moji Mami
Funeral Blues
Stop all the clocks, cut off the telephone,
Prevent the dog from barking with a juicy bone,
Silence the pianos and with muffled drum
Bring out the coffin, let the mourners come.
Let aeroplanes circle moaning overhead
Scribbling on the sky the message He Is Dead,
Put crepe bows round the white necks of the public doves,
Let the traffic policemen wear black cotton gloves.
He was my North, my South, my East and West,
My working week and my Sunday rest,
My noon, my midnight, my talk, my song;
I thought that love would last for ever; I was wrong.
The stars are not wanted now: put out every one;
Pack up the moon and dismantle the sun;
Pour away the ocean and sweep up the wood,
For nothing now can ever come to any good.
W. H. Auden
Moji dragi Mami v slovo.
Tvoja Urška
Urška,
iskreno sožalje tudi od mene.
Vse lepo Ti želim, bodi korajžna. Vidiš, življenje ni posuto z rožicami. Na poti življenja, te doleti marsikaj. Žalostno je, da si izgubila oba starša, pa še tako mlada si. Mogla boš dalje, vsak mora, nisi sama. Jaz sem igubila že veliko svojih. Vsi meseci v letu, so posuti z odhodom mojih dragih.
Sem že pred časom odprla tvoj post, ker nisi napisala v slovenščini in ne razumem, TI sožalja nisem izrekla, sem starejša, tujih jezikov se nisem učila, velikokrat mi bi prav prišlo tukaj na forumu, ampak, kaj hočem, tako je. Po toči zvoniti je prepozno.
Res, vse lepo Ti želim.
LP PRABABI
Prababi, hvala!
Pesem je v anglescini in mi je zelo draga. Sem jo prevedla v slovenscino, da jo bos razumela. Prevod ni ne vem kaj, vzel mi je eno minuto, saj ne vem, ce je ze bila prevedena v slovenscino. Ce je bila, jo poiscem in napisem ponovno. Pesem je iz enega izmed Maminih najljubsih filmov (samo skupaj sva ga gledali najmanj 5x, 6x) – Stiri poroke in pogreb. Si bom sposodila film in od tam ven prepisala pesem.
POGREBNI BLUES (avtor: W.H. AUDEN)
USTAVITE VSE URE, IZKLOPITE TELEFONE,
PREPREČITE PSU Z MASTNO KOSTJO LAJATI,
UTIŠAJTE KLAVIRJE IN OB ZAMOMLJENEM BOBNU
PRINESITE VEN KRSTO, PUSTITE ŽALOVALCEM DA PRIDEJO.
PUSTITE LETALOM, DA KROŽIJO NA NEBU
IN IZPIŠEJO NA NEBU SPOROČILO: ?ON JE MRTEV.?
ZAVEŽITE BELIM GOLOBICAM KREP METULJČKE OKOLI VRATU
PUSTITE POLICAJEM DA NOSIJO ČRNE BOMBAŽNE ROKAVICE.
ON JE BIL MOJ SEVER, MOJ JUG, MOJ VZHOD IN ZAHOD,
MOJ DELOVNI TEDEN IN NEDELJSKI POČITEK,
MOJA LUNA, MOJA POLNOČ, MOJ GOVOR, MOJA PESEM;
MILIL SEM, DA BO LJUBEZEN TRAJALA VEČNO; MOTIL SEM SE.
ZVEZDE NISO ZAŽELJENE ZDAJ: UGASNITE PRAV VSAKO;
POSPRAVITE LUNO IN SNEMITE SONCE Z NEBA;
ZLIJTE STRAN OCEAN IN POMETITE VSE GOZDOVE,
KER ZDAJ SE NE MORE NIČ VEČ SREČNO KONČATI.
Tezko je ostati pri mojih letih sam, sploh ce ti je Mama najboljsa prijateljica. In potem eno leto gledas, kako jo rak muci… Hudo je. Zdaj vem, da je na boljsem. Pogresam Jo. Predno je umrla, je moji prijateljici rekla: “Ves, jaz vem, da bo z mojo Ursi vse v redu. Vem, da bo zdajle malo hudo, a vem, da bo potem srecna, vesela, zdrava in uspesna. Cutim to.” Uf!
In jaz ne morem naprej…. v bistvu lahko grem; vsak lahko gre, ampak nocem. Nocem zivljenja, v katerem so dnevi normalni le, ce ne mislim Nanjo. Ne vem, ce zelim taksno zivljenje. Seveda, zdaj je bolecina najhujsa in zalovanje najmocnejse, a vseeno. Fizicno in pisihcno Jo pogresam! Ne morem Je vprasati za nasvet, ne morem se Ji potoziti, ne morem Je prositi, da mi se enkrat izda skrivnost Njene slavne hase omake… Ne morem. Ostalo je polno Njenih stvari v Njenem cudovitem stanovanju, kamor ne morem it, ker prevec boli…. Lahko grem gor na pokopalisce, na grob, kjer sta Oba pokopana, upam, da sta sedaj srecna. Nisem sebicna, zelim, da je bolje. Nisem Je zelela zadrzati pri sebi, v taksnih mukah kot je bila… A pogresam Jo. Zivljenje je lahko zelo, zelo, zelo grdo. Ne morem biti vesela, ce ni vesela Ona. Tako zelo sva bili povezani, da je zdaj toliko huje… Ne vem, kako naj zivim naprej, ko pa sem izgubila smisel zivljenja. ne morem je poklicati 20x na dan ali pa vsaj enkrat, samo da ji recem: “Ku ku, si dobro spala?”
Prevec boli!
Urska
Urška,
hvala, ker si prevedla pesmico, pa še tako hitro si se potrudila in se oglasila.
Jaz sem pa imela namen, da ugasnem računalnik in grem malo ven, ker je zunaj lepo, pa sem še pokukala sem. Še pa še Te razumem, s težavami, ki jih imaš.
Moja mami je tudi umrla marca 16. je bilo že 34 let. Še vedno jo vidim na pragu, ko nam je pomahala v slovo, ko smo odhajali, drugi dan, je umrla, kap. Veš, ne da se pozabiti, nikoli!
Samo rožice in svečko ji lahko dam, pa potiho z njo pokramljam. Tudi jaz bi jo imela še marsikaj za vprašati.
Lepo Te pozdravljam!
PRABABI
Urška,
dober večer!
Prišla sem z večernega vsakodnevnega sprehoda. Bila sem tudi, kje drugje kot na pokopališču, tako lepo gorijo svečke, ko je tema. Veliko je bilo mladih tam, postavljali so mlaj, jutri bo žegnanje, še tisti, ki ponavadi ne skrbijo za grobove so se potrudili.
Kar nekajkrat sem prečitala, kar si napisala, me je pretreslo. Veš, tudi moja starša sta se poslovila, v treh letih, najprej oče, nato še mama. Spomnila sem se, da sem se takrat učila nemščino, opustila sem, nisem mogla dalje, “jermen” je padel dol, po domače povedano. Imela sem veliko obveznosti, saj sem še hodila v službo. Po tem, ko sem se upokojila, se mi ni dalo nič več. Tuji jeziki so šli v pozabo. V osnovni šoli se pa takrat nismo učili.
Pesmica je res zelo lepa, tudi meni je všeč, hvala. Golobice so me spomnile, na en pogreb, pre kratkim, pokojnik je bil rejec malih živali. Med pogrebom na pokopališču, govori, petje, tišina, vmes med tem obredu so spustili dve jate GOLOBOV v slovo pokojniku, leteli so nad nami, na pokopališču. To se je zgodilo že večkrat na našem pokopališču, ker je tukaj dosti rejcev malih živali. Zelo te spreleti tak dogodek.
Naj Ti zaželim lahko noč, mirno spi, vem, da boli, ni pomoči. Zmoti se s čim, mogoče s kakšnim branjem dobre knjige, jih je kar nekaj, da te pomirijo. Mogoče se še kaj oglasim.
LP PRABABI
Moje iskreno sožalje, draga urška.
Točno vem kako ti je, ko zgubiš najljubšo osebo, najboljšo prijateljico in zaupnico. Kako je, ko ne moreš več poklicati, slišati njenega glasu, prebrati njenega sms, pa tako si to želiš. Vem boli in verjamem, da vedno bo. Pri meni bo kamlu 11 mesecev kar mamice ni več, hudo je, vendar v tako slabi koži kot ti pa nisem, imam vsaj še očita in brata, pa mojega malega kužija, ki je eno samo veselje. A mojega srčka pa ni več, le še svečke in rožiče ji lahko dam….a tudi jaz vem, zanjo je bolje tako- nič ne boli, vsaj upam tako.
Drži se!
Hvala, bučka1.
Prebiram njen sms, ki mi ga je poslala lanskega 10. junija, ob mojem 24. rojstnem dnevu: “Vse najboljse, moj soncek. Rada te imam. Tvoja Mami.” Ojoj. Da je vse se hujse, imam se v sredo, 7., zapuscinsko razpravo. Tezki dnevi so.
Hvala vsem za vse vase poste, res sem vam hvalezna, zelo mi pomagajo.
Zdaj grem pa malo ven, na en sprehod.
Urska
Draga Prababi, hvala.
Zelo se poskusam zamotit, ampak prav vedno mi na ne uspe uiti vsej tej zalosti.
Meni so pa tuji jeziki ljubezen. Mama je vedno imela ambicije, da bi se jih sama naucila, ampak ni imela priloznosti, zato se je odlocila, da bo meni dala to priloznost. zelela mi je dati vse, cesar sama ni imela kot otrok. Tako sem se zgodaj zacela uciti anglescino, nato francoscino, nato spanscino, pa italijanscino, na koncu sem pristala na latinscini… Tako da zdaj uzivam v tem, tudi ko prenasam znanje na druge ljudi.
Jaz pa danes ne bom sla na pokopalisce, saj sem bila v petek. Sla bom v sredo, ko je zapuscinska razprava, in pa seveda v soboto, da bova skupaj preziveli moj rojstni dan.
Prababi, lepo prezivi dan! Se se javim kaj popoldne.
Urska
Že včeraj sem prebrala tvoj post in napisala svojega, pa mi nekaj računalnik šteka in ni šlo poslat.
Včerajšnji dan je minil, dosti sem mislila na mamo. Lani je bil to sončen dan, toplo je bilo. Mama me je objela, ko sem ji čestitala. Zaželela sem ji, da bi ozdravela, tako polna optimizma sem bila. Ona je imela kratkoročnejši cilj – da bi se naslednje leto še lahko tako objeli. Pa se nisva mogli. Le v mislih, v tem hladnem dnevu. Zelo sem bila žalostna, ampak vseeno sem odšla zvečer ven s prijateljicami, ker se ena naslednjo soboto poroči.
Zelo si še mlada Urška, res mi je žal, da si morala izgubiti že oba. Ne vem, zakaj je tako, da eni ljudje dobivajo (mo) tako hitro težke lekcije življenja. Ni mi jasno, nikoli mi ne bo. Ampak tudi jaz sem se tolažila s tem, da se je mama rešila. Ker je zadnje dni res hudo trpela. Od diagnoze do njenega odhoda je bilo pol leta. Ampak včasih še vedno ne verjamem. Zdaj sem bila pet dni odsotna, sem bila na morju in svojemu prijatelju sem v pogovoru rekla, da smo ata, brat in jaz mahnjeni na sladko, mama pa ne. Še vedno jo včasih vključim, kot da je tu.
Hvala Urška, da si bila v mislih z mano. Tudi jaz večkrat mislim na koga iz foruma. Tukaj si lahko povemo in se malo potolažimo. Včeraj zvečer, ko smo se poslovile z eno prijateljico, sem ji povedala, da je imela mama rojstni dan in je rekla, da ve, da se je spomnila, ampak ni upala nič o tem rečti. Vidiš. velikokrat bo tako, da okolica ne upa sploh omeniti pokojnega, mi pa bi bili srečni, če bi videli, da se ga še kdo spomni.
Lep pozdrav vsem tukaj!
Petra
Urška,
dober dan!
Sedaj sem pa že jaz tukaj, kar vesela sem, da ste tako lepo poklepetale med seboj. Nadaljujte, ena drugi boste izpovedale svoje težave in občutke.
Veš, jaz imam blizu pokopališče, tri minutke peš hoje in zvečer ko grem še na sprehod, grem mimogrede še tja. Po opravkih, se peljem vedno z avtom, pa se vseeno ustavim, ko se peljem mimo. Koliko dolgo še??? Ni v mojih rokah! MATI NARAVA, ima svoj ZAKON.
Rojstni dan boš praznovala 10. junija, z ozirom, da se držim REKA, kar lahko storiš danes, ne odlašaj na jutri, Ti želim vse lepo, za 25. rojstni dan. To je 1/4 stoletja. Uh, jaz sem zaključila že 3/4 stoletja, kar veliko, mogoče mi je namenjeno še kaj????
Tudi jaz nisem imela možnost se učiti, kot Tvoja mami, zato pa želimo otrokom, da bi imeli vse tisto, kar je manjkalo nam.
Tudi s tem sem zadovoljna in hvaleža vnuku, da mi je omogočil, da sem tukaj.
Zunaj je zelo lepo, šla bom ven, sem že po kosilu. Se bom potrudila, za lep popoldan, želim ga tudi Tebi.
LP PRABABI
Petra, tudi jaz sem včeraj mislila nate, a kaj naj človek reče, ko ostane brez besed? Preteklik je ena grozna stvar, tudi jaz še velikokrat govorim v sedanjem času, čeprav se mi vse skupaj zdi včasih tako neresnično, da sploh ne vem, ali niso bile le blodnje … Ja, je res, da bi si želeli, da jih okolica večkrat omeni. Zadnjič mi je veliko pomenilo, ko mi je sodelavec, ki ga kar nekaj let ni bilo v Sloveniji, rekel, da se ga dobro spominja in da je bil dober fant …
Sedanjik je hud. Zadnjic sem srecala eno naso druzinsko prijateljico, ki pa zal ni vedela, kaj se je zgodilo. In me sredi trgovine ustavi in rece: “Urska, kako si?” Povem, da sem v redu. “Kako je pa kaj Mami?” Uf….. Prebledim, zmrznem. Eno minuto stojim vkopana. Komaj izustim. Objemi, solze. Pa tako v redu sem ze bila. To me je cisto pretreslo. Po dveh mesecih in pol nekomu povedati… Grozno je. Kot da vse na novo podozivis. Ko sem ze umaknila dejstvo, ces, Mama je sla nekam na lepse, se nisem ukvarjala s tem, pa me spet to doleti….
Zunaj sije soncek! Vam povem, da ga je moja Mami zrihtala 🙂 zato, da bomo lazje prezivele ta dan.
Urska
Moje iskreno sožalje Urška !
Malce vem kako ti je pri duši .Pred dnevi je mojega očeta iznenada zadela bolezen sodobnega časa.Sedaj je razprt med tem in onim svetom. Misli mi begajo na vse strani… Nešteto vprašanj .Zakaj …….? Zakaj ….tako “mlad ” ? Kadar ga obiščem vedno nova slaba novica … Upanje ostaja … Hkrati jeza zakaj je tajil .Žalost .Prazna glava .Pa toliko mu imam še za povedati …..Rad bi ga objel…. Nevem ,nevem ….