Moj prijatelj
Pred nekaj dnevi sem izgubila svojega najdražjega prijatelja. Z njim sem preživela številne ure, ko sva se smejala, filozofirala in sanjala. In včasih sva bila tako jezna en na drugega da je bilo joj. A vse se je vedno končalo s smehom in tudi z nasmehom se je še zadnjič poslovil od mene. Najslednji dan ga ni bilo več. Vsi mi pravijo, da gre življenje naprej, da je vedel, kaj mi pomeni…vse to vem sama, a nikakor se s tem ne morem spijazniti. Ko bi le vedel kakšno praznino je pustil v meni, kolikšen del mojega srca je odšlo z njim. Sem na robu čustvenega obupa in sploh ne vem kako naprej?
Iskrene sožalje!
Žal pa ti ne morem povedati kaj drugega, kot pa, kar občutim sama. Bolelo bo, še dolgo.. Meni je prijateljica umrla pred slabimi štirimi meseci in ne mine dan, da se ne bi spomnila nanjo, še zmeraj boli, ko pomislim, kaj naju je še vse čakalo, pa tega ne bo več.. Boli, a ne več tako, kot prve dneve.
Drži se!
Moje sožalje. Vem, boli, zelo boli …
Verjamem, da naši najdražji ostajajo z nami. Vedno bodo. A kaj, ko bi jih radi videli in slišali tako kot prej. Praviš, da se je poslovil z nasmehom, ta nasmeh bo vedno ostal s tabo …
Ne oziraj se na druge, tiste, ki pravijo, da se moraš sprijazniti. Še dolgo se ne boš. Jaz po več kot enem letu še vedno nisem našla poti, kako naprej. A zdaj, po več kot enem letu, jo vsaj iščem. Še vedno boli, a počasi se učim živeti s tem. Piši še, tu te bomo razumeli.
Hvala obema za tolažilne besede. Mi resnično ogromno pomenijo, ko se zavedam da nisem sama v žalosti, čeprav…ne me narobe razumeti, tega ne privoščim nikomur. Počutim se kot v transu, vidim njegov nasmeh, kaj bi rekel na moje početje, slišim in vidim ga vsak trenutek dneva. Kot bi dihala druga in ne moja pluča, kot bi z njim odšla sama. Toliko solza, da niti ne vem od kod prihajajo. In bolečina sploh ne pojenja. Vem, da čas celi rane in tolažim se s tem, ker sem mu pred kratkim povedala kaj mi pomeni in koliko ga imam rada. A boli me, ker je imel še toliko načrtov in toliko sanj, ki jih nikoli ne bo mogel uresničiti.
Hvala vam.
Razumem te, ko praviš, da se zavedaš, da nisi sama v žalost, čeprav…ljudje, ki ne občutijo tega, kot ti, ne razumejo in te skušajo potolažiti z besedami: Saj bo bolje… In ti si misliš, da bi vsaj on to žalost občutil, potem bi drugače govoril.
Jaz sem po mamini smrti zelo shujšala in se sploh ne morem zrediti…in potem mi vsak drugi reče: Daj malo več jej, pa kaj hujšaš… In potem dopovedujem, da nič ne hujšam, ampak da sem shujšala po mamini smrti in, da se pač ne morem zrediti…pa kar majejo z glavo – in potem si “želim”, da bi se njim tudi enako zgodilo, kot meni, pa bi potem razumeli, zakaj sem taka, kot sem.
Bolje bi bilo, da ljudje ne bi nič rekli, kot pa da “kvasijo” take neumnosti, kot so: Saj bo bolje…ne sekiraj se…
Moje sožalje.
Ne da se sprejeti čez noč, ne da se pozabiti čez teden in ne moreš nehati jokati niti čez več mesecev. Vedno so spomini, vedno je hudo. Sama ne znam živeti a kot pravi Špela, si po devetih mesecih vsaj želim, kolikor toliko normalno. Sicer pa, kaj sploh je normalno?!
Tudi sama sem shujšala in vedno znova slišala besede, pa a ti sploh kaj ješ. Seveda jem ampak že po konstituciji sem suhica po smrti pa še toliko bolj. Tudi sedaj, ko sem na svoji normalni teži, večkrat slišim kako si suha, jah kot da nisem bila že prej. Pa sem za moje pojme čisto normalna. A nekaj pač morajo pripomniti.
Da ne govorim o tem, da omenim smrt in včasih iz kakšnih ust zleti “aja, sej res”. Takšne pa bi tako ali tako samo tepla.
Drži se, jokaj, bodi jezna pač vse kar paše k žalovanju.
Čas pa bo naredil le to, da se boš z bolečino navadila živeti, da se boš tudi nasmehnila, celo od srca nasmejala, a v srcu praznina in žalost vedno ostajata.
Ne, nisi edina v žalosti, a kljub temu se vsak od nas počuti v tem samega … Vem, da ti je lahko v tolažbo to, da si mu povedala, koliko ti pomeni. To je tudi meni v tolažbo – da je Janez vedel, da ga imam rada, in da sem ga, ko je bil čas, pustila oditi, čeprav se še vedno sprašujem, kako sem zbrala moč za to. A nisem hotela, da bi, če bi že moral oditi, odšel s slabo vestjo, ker odhaja … Mogoče ti bo pomagalo, da pišeš, vem, da meni pomaga, če se na ta način “pogovorim” s kom, ki razume. Lahko mi pišeš tudi ma mail, če ti bo lažje. Kadarkoli.
Ne znam ti ponuditi pravih besed tolažbe, ker je tudi po več kot enem letu še vedno zelo hudo. A … vsaj nekako začneš funkcionirati po tem času. In če se je prej dolgo zdelo, da se je svet ustavil in da nič več nima smisla, zdaj včasih najdem radost v nekaterih drobnih stvareh. Nekatere od teh so, verjamem, znaki, ki mi jih pošilja on. In nekoč … se, upam, spet vidimo … Takrat za vedno.
Artepa 1
Moje sožalje.
Veš, včasih tolažilne besede malo zaležejo, včasih nič. Vse mora vsak sam premostiti, lahko ali težko. So včasih zelo težki dnevi. Veliko se je treba truditi. Pozabi se pa ne. Spominjaj se lepih trenutkov, ki sta jih preživela skupaj. Vedi tudi, da nisi sama s podobnimi težavami.
LP PRABABI
Draga Artepa
Pošiljam ti en topel objem.
Tu vsi jokamo in se trudimo “biti” normalni, pa bomo to verjetno postali šele z leti, ko se nam bodo pridružili naši bivši znanci in prijatelj, ko jim bo kdo, ki so ga resnično ljubili umrl.
Minilo je leto in pol od smrti mož, pa tako kot včeraj še nisem jokala odkar ga ni več.
Ana
Mama Ana,
lep dober večer želim tudi Tebi.
Lepo si napisala, o znancih, veš, ko bodo občutili izgubo svojih dragih, bo z njihovim mišljenjem drugače.
Mama Ana, jaz sem izgubila že veliko svojih dragih. Dnevi so posuti z lepimi in žalostnimi dogodki, ki nas spremljajo skozi življenje. Pozabiti se jih ne da, čas pa gre dalje.
Želim Ti vse lepo in dobro, pri obveznostih, ki jih imaš z otrokoma.
Zelo Te razumem, moraš dalje. Lahko noč.
LP PRABABI