Zalost
Lep pozdrav vsem!
Verjetno nisem v pravem forumu, ker trenutno ne obcutim bolecine ob izgubi bliznje osebe, obcutim pa bolecino in zalost, ker sem tako osamljena. Imam fanta (vidiva se sele drug teden), najboljsa prijateljica je odsla na dopust, ostalo pa so le kolegi, katerim ne morem zaupati svojih tezav. Navzven se kazem kot vedno nasmejana in dobre volje, mucijo pa me razne zadeve.
Vcasih se mi zdi svet lep, vesela sem, da zivim, drugic pa se sprasujem, kaj je smisel zivljenja, zakaj se mucim in zivim, saj me nihce ne mara in me nihce ne bi pogresal-razen starsev. Delam cele dneve, casa zase mi ne preostane dobesedno nic.
Danes bi sla rada zvecer kam ven, pa nimam nikogar, ki bi sel z mano. Vsak teden se veselim vikenda, da bom prosta, da bom kam sla,potem pa ostanem sama s svojim tezavami.
Sploh ne vem, kaj mi je, le solze mi oblivajo oci in zalost se poraja v meni. Morda kaksna lepa misel namenjena meni, da bom vedela, da nisem sama in da kdo nameni svoj dragoceni cas tudi meni.
Hvala!
Zdaj takoj se nehaj smiliti sama sebi!
Ni vse tako črno kot je na prvi pogled. Saj ne živimo v srednjem veku! Če težave ne morejo počakati da se vrne fant, prijateljica z dopusta ju POKLIČI vendar!
Će bi te edino starši pogrešali, potem se jim verjeno lahko tudi zaupaš. Ali pa se zaupaj nam, na tem forumu. Tudi to bo mogče rešitev?
Naj te malo potolažim: na vsem tem svetu verjetno ni človeka, ki se nebi spraševal čemu živi, čega naj se veseli, kaj je njegovo poslanstvo.
Verjemi, tudi sama se to mnogokrat sprašujem. Odpri oči, uživaj tudi v malih stvareh, v vsaki stvari poskušaj najti nekaj pozitivnega, lepega, pa bo vse bolj rožnato.
Sicer ne vem kakšni problemi te tarejo, vendar se mi zdi, da se počutiš le malo osamljeno pa kompleks manjvrednosti te daje. Veš, mogoče pa še nisi imela pravih problemov?o
Da nimaš poleg vsek KOLEGOV nikogar, ki bi šel s tabo ven? Mogoče pa samo čakaš da te kdo pokliče? Si mogoče pomislila, da bi sama povabila koga na kavo? Hja, tudi tako to gre! Pa saj ne rabiš izumiti tople vode na takih srečanjih, niti rešiti sveta. ZABAVAJ SE! To pa lahko počneš tudi s popolnimi tujci, ki to po določenem času ne bodo več. Spoznavati ljudi je prekrasno!
Je res, da vsi mislimo, da so naši problemi največji, najbolj nerešljivi, naj… naj… Pa ni tako!
Bodi malo bolj optimistična, verjetno si še zelo mlada, pa bo tudi življenje lepše!
Želim ti vse dobro. Nasmehni se. Čeravno sama sebi.
P.P. Tudi jaz sem žalostna te dni, izgubila sem dragega prijatelja.. Za vedno. Ni odšel samo na dopust. Ne vrne se naslednji teden.
Jaz te imam rada in vem, da te imajo tudi ostali, se posebej zdaj v teh trenutkih, ko najbolj potrebujes podporo ostalih.
In ne govori, da si cmera. To je cisto normalno, da ti je hudo za fantom, saj si ga imela rada, zdaj pa ga ni vec ob tebi, da bi mu se naprej izkazovala svojo ljubezen. Verjamem, da te vsak dan spremlja in te cuva na tvoji poti, cuti tvojo ljubezen, a to ne pomeni, da ne smes ziveti naprej. Ne bo ti zameril, celo vesel bo zate.
Meni je umrla prijateljica, sicer je od tega minilo ze 5 let, a jo se vedno pogresam. Kaj vse bi storila, da bi jo priklicala nazaj v zivljenje.. Pogosto se mi je sanjalo o njej, da je se ziva in bila sem neskoncno vesela, dokler se nisem zbudila iz sanj in ugotovila, da je res ni vec med nami. Se zdaj se vcasih zjocem kot kak otrok, ker je ni. Pa zato nisem cmera. Kot to nisi ti.
Imam edino prijateljico, katero sem vceraj nehote prizadela in upam, da mi bo oprostila in da bova imeli se naprej tako prijateljstvo, kot doslej. Cisto brezvezna stvar, ki ti unici zivljenje v trenutku. Se vceraj polna zivljenja, danes objokana in pred racunalnikom izlivam svoja custva…
Guga,nisi sama, jaz sem s teboj…
Zelo sem vesela,da sem te našla tu…hvala ti!!
ljudje se raje umaknejo žalujočim,ker baje preprosto ne najdejo pravih besed..jaz pa vseeno mislim,da temu ni prav tako…
Če si pravi človek,boš pogledal žalujočemu znancu v oči in mu preprosto povedal,kako ti je žal…res da to ne bo spremenilo tragedije…a meni osebno veliko pomeni že to,da nekdo čuti s tabo…pa je malo takih,tisti ki so,pa so pravi,pravcati zaklad!!
Še enkrat,hvala ti!!
Tudi jaz sem vesela, da sem te nasla tu in vesela, ker si ti vesela zame. Malce zakomplicirano napisano, a upam, da razumes, kaj sem mislila.
Vcasih cloveku vec pomeni, da si izmenja par besed z neznancem, se mu lazje odpre, kot z nekom, ki ga pozna ze dolgo casa. Tezko je najti nekoga, ki mu lahko popolnoma zaupas.
Ves, sreca se nahaja povsod, le znati jo je treba prepoznati. Zelim ti, da bi jo ti prepoznala. Vedno.
Živjo!!!!
Jaz sem na istem kot ti………tudi jaz se sprašujem čemu življenje šoli, službi……….ampak tudi meni se velikokrat zazdi da je lepo živeti…….tudi meni ni lahko….starši me po cele dneve samo gnavjo k delu ali učenju…če me vidijo predd televizijo je že hudo v hiši…..takoo, da vedi , da te razumem, nekateri pa nas pač ne razumejo in mi je velikokrat zelo težko pri srcu……imam prijateljico ki samo laže in se drugim prlizuje….včasih zares sovražim življenje vendar se ne smem prepustiti temu občutku in ti tudi ne…
LP:ŽALOSTNA
Solzica,
najprej si preberi naslov tega dela foruma. Na napacnem mestu si! Ljudje, ki tukaj pisejo so nekoga za vedno izgubili!!! Nasi dragi niso odsli na dopust, ampak so odsli za vedno. Z njimi pa tudi vsi nasi upi, zelje, sanje, strahovi, pricakovanja…
Sam se pocutim zelo prizadetega, ko nekdo tak kot ti meni, da je “upravicen” objavljati v tem delu foruma, meni torej, da se njegova bolecina lahko primerja z naso.
Na kratko: pojma nimas! In vse to jamranje, da si se sporekla s prijateljico je v mojih usesih popolnoma trivialno. Vse to se da popraviti, vecina nas tukaj pa je bliznje izgubila za vedno.
Ze 8 mesecev sodelujem na 2 forumih za mlade vdovce (ameriskih, je vec prometa) in definitivno je tisto kar mlade vdovce najbolj moti to, da jim kdo jamra, kako pogresajo svojega partnerja/kolega, ki je kam odsel (in se vrne sele cez nekaj casa).
Poleg tega pa (implicitno) trdis, da razumes gugo kako se pocuti po smrti fanta, ker ti je pred 5 leti umrla prijateljica. POJMA NIMAS!
Moja situacija je podobna, vendar sem poleg tega, da sem izgubil prijateljico izgubil tudi dekle, partnerja, vse otroke, ki sem jih nameraval imeti z njo, pa verjetno tudi najbolj pozitivnega cloveka kar jih bom kdaj poznal. Zato me mocno ZALI ce kdo tako izgubo (implicitno) primerja s smrtjo prijateljice pred 5 leti.
“Imam edino prijateljico, katero sem vceraj nehote prizadela in upam, da mi bo oprostila in da bova imeli se naprej tako prijateljstvo, kot doslej. Cisto brezvezna stvar, ki ti unici zivljenje v trenutku. ” POJMA NIMAS, kaj pomeni, da se ti zivljenje unici v trenutku!!! Sam to se predobro razumem, pa ne jamram tja v tri dni, da sem se z nekom skregal, temvec se vzamem v roke, naredim, kar je treba storiti. Zato me mocno ZALI, ko nekdo, ki ni nikogar za vedno zgubil jamra na tem forumu. Nehaj se smilit sama sebi, preberi nekaj postov na tem forumu, da bos morda razumela kaj pomeni nekoga res izgubiti, morda ti bo uspelo celo zacutiti, v kaksne razseznosti seze bolcina ob takih dogodkih.
V roke se bo treba vzet, pa kaj narest!
LP
A.
PS Pricakujem veliko kritike na tale post, ampak nihce me ne bo preprical, da se kreg s prijateljico, ki je odsla na dopust lahko primerja s smrtjo otroka, partnerja, starsa, brata, sestre…
A., ne mislim se kregat. Sem že na začetku napisala, da verjetno nisem na pravem forumu, a ker sem se počutila res čisto na koncu obupa, sem si pač dovolila izbrati to stran in si vsaj malo olajšati dušo in svoje občutke. Da bi mi kdo napisal eno lepo besedo in stvar bi bila boljša… Nisem ravno razlagala o smrti svojega brata, babice, dedka in prijateljice in da VEM, kako sem se počutila in občutila bolečino. Imam pojem o tem! Tudi delam v zdravstvu in se srečujem s smrtjo vsak dan.. Imam pojem o tem! Torej oprosti, če sem te zmotila s svojim ničvrednim problemom, če sem se vzela v roke in poskušala rešiti zadevo najprej s pomočjo vas na forumu in oprosti, ker baje nimam pojma… Če tako meniš ti, morda tudi ostali in zato res nima smisla ostati tu..na svetu..
Ne napadaj ljudi, če so žalostni, četudi niso žalostni zaradi smrti ljubljenih oseb. Obstajajo različne vrste žalosti, ki jih posameznik dojema različno. Ne da se vsega popraviti, kot praviš ti..
Verjetno imaš ti pojem le o tej bolečini. Močoče bi moral delati še na kakšnem drugem forumu!
Zbogom
Hallo!
Saj nas je dosti takšnih. Poskusi malo pogledati še okrog sebe. in pogum, naj te spremlja misel: NIKOLI NI TAKO DOBRO DA NE BI MOGLO BITI BOLJŠE IN TAKO SLABO DA NE BI MOGLO BITI ŠE SLABŠE!
Pišči zadovoljstvo v majhnih stvareh, se veseli le teh. Saj se naučiš, ne gre takoj in ne vsak trenutek dneva. Korak, za korakom pa se nauči otrok hoditi, tako se naučiš razmišljati.
Pomisli na ljudi, ki nimajo prostih vikendov, ki delajo ponoči, niti tega nimajo da bi bili prosti za vikend…..in še veliko je primerov. Mogoče je rešitev v prijateljici, prijatelju…
Ignoranca nima meja…!
Ravno to ti hocem dopovedat. NIMAS POJMA! Dedek, babica, brat, prijateljica… Koliko otrok si planirala imeti s temi ljudmi? Pa vnukov? S kolikimi od teh si planirala skupno zivljenje do konca svojih dni? Delas v zdravstvu in se srecujes s smrtjo vsak dan? Koliko od teh ljudi je bilo ravno na poti k tebi, ko so izdahnili? S koliko od teh ljudi si sla na dolge pocitnice, delila z njimi svoje upe, zelje, sanje, strahove, bojazni? Tudi jaz berem casopise vsak dan, pa zato nicesar ne vem o bolecini bliznjih po izgubi ljubljenih oseb…
Ne napadam ljudi, ker so zalostni iz razloga, ki ni smrt ljubljenega, povem pa direktno, da taki ljudje tu pac nimajo kaj iskati! Forumov na tej internetni strani je dovolj, da vsak najde ustrezen koticek!
LP
A.