Res ne vem kaj in kako zato se obračam na vas. Moj najboljši prijatelj je pred kratkim izgubil sina, preživlja najtežje dni svojega življenja. Jaz mu nenehno stojim ob strani in mu dajem vedeti da se lahko obrne name kadarkoli. In tudi se, večkrat se slišiva se pogovarjava, se objameva….. Ampak ne vem kako mu na najboljši način pomagati, ali govoriti o smrti ali ne, ali je boljše govoriti kaj tretjega, koliko pozornosti mu nameniti, naj ga pustim da me on pokliče ko me rabi, naj ga jaz…. Absolutno pa išče veliko oporo pri meni. Zato me res zanima kako mu najbolje stati ob strani kajti pri tem res nimam izkušenj, zato me to zelo bremeni kako biti najboljši prijatelj v takih trenutkih.
Hvala za odgovore

Katrina, ljudje smo različni, zato je zelo težko svetovati. Meni, na primer, se je na začetku zdelo zelo neprimerno, če so se ljudje okrog mene delali kot da nič ni. Veliko bolj so mi (in mi še) pomagali pogovori o smrti. Velikokrat sem obnovila vse tiste dogodke in to še počnem. S prijatelji se pogovarjam o tem, kar čutim, o izgubi, o praznoti. Mnogokrat me kdo preseneti s svojim čisto drugačnim pogledom, celo s kančkom upanja.
Preden sem doživela smrt moža, sem tudi sama delala napake: ljudi, ki se jim je zgodilo nekaj tako groznega, sem se kar izogibala, ker sem se bala, da bo beseda nanesla na njihovo izgubo in bodo spet postali žalostni… V resnici pa pogovor in dobra beseda zelo pomagata!
Kar se tiče klicanja: po mojih izkušnjah morajo poklicati prijatelji. Pa ne enkrat, večkrat, tudi če so zavrnjeni. Če boste imeli občutek, da ste poklicali v neprimernem trenutku, bo to samo vaš občutek.

Se strinjam s popono, da smo ljudje različni.
Tudi meni pomaga, če se lahko o tem pogovarjam.
Kar pa se klicanja tiče, moja naj prijateljica mi je rekla, da naj jo pokličem kadar želim. Jasno jo nisem klicala, ker se mi je zdelo zamalo, da jaz kličem njo, namesto ona mene kajti jaz sem tista, ki bi ji bilo treba pomagati. Seveda sem bila prizadeta, ko klica ni bilo skoraj štiri mesece, niti sms ali maila z vprašanjem “kako se držim”. No, zame ta prijateljica ni več prijateljica.
Vendar drugi večkrat res ne vedo, kako bi se obnašali, kako bi pomagali a mislim, da dober prijatelj začuti kdaj ga rabiš, če ne pa lahko tudi vpraša. Veliko dobrega smo skupaj preživeli in večkrat moramo tudi kaj tako zelo slabega, če hočemo biti res dobri prijatelji.

In tako prijateljico kot si ti, bi si vsak želel imeti. Zelo lepo, da mu pomagaš in stojiš ob strani. Veš, takih ljudi je malo.

Moje sožalje tvojemu prijatelju ob težki izgubi.

Pa še to: pusti ga, da sam spregovori o svoji bolečini oz. vprašaj ga, če bi rad o tem govoril. Če bo želel, je dovolj, da ga poslušaš in poveš kaj lepega o njegovom sinu.
Mene vedno ganejo ljudje, ki povedo kaj lepega o njej. Najbolj me preseneča soseda s katero smo si bili dobri, ko vsakič najde tisoč lepih besed, kako zlata je bila moja mami. Hvaležna sem ji zanje, čeprav vse to sama vem, mi je lepo, da so jo tudi drugi imeli radi. Predvsem pa se razveselim, ko jo sračam na grobu pri moji mamici, kako se pogovarja z njo.
To žensko sem vedno imela rada, sedaj pa jo imam še raje. Male pozornosti, ki nam žalujočim pomenijo veliko.

Še sem se spomnila. Joj ne morem pomagati ampak moj spomin je tako zmeden, počasen od takrat naprej.
Preberi si kakšno knjigo o posmrtnem živjenju in prijatelju opiši tista lepa mesta, tisto lepo dimenzijo, tiste lepe občutke, ki jih doživlja pokojni kajti mislim, da to pomaga, da verjamemo, da nas nekje čakajo, da nas vidijo, da so srečni, da jih nič ne boli, da nas imajo še vedno radi, nas nikdar ne bodo in ne morejo pozabiti. Meni te besede pomagajo pa, če je res ali pa ne.
Kakor se noro sliši, včasih vzamem njeno sliko in jo stisnem k sebi, se pogovarjam z njo in takrat živi, če ne drugje pa v mojem srcu, kjer bo večno.

Se pa tudi jaz sesuvam in prihaja za mano in če se bo nadaljevalo to stanje bo teba poiskati kakšno bolj strokovno pomoč.

Res hvala za odgovore, seveda so tudi naslednji še zelo zaželeni.
O tem res ne vem veliko, pomagala bi mu pa res rada, ker vem da računa name in mi je rekel da me potrebuje. Seveda pa nebi rada nastopila z napačnimi besedami ker ga nočem še bolj raniti. Dala mu bom vedeti da mi lahko o tem pripoveduje kolikor hoče da sem ga kadarkoli pripravljena poslušati, če pa noče o tem pa lahko kaj čisto tretjega. Res sem obremenjena s tem ker hočem da čimprej spet normalno zaživi.

To pa ne pričakuj, ker verjetno še dolgo ne bo.

Samo tega mu ne povej, da želiš, da čimprej zaživi enako kot prej. Ne vem, če bo sploh kdaj lahko oz. vsaj zelo na hitro to ne gre.
Kliči ga raje ti, morda on ne bo upal ali zmogel. Jaz nisem klicala, so pa me klicali prijatelji, vsaj nekateri. So tudi taki, ki se niso javili od takrat. Velikokrat mi najprej ni bilo do tega, da bi šla s prijatelji ven, ampak sem se vseeno malo prisilila in potem mi ni bilo žal.
Glede pogovora o smrti pa tako: če bo on hotel govoriti, naj govori, ti pa ga poslušaj in se pogovarjaj o tem. Ne sodi o tem, ali je že čas, da preboli. Če začne on o tem govoriti, ne poskušaj zamenjati teme, tudi če bo jokal, samo da bi potem mislil na nekaj drugega. Naj pove, naj se izjoče, če le lahko. To pomaga.
Velikokrat se začnemo žalujoči pogovarjati čisto vsakdanje stvari in okolica si misli, da smo preboleli, da je že vse v redu. Ampak pri sebi vidim, da se velikokrat v misli pritihotapi moja mama in jaz mislim nanjo, le da tega nihče ne ve. Včasih bi se prav rada pogovarjala o njej, pa nekako niti ne upam začeti pogovora.

Draga Katarina,

težko je nekoga podpreti ob taki izgubi. Čisto “normalne” ne bo verjetno nikoli več.

Kaj so delali ljudje, ki so mi njbolj stali ob strani. Vabili so me narazlične konce in kraje (smučat, drsat, sprehodi, izleti, savne, rojstne dneve, kosila, pogovore, posodili so mi kakšno knjigo, poslušali so me,…

Skratka kolikor sem bila nemogoča, brezvoljna (to sem še vedno) me niso pustili pri miru.

Resda je takih bilo manj kot imam prstov na eni roki.

lep pozdrav, Ana

Draga Katarina,

težko je nekoga podpreti ob taki izgubi. Čisto “normalen” ne bo verjetno nikoli več.

Kaj so delali ljudje, ki so mi najbolj stali ob strani. Vabili so me na različne konce in kraje (smučat, drsat, sprehodi, izleti, savne, rojstni dnevi, kosila, pogovori, posodili so mi kakšno knjigo, poslušali so me, na lep način me niso pustili pri miru, skratka niso se pustili “odgnati” in so na t.i. mirovniški način vztrajali ( in to še vedno delajo).

Skratka kolikor sem bila nemogoča, brezvoljna (to sem še vedno) me niso pustili pri miru.

Resda je takih bilo manj kot imam prstov na eni roki.

Vse kar so predhodnice napisale pa vse drži, ti ga kliči in potrpi, čeprav boš dobivala “čudne” odgovore.

lep pozdrav, Ana

Ne vem, če se da čisto normalno zaživeti po takšni izgubi. Po mojem se bolj ali manj uspešno navadiš živeti z bolečino, v redu pa ni nikoli več. Vedno boli. Jaz vsaj ne čutim, da bi čas kaj dosti pomagal. Le da je zares vse manj ljudi / prijateljev, ki bi se še radi pogovarjali o smrti. Ker se je življenje za vse že vrnilo v normalo, zame (za nas) pa ne.
Mislim, da bo prijatelj res vesel pogovora. Težko je poklicati, kadar si v takšni hudi stiski. Zato bo toliko bolj cenil vsak klic.
Tudi to je hudo, ko ugotoviš, da celo res dobri prijatelji ne upajo več navezati stika s tabo. Tudi s takšnimi sem se pogovarjala, omenjali so mi prav ta strah, strah pred prizadetim in globoko žalostnim človekom. Ker ne veš, kaj bi, dokler tega sam ne doživiš.

Zelo sem vam hvaležna za odgovore, ker mi resnično zelo pomagajo. Držim se vseh vaših nasvetov in vidim da so zelo dobri, je pa vse popolnoma res kar ste napisali kakšen bo odziv prijatelja in kakšno bo njegovo obnašanje. Še enkrat vam hvala, moram pa povedat da se navzven zelo dobro drži. Sem pa opazila da velikokrat napelje temo na popolnoma tretjo in se potem vrača na njegove občutke in trpljnje. Me pa popolnoma izčrpa kadar sva skupaj, ampak se ne bom vdala. Pomagala mu bom po vseh svojih močeh. Še vedno so zaželeni vaši nasveti.

Drugi so ti ze dobro svetovali – cetudi prijatelj zgleda cemern in kakor da se noce menit, ga klici, vprasaj, kako je. Nikakor ne samo cakat, da bo on poklical, ker najbrz ne bo!!!

Sicer pa se stvari strnejo v par tock:

-LJUBECA OPORA, samo ljudje ne vejo, kaj to je. Kaj si zdaj predstavljati pod “oporo”? Stat zraven? Govorit?
Tu gre predvsem za pozornost. Ljubezen je tesno povezana s pozornostjo – se pravi, daj prijatelju veliko pozornosti, cetudi ne govorita o smrti sina. Povabi ga ven na kosilo ali mu skuhaj, prinesi kaj…Skratka, daj mu pozornost in ne se bat vprasat, ce se hoce pogovarjat.

-RAZUMEVANJE, DA NE RAZUMES, najhuje je v teh trenutkih, da ti nekdo – se posebej nekdo, ki nikoli ni sel cez kaj takega, rece, da “ve, kako ti je”. Priznaj odkrito, da ne ves, kako to je, da ne mores razumeti take izkusnje, da pa bi rada mu bila ob strani.
Posebej se izogibaj floskulam, da cas celi vse rane. Ta je katastrofalna in nesramna v tem trenutku, cetudi je resnicna. A dejstvo je, da je zalovanje in bolecina tu in zdaj in kaj bo prinesla prihodnost, je irelevantno. Cez bolecino mora iti zdaj in se ji ne umikat z mislijo, da bo nekoc morda bolje.

-POGOVOR Ne se bat vprasat, ce bi rad govoril o sinu.
Te stvari so delikatne, ker se ljudje hocejo izognit pogovora o smrti, ker se bojijo, da bojo s tem samo se bolj odpirali rane…a je ravno to bolece. Ne se izogibat in ga kar vprasaj, ce bi se rad pogovarjal. To je veliko bolje, kot da se delas, da nic ni. Ce se ne bo hotel govorit, ti bo ze rekel.
A naceloma ljudje rabijo govoriti o izgubi, ker s tem jo ozavescajo, se z njo soocajo in s tem zdravijo.Kar je zakopano v podavest, samo gnije. Tako kot rane – celijo se na soncu in zraku, v primeru dusevnih ran, sta sonce in zrak ozavescanje in soocanje.
Pogovor, govorit o tem, stokrat, dokler je potreba, cetudi eno in isto. Tu ne svetuj, ne dajaj kakih posebnih komentarjev, samo prisluhni, cetudi si stvar slisala ze 200X.
In kot sem rekla – ne se bat ga malo spodbudit, da govori. Nikakor ne sili, a ne boj se malo ga dregnit, ker vcasih je to potrebno, da zalujoci cuti, da te to, kar ima za deliti, res zanima.
Ce se objemata, ga objemaj se in se, to je eno najbolj zdravilnih sredstev.

LP

Navzven se večina dobro drži. A to ne pomeni veliko.
Pritrjujem temu, kar so ti svetovale druge. Lepo je, da si vprašala za nasvet. Žal se večina ljudi umakne. Ali pa govori neumnosti – ker ne ve, kaj reči. Sprašujejo recimo “kako si” in hočejo slišati “v redu” (nekateri celo sami odgovorijo to namesto tebe) – le zato, da bi se sami bolje počutili, ker “je vse ok”.

To vprašanje “Kako si?” bi bilo lepo, če bi sploh izpustili. Jaz ga ne maram. Raje vprašaj kaj drugega. Je pa res, da je že taka navada, da se ljudje sprašujemo kako si, čeprav nas v resnici sploh ne zanima in nismo pripravljeni na odgovor “slabo, nisem dobro” ipd.

Yatti tole si pa ful ful dobro napisala, tako kot bi videla situacijo v resnici. Res sem vam hvaležna za izčrpne odgovore, res mi zelo pomagajo. Držim se jih in vidim da je dobro da včasih človek vpraša da potem veš kaj in kako v dani situaciji. Ne morem pa povedat kako se mi smili. Res trpim skupaj z njim. Počasi začenja pripovedovati dogodke, ampak pravi da zaenrat še ne more veliko govoriti o tem. Svet je resnično krut in nepošten.

Jaz sem se ga navadila ignorirati. Kaj pa naj bi rekla? Sploh ker se pogosto sliši v istem stavku “kako si? a uživaš?”, kar se pogosto smatrja za isto.

Dobili ste dobre nasvete. Sama dodam nekaj konkretnega. Preberite knjigo:
Metka Brkan, Nemirno je srce. Če jo še dobite v knjigarni, predlagam, da jo prijatelju kupite, jo lepo zavijete z nasvetom, naj jo prebere, ko se mu bo zdelo, da je sposoben brati. Sama sem tako storila pri prijateljici. Mislim, da je bila kar nekaj mesecev zavita. A nič hudega. Knjigo je imela, ostalo je bila njena izbira.

Nihče Vas ni opozoril na društvo Hospic (sedež Lj., Dolenjska 22, tel. 420 52 60). Zaposleno imajo strokovno sodelavko, ki se posveča žalujočim osebam. Organizirajo tudi skupine/srečanja za žalujoče, ki se dobro obnesejo. To inf. lahko prijatelju ponudite, če boste imeli vtis, da je njegova bolečina premočna in bi mu strokovna pomoč koristila.

To kar počnete sedaj, je hvale vredno. Toda ne morete si tega bremena naložiti na svoja ramena. Postali boste utrujeni in nemočni. Zato dopustite in svetujte še kakšno pomoč.

Obema želim vse dobro.

LP

Spoštovana *katrina*!

Če dovolite, bi Vas vprašala kako ste oz. Vaš prijatelj.
Uspevata skupaj blažiti bolečino ali se vrtita v krogu in ne najdeta vsaj malo izhoda?
Napišite kaj, če se Vam da.

Lepo pozdravljeni.

Ko je meni umrl mož, se mi je prijatelj, bolje prej smo bili družinski prijatelji, ponudil, da mi pomaga. Res je bil zelo pozoren, govoril mi je lepe tolažilne besede, me dobesedno vlekel, iz morečega stanja, ko sem ob pogostih obiskih pokopališča stala ob grobu in samo razmišljala, kako bi bilo lepo, če bi še jaz lahko odšla za njim.

Ko je po vztrajnem zelo pogostem pogovoru, ko me je s svojim glasom počasi vlekel iz tistega čudnega razpoloženja, sva naenkrat pristala v objemu, ki pa ni bil več samo prijateljski, i od tistega dne naprej sem še bolj nesrečna.

V tistem času sem začela postajati odvisna od njegove pozornosti, če ga nekaj dni ne slišim, zopet začnem še bolj intenzivno razmišljati o tem, da bi bila najraje mrtva, saj ne morem preboleti ne smrti moža, ne odvisnosti od prijatelja, za katerega vem, da mi ne more biti nič več kot to, samo mislim, da je on opazil, da so stvari krenile v napačno smer, in se počasi oddaljuje od mene. Redkeje me kliče, ponavadi samo vpraša če sem v redu, ker pa mu nočem priznati svoje odvisnosti, mu poskušam čim bolj vedro odgvoriti, da sem v redu. Tako lažem sebi in njemu, ker nočem, da bi si z mojo odvisnostjo pokvaril svoje živlenje, ima družino, jaz pa iz dneva v dan težje živim, ne spim, jokam, preklinjam življenje, in skratka, nič več ne razumem življenja.

Zato je pri tovrstni tolažbi, zlasti med moškimi in ženskami, trba biti zelo previden, saj hitro lahko pride do komplikacij, in potem nikoli ne veš, kako to rešiti. Če sta oba prosta, potem to ni takšen problem, če pa temu ni tako, nič nisi pisala o otrokovi mami, pa lahko postane še dodatna težava.

lp