… da je minilo že več kot 9 mesecev, pa ga ŠE VEDNO ni nazaj????

Joj Špela tudi jaz se sprašujem podobno, odgovorov pa ni in ni. Pa prvič bo dan mrtvih, ki bo zame tako boleč, prej ni bil nikoli.
Vidim, da si ga imela zelo rada, prav hudo mi je zate. Drži se.

Jaz o 1. novembru sploh nočem razmišljati kot o dnevu, ki je posvečen tudi njemu. Ker – je to dan mrtvih. On pa nikoli ne bo zares umrl … Kot da je takrat kaj drugače kot na kateri koli drug dan? Le da je že vse te dni gneča na Žalah in prav grozno, ker človek sploh ne more biti sam … Bolj me je groza novega leta, pa rojstnih dni … ko bi naj “praznovali” … kar koli že … Drži se ti tudi, Petra! Pa hvala!

Tudi zame bo to prvi 1.november brez atija.
Že kadar se bližam pokopališču me v prsih stiska in oči mi zalijejo pekoče solze.Po 10 mesecih še vedno ne morem razumeti,da ga ni in da ga nikoli več ne bo nazaj.
Ob grobu se ustavljajo znanci, prijatelji, sorodniki, ki mu prižgejo svečko.Nihče ne dojame,da ga je mrzlo decembersko jutro iztrgalo od nas, ki smo ga imeli radi.Vse se je zgodilo tako hitro, vse zaradi norca za volanom 🙁
Trudijo,ter meni in mami skušajo omiliti bolečino a jim ne uspe.V najinih srcih je še vedno ista, globoka rana kot tisti dan,ko je odšel.
Prav bojim se jutrišnjega dne,ker vem kako hudo je bilo za moj.rojstni dan, za njegov roj.dan, za mamin roj.dan…

Že deset mesecev mi v glavi odmeva le beseda; Z A K A J????????????????? 🙁

Draga Špela in ostali!

Čutim podobno
¨to bo moj drugi 1. november brez nje. Na grob ne bom šla, ker je tam gneča tistih, ki jih drugače ne vidim ob njenem preranem grobu.Mogoče bom šla zvečer, ko vse spi tako kot ona,
Draga moja mami, da ti povem, da te pogrešam, nič ni več tako kot je bilo. Tvoja punčka se trudi, da bi dala svojemu sončku to, kar si ti meni.Ali pa vsaj delček tistega. Ko sva z mojim sončkom ostala sama, ko je njegov očka odšel z drugo, si nama bila v oporo in me tolažila z besedami, da za dežjem pride sonce. Namesto tega si morala oditi še ti, ki si tako rada živela.
Boli!!!!!!!!!!!!

V.

Prvi november je grozen dan. Kako zelo me je motila množica vseh teh ljudi na pokopališču. Pridejo, pogovarjajo se tako na glas, kot da nas vse zanima njihova debata. Vmes se smejijo, poslušajo walkman ipd., zelo malo pa jih pride s pravim namenom.

Vem Špela, tisti, ki so nam dragi, niso umrli, zelo močno živijo v nas. In tudi sama čakam trenutek, ko se bomo spet srečali. Moja teta in njeni otroci so dali na spomenik napisati tako: Ati, ti nisi umrl, ti samo spiš. Šele ko bomo umrli mi, boš umrl tudi ti. Jaz mislim, da je res tako, pa tudi takrat ne bo umrl, ampak se bodo vsi srečali na nekem drugem kraju. To je moja največja želja in upanje, da se enkrat spet srečamo z našimi dragimi.

Tako lepo si napisala. Hvala. Upam, res, da se vidimo spet …
Zdaj bo vsaj spet več miru na Žalah, in tišine.

Večraj je bil pa res en nemogoč, žalosten dan, prvič brez moje zlate mami.
Šele zvečer sem šla k njej in pogled na ogromno sveč in ikeban, me je razžalostil do konca. Kot bi me nekdo udaril po glavi in rekel res je, to je realnost…boliiiii

Mami pogrešam te in rada te imam.

Ena Petra, kako lepo so napisali tvojemu stricu… tudi jaz bom tako…

Draga Petra,

tudi moj sin je bil odsoten do sedaj največ teden dni skupaj, pa še takrat sma se vsak dan večkrat slišala po telefonu….Sedaj pa je že tri mesece ko ga ni, niti po telefonu ne morem slišati njegovega zlatega glasu….

Sočustvujem s tabo in z vsemi na tem forumu, ta kruta resničnost pa takooooo bolllliiiiiiii

Nenči

Pa sem presedlala na svojega…hotela sem ti le povedati, da sem zadnjič tudi jaz videla divjega zajca kako je šel mimo groba, ogromen je bil…

Jaz sem jih pa samo enkrat – dva, tudi zelo velika. Po moje da oba samca, ker je eden drugega pregnal – ampak potem je pa kar tam ostal, nic ni izgledalo, da se me kaj boji. Je bilo kot v pravljici, tisti zajec (saj bi rekla zajcek, pa nekako je bil prevelik za taksno oznako) med tistimi ta lepimi golobi (taki, ki se malo svetijo). Sem skorajda mislila, da sanjam …
Sem pa zdaj pomislila, da je mogoče čisto možno, da sva kdaj ob istem času na skoraj istem mestu?

Čist možno ja, toda pri nas v najbližji okolici redko kdaj koga srečam.
Mi smo na starem koncu iz strani kjer so nove žale in nove kapelice pri prvi betonski pregradi.
Kje pa si ti??

Tudi jaz bi mislila da sanjam, če ne bi prej prebrala tebe, ko si o zajčkih (zajcih, ker so res ogromni) pisala tukaj.
Čisto mimo groba je šel a je kar hitro šibal mimo, nič mu nisem bila všeč, očitno.

Saj, verjetno sem tudi zato to napisala na forum – ker sem se še kar nekaj časa spraševala, ali sem le sanjala.
Sicer pa smo na novih Žalah.

Sej prav, da si napisala, če ne bi jaz sebe (ža tako se večkrat imam) mela za noro. Tako ali tako se mi od vsega že kar meša, to pa bi bil le dokaz, da se mi je čisto.
Potem pa se mogoče vidimo, le ko ti šibaš na novi del, jaz pa na stari, sva zelo blizu.