Izguba – zelo žalostno!
Tako sem žalostna, ker sem izgubila bratranca. Minilo je mesec dni od kar smo ga pospremili na njegovi zadnji poti, star je bil komaj 43. let.
Z ženo sta se zelo dobro razumela, zdravila sta se za neplodnost skoraj 15. let. Pred tremi leti se jima je rodil sin, ki mu je pomenil vse na tem svetu. Tako rad je govoril o sinu in rad je okoli kazal slike itn.
Bil je naj bolj srečen očka na tem svetu. Bili so družina ena “A”.
Umrl je točno eden teden pred sinovim tretjim rojstnim dnem. Sedaj gledam tistega malčka v srcu me stiska, ki sprašuje, kje je moj tata ali tatič. Vidim na malčku, da je nekako zamorjen, ni več tiste razigrane otroške očke. Po očeh vidimo, da z otrokom se nekaj dogaja. Vemo, da otrok čuti žalost v hiši. Tako mi je hudo, da se mi srce para od žalosti.
Na kakšen način bi spravili otroka v dobro voljo? Veliko solzic skrijemo pred njim, ampak otrok gleda z žalostnimi očki.
Vsem želim čim manj žalosti.
Srečno v letu 2005!
Lep pozdrav vsem!
Doroteja
Doroteja,
besede ob taksni tragediji ne zalezejo veliko. Samo cas!
Za seboj imam podobno situacijo: 1.januarja bo minilo 9 let, ko mi je umrl moz. Takrat sta bila otroka stara 4,5 in 1,5 let. Mlajsi se ga ne spominja, starejsi pa je zelo, zelo trpel celo leto. Bil je otozen, ni spal, sredi noci se je zbujal in klical atija, tezko sem ga potolazila. Ker sem bila sama izredno potrta in zalostna, sta otroka to zelo obcutila . Mislim, da je sele korak v solo pomenil zanj spremembo na bolje in “pozabo” . Da sem se tudi jaz postavila na noge, sem potrebovala leto ali dve in da smo normalizirali zivljenje do te mere, da smo se znali tudi igrati, zabavati in smejati.
Naj ti nanizam nekaj podrobnosti, ki vam bodo morda pomagale:
– nikoli nisem silila otrok s seboj na pokopalisce, ker sem opazila, da jima s tem povzrocam bolecino, saj se nisem mogla zadrzati brez joka pri grobu.
Mlajsemu nisem znala razloziti, kaj je pod marmorjem in zakaj hodimo tja.
– mozeve stvari in slike sem kmalu po smrti pospravila v prostor, kamor otroka nista zahajala. Starejsi je kar naprej prenasal in shranjeval v svojih kotickih “atijeve’ predmete, zato so mi svetovali, naj jih postopoma umaknem. Slisi se sicer kruto, vendar sta tako pocasi pozabila.
– ko smo spet zaceli hoditi na dopust (morje ali toplice), smo srecevali druzine z otroki in oceti , nasega pa ni bilo. Ko ju je kaksen otrok vprasal: Kje pa je tvoj ati, sta se kar izmislila, da je doma. Potem smo se o tem veliko pogovarjali in vedno sem jima rekla, da bi bil ati zelo ponosen na njiju, kako sta pridna fanta, da sta se naucila plavati, da se upata potaplati in podobne reci. Tako sem ju potolazila in dogovorili smo se , da ne bosta lagala. Pa saj nista hotela lagat, le prikrajsana sta se pocutila.
Verjemi, pri otroku traja premagovanje izgube oceta leta in leta. Pozabimo pa itak nikoli ne!
Danes imata sinova 13 in 10 let in leto in pol staro sestrico, ki jo vsi obozujemo. Moj novi partner jima ne more nadomestiti atija, so pa veliki prijatelji. Kliceta ga po imenu in lepo so sprejeli drug drugega.
Nase zivljenje ima spet nov smisel in novo vsebino.
Novoletni prazniki pri nas minejo kot vsak drug dan, saj se jih nihce ne veseli, trudimo pa se jih preziveti mirno s spominom na atija.
Zelim vam vse dobro, bodite vedri in vztrajni! Za dezjem posije sonce!
Heda
Prebrala sem članek v otrok in družina, ki ga je napisal Gašer Tič (mož od Mariotove Ana-Lize)…piše o smrti v družini (pri njih je umrla babica). Seveda mi je jasno, da se smrt babice nikakor ne more primerjati z izgubo enega od staršev, saj je to ena najbolj žalostnih in stresnih stvari že za odraslega človeka, kaj šele za otroka, ki mu starši pomenijo vse na svetu…naj preidem k bistvu: zelo se mi je vtisnilo s pomin, da so pri njih doma otrokom rekli, da je šla babica živet na zvezdico na nebu …zvezdice se majhnim otrokom zdijo čudovite in lepe, ampak oddaljene in nedosegljive…in ko bo otrok osamljen se bo vedno lahko ozrl v nebo, poiskal najlepšo zvezdico na nebu, na kateri sedaj prebiva njegov očka in mu zaupal svoje strahove in stiske…mislim da ta razlaga res ni daleč od resnice, saj tudi mi odrasli rečemo da je umrli šel živet na oni svet…
Prisrčne pozdrave.
Draga mamika!
Ko, sem tvojo pošto brala kaj si vse doživela, so se mi solze ulile.
Svaka ti čast, da si bila tako močna. Meni se zdi, da jaz tega ne bi mogla prenesti, ker bi se mi obrnilo in bi me lahko peljali samo še v Idriju, ker za drugam ne bi bila.
Mi lahko zaupaš, kakšno bolezen je imel tvoj mož?
Očitno vidim, da so tvoji otroci trpeli in mislim, da naš tamali tudi trpi, ampak ne zna še povedati. Joj, ko bi ti videla kako otožne očke ima, niti malo radosnih očk nima, nima v sebi otroškega smeha. Joj, ko ga vidim samo jokala bi. Nikjer ne mara biti ven, samo domov in domov. Samo na kup daje avtomobilčke, ki mu bo popravil tatič mehanik. Rekel mu je tatič, ljubkovalno ga je klical. Sedaj pa to……….
Če želiš lahko mi pišeš na moj e-mail : [email protected]
Bodi lepo pozdravljena ter srečna v svoji družini!
Doroteja