Spet sem z vami, nekako mi ne uspe priti iz tega zakletega kroga.

Že lani maja se je začelo, ko je v prometni nesreči umrl zelo dober prijatelj. Komaj sem se pobrala, sta umrla dva sicer iz ne čisto bližnjega sorodstva, pa potem stric, pa decembra najboljša prijateljica, spet v prometni nesreči.

Danes pa spet… babica.

Saj vem, saj si govorim, da je bila to zanjo le odrešitev, dobre tri mesece je bila v bolnici, zadnje tedne sicer popolnoma pri zavesti, a čisto nezmožna narediti kaj, povedati kaj… Le še prikimala ali odkimala je lahko. In stisnila roko…

Vem, da to zdaj zanjo ni bilo več življenje, da je bilo samo trpljenje in tega jo je bilo strah, vem, da si je želela smrti… Vedela je, da prihaja, uredila vse za sabo, naročila, kako naj jo pokopljemo, kak naj bo pogreb… zavedala se je, da umira.

Pa vseeno, boli.

In bolijo stare rane; ko smo ji v bolnici prižigali svečko ( hvala bolnici SG, da prepeljejo pokojnika v prazno bolniško sobo, kjer se lahko svojci poslovijo od njega), ni bila prižigana samo zanjo, ampak za vse, ki so prehitro odšli… za vse, ki so pustili sledi v mojem življenju, za vse, ki mi manjkajo.

Moje iskreno sožalje.

Vem kako je, če ti nekdo tako manjka, da si popolnoma prazen in ne čutiš nobenega veselja več, le še praznino in žalost, ki jo kak dan nadomesti otopelost, ko vsaj ne čutiš nič.

Mogoče pa še kdaj posije sonce tudi za nas, vsaj kak mali žarek naj nas obsije.

Iskreno sožalje!

Tudi moje sožalje.

Barca, veliko izgub je za tabo v tako kratkem času. Težko je ob tem reči kaj spodbudnega. Mislim nate in ti želim, da se trpljenje ustavi.

Drži se!

Saj kak dan kar gre .. kak tak turoben dan, ko pa je danes, pa se mi zdi, da ne morem več.

Pripravljam stvari za dopust, jutri zjutraj grem in vem, da bom že po poti do tja stala na dveh pokopališčih.

Oba sta bila tam vedno ob meni, prijatelj, ki je umrl lani maja, je bil domačin, gledal me je, kako odraščam, kaj se dogaja z mano, skupaj smo se veselili, ko se je poročil, ko je dobil otroke, ko je spoznal mojega dragega..

Prijateljica, ki je umrla decembra, pa … lani poleti je kazala, kje v hiši naj rezerviramo posteljo zanjo in si posadila grmiček rožmarina pod okno. In v smehu komentirala, da konec koncev ima pravice do tega, saj hodi z mano na dopust že deset let.

Pogrešam jih! Toliko jim imam povedat, tako rada bi jih objela, jim povedala, da jih imam rada, da mislim nanje…da imam še zmeraj njihove številke v imeniku …