poroka brez mami
2 leti nazaj mi je umrla mami (stara je bila 49 let), čez 2 meseca se pa poročim…vedno bolj, ko se bliža dan poroke, bolj me skrbi, da se bom na poroki zlomila in ne bom mogla nehat jokat…vsak dan se bodrim in govorim fantu, da ne bom jokala in, da bom močna in vesela…na začetku sem dosti prejokala, sedaj občasno, ko se spomnim kakšnih stvari…vendar poroka je taka stvar, kjer naj bi bili starši zraven,…
Je kdo bil v podobni situaciji in, kako je prenesel celotno poroko?
Nisem bila v taki situaciji, sem pa že razmišljala o tem, kako bi bilo, če bi se poročila, pa mame ne bi bilo zraven. In tudi o tem, če bi dobila otroka, ki ne bo imel babice.
Prav dobro se spomnim poroke svoje sestre, bilo je na tak način pripravljeno, da se je ona “poslovila” pri nas doma od svojih staršev. Takrat še je mama živela.
Ko se boš spomnila vmes na njo, ti bo sigurno težko, ker je ni zraven. Poskusi takrat preusmeriti svoje misli na fanta in na vajino ljubezen, da se boš zamotila.
Nekateri pravijo, da so duše umrlih ob nas, kadar to potrebujemo in da so več ob nas, kot so bili kot živi ljudje. Vem, da se je težko tolažiti na tak način, ker je to tako neoprijemljivo.
Drži se!
Tudi jaz sem veliko razmišljala o tem, kako bo, ko se bom poročila, ko bom rodila in moje zlate mami ne bo zraven.
Težko je reči ne jokaj, ker si ne moreš pomagati, ko pridejo sloze v oči in privrejo spomini.
Mislim, da veliko ljudi joka na poroki, zaradi sreče, zaradi ločitve od staršev (na nek način) tako, da te po moje nihče ne bo gledal čudno, če boš vmes spustila tudi kakšno solzico za mami.
Le glej, da si preveč make upa ne razmažeš :-))
Mami pa bo tako ali tako ob tebi, srečna zaradi tvojega edinstvenega dne in navdušena nad tvojo lepo obleko in lepoto.
No, eto, pa že jokam, samo ko berem te maile – joj, kako bo šele na poroki! No, ampak se bom poskušala osredotočiti na potek poroke in na fanta in močno upam, da me ne bo kakšna teta začela spraševati o mami. Na poroki bo namreč veliko tet in stricev (mamine sestre in bratje)…, vendar, ko sva raznašala vabila, ni nihče nič rekel na to temo, razen ena teta je rekla, da bi bila mami sedaj sigurno vesela in ulile so se mi solze. No, sedaj imam nov tolažilni “rek” in sicer, ko se začnem “smiliti” sama sebi, si rečem: Ja, kako so pa drugi lahko zdržali!! In, ta misel kar pomaga.
Hvala!
P.s.: Aja, kozmetičarka bo morala pa fajn premaz narediti čez moj obraz…kakšen solzoodporen!! :))
Hey,
ne moreš si misliti, kako dobro te razumem. Tudi moja mama je umrla pri 49 ih, samo jaz sem bila takrat stara 18. Je že skoraj 8 let od tega, poročena še nisem, čeprav že potekajo dogovori tudi v tej smeri…:-)
Lahko mi verjameš, da je ful težko tudi po tolikih letih, ampak jaz se najboljš potolažim na tak način, da si rečem, da je itak vseeno ali je fizično prisotna ali ne, ker me itak ves čas gleda in spremlja in pazi name.ž
Tako da – pojdi in se poroči s človekom, ki ga ljubiš. Mama te gleda in čuva.
Vse bo OK!!!!!!!!!!
🙂
Tudi jaz se že dolgo ukvarjam s to mislijo – kako bo? Moja mami je umrla pred šestimi leti, ko sem jih jaz imela 18. Še vedno jo pogrešam, še posebej ob takih priložnostih, ko bi “morala” biti zraven in ko druge mamice so zraven, nje pa ni ob meni, ker je ne more biti. Poroke, rojstni dnevi, maturantski plesi in vse takšne zadeve so tisti dogodki, ki bi naj potekali po nekem določenem ritualu in kjer ima tudi vsak izmed staršev svojo vlogo. Nekateri, ki ne poznajo takih izgub bi mogoče rekli, da ravnam strahopetno, ampak jaz se takih dogodkov enostavno izognem, če je to mogoče. Zato, ker zame nimajo pravega čara in ker nočem biti žalostna samo zato, da bom zadostila nekim družbenim normam.
Seveda se na račun tega ne bom odpovedala poroki z mojim dragim in ta je res že čisto blizu. O tem sva se veliko pogovarjala in res me poskuša razumeti. Enostavno sva se odločila, da bova imela takšno poroko na kateri se predvsem midva dobro počutila. Zato na najini poroki ne bo nobene tradicije s “slovesom od doma”, govori staršev in ostalimi zadevami, ki bi me boleče spominjali na to, da bo na moji poroki zraven mene stal samo ati in sestrica. Že itak vem, da mi bo dovolj težko. Na mamin grob bom odnesla samo svoj poročni šopek….
Bo pa veliko ljubezni, prijateljev in sorodnikov, ki se bodo z nama veselili tudi brez “obveznih vsebin” na zabavi, ki bo zelo podobna vsaki drugi in ki me ne bo boleče spominjala na to, da že 6 let nekdo manjka.
Tebi pa veliko veselja na tvoji poroki in čim manj misli o mami, ki bi ti na oči zvabile solze. Zanjo imaš lahko rezerviran kak drug dan, ko ji boš povedala vse, kar si občutila na poroki.
Oooo prababi!
Tebe pa je res lepo zaslediti tukaj.
Sicer še nisem mami ampak upam, da enkrat (kmalu) bom. Sem pa moji nesla en lep šopek rožic. Sicer je bilo zelo boleče, ker ji nisem mogla dati lupčka ampak vem, da ga je bila tudi tako zelo vesela.
Iskrene čestitke tebi ob materinskem dnevu, upam, da si imela vse genaracije ob sebi. Sicer malo pozno vendar nisem bila nič tukaj.
Bučka 1,
Ja, včasih pa le pogledam semkaj, najprej, ko pridem k računalniku, pogledam tukaj. Potem pa še malo kam drugam in to šele ob večerih. Komaj sem čakala, da je sneg skopnel, po pravici povedano, sem ga imela že kar preveč. Na vrtu je veliko dela, veš ne zapravljam časa pri računalniku. Vesela pa sem, če Te zagledam tukaj. Mamici si odnesla šopek, lepo od Tebe. Vem, da ti je težko, predstavljaj si, da je ob tebi, boš videla, da Ti bo odleglo. No no, ko boš pa mamica, mi pa le sporoči.
Ja, vse generacije, štiri, smo bili skupaj, najmlajša pravnukinja je praznovala 7. rojstni dan, kar lepo je bilo, da bi le še večkrat praznovali tako. Želja je, kaj bo??, je pa druga zgodba, Mati narava svoje dela.
Še jutri sem doma, grem malo v slano vodico, do nedelje. Lepo se imej.
LP PRABABI
Prababi!
Lepo, da pogledaš včasih tudi sem, da nas ne pozabiš:-)) pa saj vem, da nas ne moreš tako kot mi tebe ne.
Tudi sama sem vesela, da je skopnel sneg. Letos ga je pa res bilo velik, velik preveč. Nikoli zares nisem marala zime, letos pa je bila prav posebej dolga in moreča. Upam, da bo sedaj več sončka in da bo tudi poletje tisto pravo, ne tako kot lani, ko mi je sicer pasalo, da ni vroče, že zaradi mami, ker je bila v bolnici. Letos pa si želim tistega pravega.
Čimvečkrat vse štiri generacije skupaj, ja. Če je želja se najde tudi čas in volja. Mati narava pa naj še kar nekaj časa počiva.
Oh veš da bom sporočila, čeprav tako zelo kmalu pa še ne bo. Vsaj v planu ni. Za kaj tekega moraš biti vsaj delno ozdravljen, popolnoma tako ali tako nikdar nisi.
Mami pa včasih prav čutim ob sebi in takrat mi je res toplo pri srcu. Sem pa veliko razmišljala in prišla do zaključka, da je treba počasi spet začeti živeti. Upam, da mi bo uspelo. Rane in brazgotin se ne da zbrisati, lahko pa se trudim vsaj manj jokati in se večkrat nasmejati.
Vse najboljše tvoji pravnukinji!
Lepo se imej na morju in čimveč užitkov stran od računalnika – na vrtu.
Bučka 1,
Lepo pozdravljena!
Samo malo sem pogledala tukaj, moram iti počivat, da bom lahko zjutraj vstala. Ob 7.30 gre avtobus iz Lj. Upam, da bo v redu in hvala za lepe želje. Se oglasim ko se vrnem, veš saj sem najraje doma, ampak voda mi godi in plavanje tudi. Lepo se imej tudi Ti in sladko spančkaj. Lahko noč.
LP PRABABI
Pozdravljena!
Poročila sem se pred 6 leti, z mano je bila samo mama, oče in brat sta umrla že pred leti. Bilo mi je tako hudo, da bi jokala, da bi ves svet slišal, kako mi je. Nisem imela očeta, da bi me peljal pred oltar. Imela pa sem sina, ki je bil takrat star 9 let in me je namesto njega oddal svojemu očetu. Vem, hudo je, vendar vedi, da bi bila tvoja mama zelo srečna na tvoj najlepši dan. Želim ti najlepši poročni dan! nanča
prababi in bučka1!!
sicer me zelo veseli, da se tako lepo razumeta, ampak na tem forumu je punca zastavila vprašanje, ki ji očitno veliko pomeni, in nanj verjetno tudi pričakovala odgovore, ne pa vajino klepetanje o tem kdo kje kaj in kdaj dela. Za takšne stvari si lahko izmenjata tudi zasebni mail. Ali pa odpreta posebno temo. To kar počneta tudi je malo izven konteksta in zelo netaktno do punce, ki je odprla svojo temo.
Lep pozdrav.
Draga moja alea_si!
Če bi dobro prebrala bi ugotovila sva odgovorile tudi na zastavljeno vprašanje in svetovali po najini moči. In včasih se tukaj nekateri, ki žalujemo tudi kaj pomenimo, v kontekstu ali pa izven njega. Ponavadi nihče nima nobene pripombe, če gremo malo stran od naše žalosti pa naj bo to pod svojo ali pa pod drugo temo. Mešajo pa se itak vedno tisti, ki se jih vse skupaj nič ne tiče in ena izmed njih si očitno tudi ti. Sicer pa namesto, da bi se vtikala v mene in prababi, bi raje odgovorila na zastavljeno vprašanje. Vendar zgleda ne moreš kajti očitno tukaj le firbcaš. Ja tudi taki obstajajo!! Na našo žalost…
Seveda sem odgovori na zastavljeno vprašanje; malo višje zgoraj preden se je začel vajin klepet.
Se opravičujem, če si mojo pripombo vzela kot napad, ampak bilo je samo dobronamerno opozorilo. Predstavljam si namreč, da je punca, ki je odprla temo želela slišati kaj, ki se bo nanašalo na “njeno” žalost in podobne izkušnje. Sami vesta, da je težko. Vem, da sta ji odgovorili, ampak res se mi ne zdi primerno, da je potem njeno vprašanje postalo čisto nepomembno, ker sta se vidve po dolgem času očitno spet našli.
Tudi to, kar počnemo zdaj, ne sodi sem.
Prepričana sem, da jo nič ne moti kajti, če bi jo bi sama napisala.
Ampak vedno, čisto vedno se najde nekdo tretji, ki se vtika in ima tisoč in eno pripombo.
A je tega treba??!!
Nikakor nisem vzela kot napad toda a mislim, da tebe nič ne briga mojih par besednih izmenjav s prababi in da je popolnoma vseeno kam jih napišem.
Mogoče pa se motim in mora biti ta forum le ena velika žalost kot da je ni že tako dovolj.
Spoštovana Alea in vsi ostali!
Prosim, če pustite čisto pri miru malo pogovora med bučko in prababi. Tudi nam ostalim, ki se borimo z bolečino pomagajo taki pogovori. Sama pač vidim, da v primeru če potrebuješ pomoč jo tu dobiš, ali pa sorodno dušo za pogovor.
Pustite, da ta forum živi, pa čeprav se le pozdravljamo med seboj in se nekeko spodbujamo za vsak dan posebej.
Onina, sama nisem bila v podobni situaiji, bodo pa moji otroci. Upam, da bodo imeli vsaj mami na poroki.
Vse dobro za danes, Ana