Dedek je odšel. Nenadno. Še vedno ne dojemam, vse se mi zdi kot grde sanje. In jutri je pogreb. Zadnjič ga bom videla. Strah me je. In zelo zelo boli. Rada bi bila med mojimi, ne želim svoje žalost kazati tujcem, ampak morala bom. Zaradi tradicije, navad… Ne vem, ne razumem. Zakaj je potrebno po pogrebu pripravljat še nekakšna srečanja v restavracijah, doma, za sorodstvo, prijatelje…? Kako vi gledate na to? Meni se zdi nekakšen ostanek preteklosti, ki je v takem trenutku nepotreben. Saj ni nič narobe, če se zbere ožja družina, izmenja nekaj lepih misli, objemov, solz… Ni mi pa do druženja. Kaj vi mislite o tem? Sem samo jaz tako čudna in bi rada bila sama…?

Moje sožalje. Ne, nisi nič čudna. Meni je tudi čudna ta tradicija. A ta pogostitev na koncu ni tako zelo grozna, ker se takrat tako ali tako ne zavedaš skoraj ničesar okrog sebe. Vsaj jaz se nisem in mi je bilo čisto vseeno, kaj se dogaja v “zunanjem svetu”. Drži se!

jA VSE SKUPAJ JE ČUDNA TRADICIJA,AMPAK NA VSE GELJ TAKO.
DA SI ŠE MALO S ZNANIMI OBRAZI PREDNO SE VRNEŠ V STANOVANJE KJER TE BO VSE SPOMINJALO NA DEDKA.sAJ NI BISTVO ZABAVA-V KAR SE PONAVADI VSE SPREOBRNE-AMPAK DRUŽENJE.
moje sožalje!!

Moje sožalje!
Meni se to zdi bedasta tradicija in sem ena izmed tistih, ki jo ukinjajo. Me prav briga, kaj si mislijo ljudje okrog mene. Mislim, da imajo žalujoči pravico žalovati na svoj način.

Srcica, poišči si svoj način žalovanja za dedkom,

Veš nekaterim usteza t.i. tradicionalni, ker v trenutku izgube bližnjega spoh ne vedo kako naj ta čas preživijo. Nekatere pa t.i. tradicionalno žalovanje moti in mislim, da je prav, da si vsak najde svoj način.

Problem nastane, ko prihaja do velikih razlikovanj med osebami, ki naj bi sodelovale pri žalovanju (sorodniki, prijatelji).

Moje sožalje, mama Ana

jaz sem s to tradicijo preprosto opravila. Razen skromnega prigrizka, kavice doma, v krogu resnično najožjih smo posedeli kakšno uro in nasvidenje ob bolj veselih priložnostih.

Sama se tudi ne udeležujem tako imenovanih “sedmin”, četudi sem povabljena. Preprosto odklonim z izgovorom, da taka je pač moja volja.
In do sedaj ni bilo še nikjer nobene zamere.

Izgovori, da je bila pač pokojnikova želja, da se napravi sedmina so pa mimo. Živeti je treba vendar za žive!

Sem za kratko srečanje po pogrebu, doma pri enem izmed sorodnikov v najožjem družinskem krogu s skromno pogostitvijo ali celo samo kavico in sok.

Pogreb je za nami. Bilo je težko in zelo boleče. Pogostitev mi je bila odveč, tako kot sem pričakovala. Hrana mi ni šla, še manj pogovori in nisem imela koncentracije, da odgovarjam na takšna in drugačna vprašanja. Zdaj sem doma, pred računalnikom, gledam skupne slikice, jočem, pogrešam… In imam občutek, da sem tako bližje sebi, svojim čustvom… Hvala vsem za vaše misli.

Spoštovani!

Kar zadeva pogrebščine po pogrebih: Ne gre zgolj za tradicijo, ampak bolj za to, da se ljudje srečamo med seboj na pogrebščini, da se ob obedu obenem pogovorimo, delimo oporo ob bolečini, ki še dolgo boli in da tudi tisti, ki so (ali bodo) prišli od daleč, ne gredo kar lačni domov (običajno sami rečejo, če kdo ne želi ostati, važno je, da Vi uredite pogrebščino in po pogrebu povabi kdo od sorodnikov, sosedov, prijateljev, s katerim se dogovorite.) Dogovorite se v kaki gostilni povprašajte, kako in kaj, bodo postregli preprosto, pa lepo, in boste zadovoljni.

Če imate cerkveni pogreb in potem sv. mašo za 7. oz. 30. dan ali pozneje za obletnice, takrat pa običajno povabite samo najožje. Dogovorite se Vi, jaz se nič ne vtikam. Predvsem ne podirajmo, kar živi v nas in tudi v soljudeh, čeprav kdo misli drugače.

Svoje žalosti gotovo ne boste razkazovali “na veliki zvon”. Obnašajte se čisto naravno, to Vam povem. Delite žalost in hvaležnost, ko pridejo pokropit, pomolit in se srečajo z Vami in Vašimi tedaj, pa ob pogrebu in po njem.

Glede druženja: ni vsakemu za vse, tudi Vi čutite, kakor čutite, nekaj je pa pač treba potrpeti. Morda bo za Vas nova izkušnja, ki bo v Vas prebila led, in še splete se kaj novega med vami in vašimi.

Iskreno sožalje tudi jaz izrekam.

Darko Ž., duhovnik, 39 let

Pozdravljena.

Moje sožalje. Vem kaj preživljaš. 4 marca smo pokopali babico, s katero sem se razumela bolj kot z mamo. Pogrešam jo, tako jo pogrešam, da ne morem povedat. Manjka mi njen nasmeh, njena beseda, pa četudi me je nekam poslala, ker sva se hecali. Vem pa, da je tako zanjo najbolje, ker je sedaj končno pri dedku in pri svoji prvi hčeri, katerih izgube ni in ni mogla prenesti, pa čeprav je minilo že veliko let. Tudi če bi babica živela naprej, bi bila priklenjena na posteljo, odvisna od svoje snahe (moje tete), ona pa tega ni hotela. In želja se ji je izpolnila. Zdaj, ko to pišem, mi lijejo solze v potokih, a še pred par urami sem se sama sebi zdela heroj. Nam bo že čas olajšal bolečino, a ne vem kdaj…
Glede pogostitve: tudi moji in stric so priredili sedmino, kjer pa je bilo en kup ljudi, ker je kar veliko sorodstva. Ni bilo prijetno, a za tisti čas si delno pozabil na žalost. Smo se pa takrat spominjali babice, se pogovarjali o njej, o njenih dejanjih, … A bolečina najožjih še ostaja. Ravno ko mislim, da sem že ‘močnejša’ me kdo pokliče po telefonu ‘oj, kako si’, jaz pa v jok.

Dovolj. Drži se. Ni lahko, a spominjaj se lepih trenutkov z dedkom in mu zaželi mirno bivanje kjer koli je.

Gospod Darko, pred letom in pol se mi je vse to dogajalo, ne znam vam napisati, kako hudo nam je bilo in nam je še, kako sem bila hvaležna vsem ljudem, ki so se prišli poslovit od mojega moža in še danes sem jim.
Kopiram vaš stavek zaradi katerega sem se odločila, da odgovorim na vaše sporočilo:
Glede druženja: ni vsakemu za vse, tudi Vi čutite, kakor čutite, nekaj je pa pač treba potrpeti. Morda bo za Vas nova izkušnja, ki bo v Vas prebila led, in še splete se kaj novega med vami in vašimi.

Tudi jaz sem marsikaj potrpela v dobri veri, da se bodo odnosi v širši družini po tako hudi tragedijo kaj spremenili, pa se niso, le še na slabše gre. Kot opažam vedno eni in isti potrpijo, ampak tisti jih potem tudi dobijo po buči.

Srcica, samasem bilapodobnega razmišljanja,kot ti.Ko mi je umrloče,bi najraje kričala, naj vendar že nehajo, naj mepustijo domov,vtišino in samoto. Pasemlesedelatam, vsa majhna, kot kakšna siva miš in prestrašeno zrla v oči, ki so bodle vamez usmiljenjemin vprašanji… Kako zelo odveč je bilo, kako je bolelo…

Potem paje pred štirimi leti umrla še babica… Sama sem bila nanjo izredno navezana, saj je v mojem srcu prevzela nalogo mame v pravem pomenu besede. Ob njeni smrti sem bila noseča in še dodatno pod vplivom hormonov, bala sem se vsega skupaj. Že na pogrebu sem izgubila zavest in mož me je želel odpeljati domov, stran. Sama pa sem le želela leči poleg nje, v temno zemljo. In začuda sem se po tem odločila, da ne grem domov, da grem na t.i. sedmino. Tudi jaz sem želala biti svojim tetam in stricom v oporo, kot so bili oni meni že ob izgubi očeta in tudi zdaj, ob izgubi mame. Potem pa, tam, na tisti sedmini… Minilo je nekaj časa, ko smo ostali le še tisti, res najožji – njeni otroci s partnerji in vnuki, pa midva z možem. In beseda je nanesla na babico, na tiste lepe spomine, na mojega očeta. Na koncu smo se dobri dve uri presmejali ob vseh dogodivščinah, še vedno veliko prejokali, na videz smo bili verjetno prav patetični. Ampak sama sem vse skupaj veliko lažje predelala, kot pri očetu. In, čeprav si nikoli nisem milsila kaj takega, sta bili tisti dve uri za vse nas zelo zelo potrebni.

Srcica, iskreno sozalje ob tvoji izgubi.