več kot leto dni od usodnega trka….. odhoda ….. Je sploh smiselno, da še brskam po tem, kaj se je dogajalo v bolnišnici, saj bi natančne podatke o zdravljenju lahko dobila, pa ne vem, kaj bi mi to prineslo. Malo sem to že predelala, spravila v svojo dušo, da ne bi grebla več po bolečini.
bi po enem letu še lahko zahtevala izvide obdukcije?

Natančnega vzroka nesreče ne bom nikoli vedela, sem se sprijaznila, da vsega ne morem vedeti, da se je pač moglo zgoditi.

počitnicie so tu, jaz pa iz dneva v dan bolj na tleh. Zdi se mi, da sem bila v šoku po izgubi moža celo leto, sedaj dojemam samoto, osamljenost, bolečino drugače, sedaj bi rada zaživela z otrokom, a ne morem, usoda mi je iztrgala najdragocenejše bitje na svetu (otrok ima čisto drugo vlogo),…

sem izgubljena…

Urška, če vsak dan znova razglabljaš o tem, kaj je bilo, pomeni, da tega nisi predelala, zato bi morda bilo smiselno, da vprašaš. Lahko, da bodo rekli, da je prepozno – tega ne vem -, ampak vsaj vprašala boš. Če ti bodo dali izvide, bo res verjetno to spet en šok, toda mogoče je to bolje, kot pa da se vse življenje sprašuješ …

Glede vrnitve v življenje … ne vem, če premorem kakšen pameten nasvet. Jaz sem vsake toliko časa bolje, pa potem spet sledi padec. Zdi se mi, da se bom na to morala kar navaditi. Škoda, da si se za srečanje zadnjič javila le malo prepozno. Pridi naslednjič. Meni je to dalo nekaj energije. Jaz sem se v minulem letu in pol (skoraj toliko) čisto izolirala od ljudi. Ljudi, ki so bili včasih moji prijatelji ali ki sem jih imela za prijatelje, danes praktično ne poznam več. Jaz sem druga oseba, v tem času so se najbrž spremenili tudi oni. Predvsem pa jih ni bilo zraven – in ne vedo nič o meni … Dolgo časa niti nisem prenesla misli na človeško družbo, potem smo se pa toliko oddaljili, da … nisem več mogla biti z njimi. In postajala sem vedno bolj utrujena od te samote. Tako utrujena, da nisem več pogrešala če tega, da bi se s kom lahko pogovarjala, ampak bi mi bilo dovolj že to, da bi s kom klepetala tja v tri dni – samo da ne bi bila sama ves čas. No, in srečanje mi je tu res pomagalo. Ne vem pa, kdaj bo spet sledil padec – a kot sem rekla, se moram najbrž navaditi na to.

hvala ti za napisano, mi pomaga.

vsake toliko me kaj vrže na tla, ta vikend se mi je zdelo, da moža resnično, resnično pogrešam, jokala sem po dolgem času, prej sem s težavo spravila solze prav zaradi šoka, v katerem sem bila toliko časa.

lp

Razumem tvojo bolečino. Tudi jaz sem izgubila moža pred dvema letoma v prometni nesreči (z motorjem, nič kriv). Toliko jeze in žalosti je v meni , da bi težko opisala. Ostala sem sama z dvema otrokoma (11 in 13 let). Vem samo to, da ostaneš sam s svojo bolečino. Za vse gre čas naprej , meni pa se je zaustavil.

Pogumno, povem ti da nisi sama s tako bolečino. Nas je še veliko.

Alda iz Primorske

Draga Urška, čutim tvojo izgubljenost, bolečino, tudi jaz sem izgubila moža pred dvema letoma, nesreča z motorjem, ostala sem sama z dvema otrokoma, tudi jaz sem izgubljena.

Sprašuješ se, da bi zahtevala izvide obdukcije, jaz sem bila na razgovoru pri zdravniku, ki je prisostvoval na obdukciji,moram ti reči, da nisem bila nič bolj pomirjena, mogoče sem se potem še bolj spraševala, kaj je bilo, tega pa nikoli ne bomo izvedele.

Urška, pogumno.

Nika

Draga Urška,
verjetno je bolje, da zahtevaš rezultate obdukcije, morda boš bolj pomirjena. Pa čeprav ga nič ne more vrniti k vama.
Tudi sama se sprašujem, zakaj nisem šla pogledati partnerjevega trupla. Takarat so mi to odsvetovali, zaradi močnih poškodb, danes pa mi je žal, ampak časa se ne da zavrteti nazaj, ampak tako neusmiljeno gre naprej. Če imaš še možnost naredi to… Brigajo te drugi, sama si s svojo bolečino in če bi te to vsaj malo pomirilo naredi to.

Verjetno vsi na tem forumu vemo kakšna je ta bolečina.
Zato ti želim veliko moči, vsem na tem forumu, pa tudi sebi.

Nataša

živjo
veš…res nisi sama, ki dojemaš samoto, osamlenost in bolečino..enako jo sprejema tvoj otrok(sicer me zanima koliko je star) in vbistvu vsi, ki so kdaj izgubili bližnjega, in to ti govorim iz lastnih izkušenj:( pred dvema letoma sem enako izgubila očeta, kot 15letna deklica…težko je bilo gledati mami, ko je izgubila osebo, ki jo je imela rada in si je z njo ustvarila življenje, nenazadnje naju z bratom…zaradi pogleda nanjo,ki se je sesuvala, sem bila jaz oseba, ki sem ostala močna!!! nisem jokala in vedno sem se delala močno in še danes vse zadržujem zase, vendar vsakemu 1x prekipi…tudi meni je:( pomagaj otroku(čeprav še vedno ne vem koliko je star in zato ne vem niti ali je to možno), pogovarjajta se o njem in skupaj jokajta…lažje ti bo in on sem se ne bo počutil odrinjenega…živi zanj in lažje ti bo, že misel, da je otrok del tvojega moža. bolečina res ne bo nikoli izginila, lahko pa jo omiliš, če se boš potrudila in živela za te trenutke, ki jih še imaš..saj nikoli ne veš…mogoče bosta kmalu s5 skupaj:) glede obdukcije pa…odločiti se moraš po svoji volji..moja mami je bila pomirjena, ko je vedela, da zanj ni bilo pomoči…kaj če bi se obrnilo nasprotno??? najbrž bi se še bolj žrla:( oprosti, če sem te kakorkoli napadla, ampak tu sem prvič in tudi sama se počutim še vedno jezno, predvsem pa žalostno, ker mami ne opazi, da trpim tudi jaz in ne samo ona…želim ti dni lepih misli…adijo

Moji mamici so delali obdukcijo pa nismo šli po izvide, ker smo bili vsi mnenja, da nam ne bo nič spremenilo, če vemo in nam je nič ne bo vrnilo. Včasih se tudi sama vprašam ali bi mogoče vseeno morala iti in to vedeti a se po drugi strani zavedam, da bi mogoče obdukcija pokazala nekaj kar bi se še dalo rešiti in bi se celo življenje spraševala in obžalovala “zakaj”… že tako se ampak potem bi se še bolj.
Mislim sicer, da je vedno čas za izvide, da ni tukaj nobenega roka, če bi resnično rada vedela.

Zgubljeni pa smo vsi, na trenutke bolj in na trenutke misimo, da bomo nekako preživeli. Gre gor in gre dol. Je hudo in je manj hudo, dobro pa tako nikoli ni.

Drži se!

pOZDRAVLJENA uRŠKA !

Tudi sama sem pred leto zgubila moža in ostala sama z 8 mesečnim otrokom. Bilo je kot strela z jasnega – umrl je poleg mene v postelji. Obdfukcija ni pokazala vzroka smrti. Ob veliki podpori res dobrih prilateljev sem preživela leto dni. Moje spoznanje je ne smeš se zapirati, podeli bolečino manjša je in pa drugi ob nas so svodoni in lahko od nas odidejo ko je to določeno, ničesar si v življenju ne moremo lastiti vse je dar, tudi čas, ki ga preživimo z ljubljeno osebo.

Vem, da nas je veliko s podobno izkušnjo in bi jeseni rada zbrala skupino, da se srečamo in si podelimo in konkretno pomagamo. čE TE ZANIMA OZ. ŠE KOGA SE NAJ JAVI NA NASLOV, [email protected]

V življenju sije sonce. Življenju si lahko sonce za druge. Jaz se učim biti sonce za otroka.

Ana to si pa zelo lepo napisala!