šok in živci
Moj stric je izgubil na hitro svojo ljubečo in zelo dobro ženo.
Stara je bila 61 let in navidezno zdrava do usodne minute.
Kako pomagati in dopovedati stricu,da bo sprejel in razumel,da je pač takšno to življenje in usoda.
Tako je hudo z njim,da intervencija,pomirjevala,družba otrok in sorodnikov ne pomaga.
On blodi svoje in se pod depresivi ni zmožen kontrolirati.Vsi se bojimo za njega in mu nekako skušamo dopovedati,da bo mogel biti bolj močan in si najti druge cilje za svojo pot naprej.
Ker ima strašno slabe živce (ne pije,ne kadi..),že celo življenje pa v sanjah občasno ponoči vpije,ne ve kje je,zakaj se gre…
Je zelo dober človek,brez umazane preteklosti,samo tako pač je.
Brez nje ne vidi prihodnosti in ne more dojeti,da je žena odšla za vedno.
Kje najti kakšno rešitev zanj?
Spoštovana!
Vaš stric je v šoku. Če res tako razmišljate, kot pišete, mu ne delate nič dobrega. Kako naj dojame tako nepričakovano izgubo, zlasti, če sta se dobro razumela in je zanj skrbela, bolj kot bi bilo treba. Ali ste poznala njun zakon. Kaj pa, če je bil “nesamostojen”, je bila ona tista, ki je z njegovo pomočjo vodila njuno življenje? Kako naj potem kar razume, da je ni, da pač mora to sprejeti in živeti naprej svoje samostojno življenje.
Z njim morate biti skrajno potrpežljivi, prijazni, čuteči… nikar ga ne poskušajte prepričevati, da tako pač je… seveda je (za nas, ki ne žalujemo), a oni tega tako enostavno pač ne morejo razumeti in sprejeti.
Ljudje smo zelo različni, različno sprejemamo izgube, bolečine… zato vsak po svoje žaluje. Ni merila in navodila.
Mogoče bi Vi prebrala o tem kakšno knjigo, da bi Vam bila ta stanja bližja.
Vašemu stricu želim okoli sebe prijazne ljudi, Vam pa veliko potrpljenja in razumevanja bolečine.
Stric ima ogromno podporo svoje družine (4 otroci) in podporo svojih bratov,sester in ostalih sorodnikov.Pa znancev,prijateljev…
Finančno mu gre dobro,čustveno pa je bil zelo navezan na njo.
Ravno,ko sta začela malo uživati in sta delno izpregla obveznosti do svojih otrok in se vse bolj posvečala in družila eden z drugim,pa pride smrt.
Vem,da se bo mogel spopasti sam s sabo in pri sebi urediti zmedo,ki je nastala zaradi šoka ob smrti njegove žene.
Zofija hvala vam za vaš nasvet!
Dovolila si bom še nekaj besed.
Pišete, da so stricu v podporo tudi/zlasti štirje otroci.
Veste, pogosto v takih situacijah razmišljam, da je v nekem oziru “nepošteno”, da vsi pozabljajo na otroke, ne glede na to, koliko so stari. Stric je res izgubil svojega zaupnika, intimnega sopotnika, a otroci so izgubili mamo. Eno in edino, ki je nikoli več ne bo. In otroci zdaj tolažijo očeta, kdo pa tolaži njih? Zato je potrebno absolutno razumevanje, tolažbe so potrebni prav vsi, najožje prizadeti. Težko jim bo, vsaka izguba pride vedno prekmalu. Žal!
S spoštovanjem do prizadetih, Z.
zofija, vi pa ste en res moder človek. Govorite iz lastnih izkušenj, vas poklic usmerja v tako zelo široko razmišljanje, ali ste samo tako razgledani?
Tudi jaz se strinjam z vami, jaz sem podobno doživela lani, ko sem zelo na hitro izgubila moža. Zelo neprimerne so besede, bodi močan.. drži se,… ker je takrat človek v šoku in mu vse to ne pomeni nič,.
Veliko je že to, da ima ob sebi koga, ki mu zaupa, ki ni visiljiv z nasveti, ki se ga spomni in mu za trenutek da prednost pred svojimi obveznostmi, pride k njemu na obisk, gre z njim na sprehod, na izlet…. Kar povabite ga k sebi, ven.
Jaz sem o samostojnem življenju sposobna razmišljati šele po slabem letu dni od katastrofe, pa še to ne najbolj konstruktivno, kajti ko člvovek ostane sam, je resnično za vse sam in to je hudo. Čas in dobri razumevajoči soljudje pri tem pomagajo. Pustite ob strani klišejske nasvete in oguljene fraze, tudi čas celi rane.