa se ji upirati z vso možno tehniko in potem opazovati, kako narava na kakšen drug način udari nazaj. Govorim na splošno in za vsa področja.
Poleg tega je v najhujših trenutkih težko sprejeti takšno odločitev na hitro (kajti hitrost je pomembna), poleg tega pa takšnega predloga (o odvzemu organov) sploh ne pričakuješ. Jaz sem razmišljala samo tako: pustite ga pri miru, ne ga več rezat, ne ga matrat, najbrž nas zdajle celo opazuje in sliši in res ne vem, kako se v tem trenutku počuti. Ločim namreč dušo od telesa. Tudi po KC so po navedbah tam zaposlene osebe krožile zgodbice o tem, da so ob takšnih pogovorih, ki so se odvijali v navzočnosti potencialnih dajalcev, aparati nenadoma zaznali določeno spremembo.
Poleg vsega tega me bega definicija smrti: možganska smrt, klinična smrt, biološka smrt…..prepričana sem, da je to proces in ne le en hip. In da v ta proces ni dobro preveč posegati.
Rečeno je bilo, da je presaditev podobna kot navadna operacija. kaj torej to pomeni: ali je darovalec tudi pod narkozo, ali ga režejo “na živo”, kljub temu, da ni čisto mrtev (saj so organi pač živi). Odgovore na takšna vprašanja je tudi sicer težko dobiti, kaj šele v tistih trenutkih.
V bistvu imam tudi do obdukcije bolj kot ne odklonilen odnos. Ampak tolažim se s tem, da je pri teh “pokojnih” osebah proces smrti bolj zaključen kot pa pri potencialnih dajalcih organov.
Takšna razmišljanja so me privedla do tega, da tudi danes ne bi pristala na odvzem, če bi bila spet v taki situaciji. In menim, da veliko tistih, ki podpišejo papir o darovanju svojih organov po svoji smrti (dobiš neko kartico, da si darovalec), večinoma o tem sploh ne razmišljajo in to se mi ne zdi prav.
Zelo bom vesela še kakšnega mnenja ali odgovora. LP
Moje mnenje je zelo podobno tvojemu september, ker je zelo delikatno vprašanje ali dati organe svoje ljube osebe drugemu ali ne. Tukaj se niti malo ne gre zato, da ne bi hotel drugemu pomagati ampak veliko bolj to, da tvojega režejo. Nikakor me ne bi bolelo, da nekdo drug živi z organom moje mami, nikdar pa na to ne bi pristala ob možganski smrti (je sicer človek res mrtev pa vseeno srce bije) in za svojece je še živ in še vedno upajo.
Mene je sama obdukcija bolela, predvsem kako z njo delajo, je zanje le mrtev človek ali je tudi tak še vedno vreden spoštovanja neznanih ljudi. Po mojem mnenju bi moral vedno biti, kajti še par dni nazaj je bil živo bitje in je nekomu pomenil vse. Takšna in drugačna vprašanja pa mi še danes ne dajo spati. Res je prav, da so jo naredili a zaradi tega jaz nič bolje ne spim, kvečjemu slabše.
Ko imaš nekoga rad in ta umre, ti vsako tako dejanje povzroča dodatno bolečino.
Pravilno razmišljanje bi bilo drugačno, točno tako, kot si napisal/a “za septrember” a žal ni.
Resnično bi v primeru čakanja na organe razmišljala drugače in si želela veliko takšnih, ki bi organe darovali. Tudi jaz sama ne bi zame imela nič proti, če mi jih odvzamejo in podarijo komu drugemu, za moje drage pa mi imam. Žal!!
Moje skromno mnenje o tem.
Na spletni strani http://www.slovenija-transplant.si/index.php?id=94&L=0 najdete vse potrebne informacije o darovanju organov.
Nobenega ne obsojam, samo v razmislek, da je danes v družbi preveč egoizma-ne znamo se vživeti v druge(posebno v tiste,ki so v slabi koži).Mogoče mislimo preveč nase-na naše trpljenje ker našega svojca “režejo” itd…
Če se že ločuje telo od duše,potem, glede “rezervnih delov” ne bi smel bit problem.
Verjemimo v življenje-darujmo: kri, kostni mozeg, organe!!!
P.S.Sem spet malo zatežila-sorry!
Za september!
Samo eno vprašanje:
je tebi že kdaj umrl kdo, ki si ga imela resnično rada??????????????????
Ker zame telo moje mami in njeni organi niso “rezervni deli” ampak ONA!!
Jaz nisem imela rada le njene duše ampak tudi njeno telo, njen dotik, pogled, toplino – ona je bila komplet!!!
Ko bo vprašanje ali rezati tvojega, takrat boš mogoče mislila drugače!!
Mene še danes boli obdukcija, ne vem pa kako bi me, če bi ji vzeli še kak organ.
Kot sem že napisala zame mi je vseeno, za moje drage pa nikakor.
In če bi bil danes napr. moj brat/oče/mož (kdorkoli) možgansko mrtev, bi bil moj odgovor odločen NE!
Eno je vprašaje pomagati, vedno smo za, drugo pa je ali s tem mučiti svojega, nenazadnje sebe ob že tako hudi žalosti. Dejstvo, da nekdo drug živi z organom tvojega ljubega ni tako boleče, bolj boleče je kako ga tvojemu vzamejo.
Pa to ni egoistično ampak čustveno, boleče!
ENKRAT BOŠ MOGOČE RAZUMELA!
Darovanje krvi, kostnega mozga je popolnoma nekaj drugega, gre se zate in ne za tvoje svojce, sam se odločiš za TO.
Če bi se kdo od mojih SAM vpisal v register, da želi darovati organe je drugače, ker je to njegova osebna želja in to se spoštuje.
P.S. In sedaj mislim, da je čas, da se nehaš s takimi oglašati na forumu kjer žalujemo in ja kot si napisala, teži kje drugje, kjer take teme lažje prenesejo.
za september,
mene ne moti, da na tem forumu pišeš o teh vprašanjih. Težko je odgovoriti, ni enega odgovora, ker gre za zelo težka vprašanja. Težko se je postaviti v vlogo nekoga, ki po eni strani še vedno upa, da bo z njegovim bližnjim vse v redu – kajti upanje umre zadnje, in upaš prav do konca -, po drugi strani pa pritiskajo nanj s tem, da bi lahko kateri telesnih organov rešil nekoga drugega. Sploh, ker za odločanje ni časa. Ker takrat ne moreš razmišljati o ničimer drugem. Morda bi bilo res “prav” privoliti v darovanje organov, a – dokler tvoj bližnji diha, še vedno upaš, in če bi meni kdo takrat rekel, da mu vzeli katerega od organov, ker zanj ni več upanja, komu drugemu bi pa to pomagalo, bi na tega človeka verjetno zavpila, naj da mir in naj ne govori neumnosti, češ da ni več upanja. Bi se pa znalo zgoditi, da bi me to kasneje preganjalo.
Zato, za september, ni enega samega odgovora, kako ravnati. Ko nisi v taki situaciji, si lahko še tako močno prepričan, da veš, kaj je prav, potem pa, ko se ti to zgodi, se pa vse spremeni.
moje mnenje
Meni se zdi darovanje organov plemenito dejanje. Da veš, da lahko tako rekoč tvoji organi, tvoje življenje živi v dvajsetih ljudeh – mene to tolaži.
Zelo malo je ljudi, ki so lahko darovalci. Ponavadi so to mladi, zdravi ljudje, ki so živeli hitro, kakovostno, od prvega dneva do odhoda iz tega življenja.
Imajo poslanstvo, da vplivajo na naša in še na mnoga druga življenja.
Ne vem, če bo moje telo uporabno, ko bo moja duša odšla. To bodo videli takrat.Če pa bi moj otrok kdaj potreboval organ, bi si želela, da bi ljudje razmišljali podobno kot jaz in postali darovalci.
lp vanja
Ja Špela prvi post mogoče res, pri drugem pa se ne strinjam več.
Mogoče pa le jaz tako vidim.
Sicer pa ej…briga me!!!
Tudi glede plemenitega dejanja se strinjam vse do točke preden nekdo reče, da so to “rezervni deli” od te naprej pa nič več in do točke, ko ni treba rezati mojega. Sebično?? Mogoče!! Čeprav zame bolj kot to, boleče.
Sicer pa Vanja, si ti darovala organe svojega pokojnega glede na to, da se ti zdi to tako plemenito??
Problem je v tem, ker jaz na človeka ne gledam tako kot medicina – s tehničnega oz. povsem obrtniškega vidika. Zame je človek celota telesa in duše, slednja pa se po smrti še kar nekaj časa ločuje od telesa. Po uradno razglašeni smrti s strani zdravnika se namreč kljub temu, da so možgani mrtvi, v telesu dogajajo spremembe še kar nekaj dni!!!!! Energija se spreminja počasi.
Tudi navedena spletna stran ne obstaja več. Kolikor pa sem jo pred časom lahko videla, pa ni dajala odgovorov na taka vprašanja, ampak zgolj tista osnovna. To pa meni pač ne zadostuje. Zato tudi organov ne bom podarjala – ne svojih, ne od bližnjih.
Ja, moje življenje, moja kri, moj sin živi naprej v telesih drugih ljudi. In ti ljudje so dobili najboljše.
Dva dni sem prosila, upala, molila. Pa naj umrem jaz, moj mož, moja mama, a ne, odšel je moj sin. In ko so naju z možem vprašali o darovanju organov, sem pogledala mlajšega sina in v vsej tisti grozi pomislila, ta me mora preživet.
Kaj nas še čaka ? Kakšna je naša karma? Kaj naj dam jaz svojemu sinu? Svoje ranjeno srce? Lahko se zgodi, da bo odvisen od ljudi, takšnih žalostnih kot sem jaz. Upam , da se bodo odločili kot jaz.
Zase nočem nič, samo da sin odraste potem lahko grem.
Vem, da je čakalna lista za organe dolga, vrste se ne da preskočiti.Bi bilo pa zame pošteno, da bi bil moj sin med prvimi, če bi rabil takšno pomoč.
Pa se nekaj za vse: ne bi vam rada se poglobila vase bolecine ob smrti vasih najbliznjih, ampak vam lahko povem samo to, da je po eni strani boljse, da ne veste kaj se dogaja z vasimi najblizjimi po smrti. Sama si nisem niti priblizno predstavljala, da stvari potekajo na tak nacin, ampak sele ko sem zadevo videla od blizje sem spoznala kako je s temi zadevami v resnici. Ko si mrtev, si mrtev. Pa da ne bi tukaj pisala, kaj se s trupli pocne na obdukcijah in po njih, pa kaksne pipombe vcasih letijo iz ust tistih, ki obdukcijo opravljajo. Mislim, da kmetje se s prasicem na kolinah lepse ravnajo. Ampak realnost je pac taksna. In vem, da si veliko ljudi zakriva oci pred njo. Ce bi lahko sama odlocala o tem, ne bi dovolila, da se katerega od mojih bliznjih na sodni medicini sploh dotaknejo. Ampak obdukcija je v dolocenih primerih na zalost pac neizogibna.