Pet let…
Draga Naia, žal mi je. Velikokrat tudi sama premišljujem o tem, kaj bi se z menoj zgodilo, če bi prišlo do česa takega, da bi izgubila partnerja. Zelo se ljubiva in res ne vem, kako bi se opomogla. Pet let praviš, pa ga še vedno ljubiš. Ali v tem času nisi nikogar drugega spoznala? Kako premaguješ bolečino? Drži se!
imam cudovitega fanta in v oktobru je minilo 10 leto odkar ga imam neizmerno rada.poklonila sem mu sebe in vse ker spada zraven.verjamem vsem vasim bolecinam in verjetno je v resnici se tezje kot se zdi nam,ki svoje lubljene se imamo ob sebi.
verjamem neizmerni bolecini ki ne ponikne kar cez noc ampak ostaja celo zivljenje,verjamem da ni vec smisla ziveti,verjamem da ni moci in volje iskati novega sopotnika in verjamem v ljubezen po smrti,….a ne zelim verjeti in ne zelim pomisliti da bi se kaj tako groznega zgodilo meni….in zato verjemite vi meni da bi umrla z njim ker nebi zdrzala bolecine ob izgubi njega.
ko prebiram taksne in drugacen zgodbe me zacne biti strah…bojim se ker je moj dragi cele dneve na cesti in utrujen sede za volan in to vsak dan…bojim se zanj in vsak nov dan mi prinese novo zadovoljstvo ko se zbudim poleg njega,ga lahko pobozam,poljubim…LJUBIM GA Z VSEM SVOJIM BITJEM IN CE USODA HOCE TAKO NAJ PRVO VZAME MENE IN NE NJEGA KER ZIVLJENJE BREZ NJEGA NEBI BILO VEC ZIVLJENJE….
ZAL MI JE VSEH VASIH BOLECIN IN BOLI ME KO SE ZAVEDAM DA JE TOLIKO TRPECIH DUS ZARADI IZGUBE LJUBLJENE OSEBE,…FANTA,MOZA,OTROKA,STARSEV….
DRZITE SE!
Ja,res verjetno bo treba živeti naprej,vprašanje je ZAKAJ in KAKO…
Najbolj me ujezi,ko mi nekdo zabrusi:”Bo treba pozabit in živet naprej..”
Pa mi pojasni kako se pozabi nekoga,ki ti je dolga leta pomenil vse in ti
stal ob strani v vsakem primeru??
Ali živi tak človek,ki bi bil sposoben tega??
Verjamem da je…so “ljudje”,ki nosijo to ime le zaradi zunanje podobe,le
da jim manjka recimo srce….Kako pa lahko živiš brez srca,to pa vedo samo
oni…
Guga, ne vem, ce se beres forum. Jaz sem nekako nova na njem in zdaj prebiram malo starejsa sporocila … Tudi jaz ne prenesem ljudi, ki mislijo, da sa da “ziveti naprej”, kot da se ne bi nic zgodilo. Kot da njega nikoli ni bilo. Tiste, ki mislijo, da me lahko “razvedrijo” tako, da mi govorijo trace ali sale ali kaj vem kaj – kar sploh ni pomembno. Sem slisala tudi besede “tolazbe”, ces da se moram sprijazniti s tem, da njega ni vec. Kako to mislijo, da ga ni?!???? Seveda JE, ves cas je z mano in vedno bo!!! Se trudim preslisati take besede – in navadno ne odgovarjam nanje. A se ne da cisto preslisati. Vem, da pac ne morejo razumeti, ce se to ni zgodilo njim. Vcasih sem tudi jaz verjetno ravnala podobno – ko skusas z ljudmi, ki zalujejo, govoriti o vsem drugem kot o tistem, kar bi jih lahko spomnilo na ljubljeno osebo. Zdaj skusajo drugi tako komunicirati z mano. A ne vedo, da ze tako ves cas mislim nanj. Da je vedno v mojem srcu. Vcasih sem tudi jaz mislila, da cas celi rane. Danes tega ne verjamem. Mislim le, da se scasoma naucis ziveti s to bolecino. Jaz se ne znam. Minilo je sele malo vec kot en mesec. Tezko je. Ob pricakovanjih okolice – ces, da gre zivljenje naprej – je se tezje. Naj me pustijo pri miru z banalnostmi! Ne prenesem nekih cvekanj ob kavi ali pogovorov o vsakdanjih stvareh na nacin, kot da so te pomembne. Ne prenesem besed, kot so “cheer up” ali “moras malo ven, v druzbo”. Ker ne morem. Najbrz bodo nekateri zato odsli iz mojega zivljenja – a zanje je kar prav, da gredo. Ostali bodo tisti, ki razumejo.
Ne mores pozabiti. In prav je, da ne. Kako bi le lahko na ta nacin zatajil nekoga, ki ga imas rad? Ljubezen ostane in nas povezuje. O fantu, ki je umrl, jaz ne morem reci, da “sem ga imela rada” – ker ga se vedno imam rada. In tako bo ostalo. Preslisi tiste, ki ocitno ne razumejo in ki ne vedo, kaj je pomembno. In vedi, da bo on vedno s tabo.
za druge ljudi gre življenje dalje, samo za nas globoko žalujoče ni in ne bo več tako kot je bilo.. Dragemu je bilo takrat zelo hudo, ko se je poslavljal iz tega sveta. Najbrž tako zelo, kot je bilo meni težko med boleznijo in še sedaj v žalovanju. Želela sem si, da bi zamenjala bolniški postelji. Dušo bi dala, da bi se rešil, pa ne moreš nič. Obnemela sem. Ni besed, ni veselja, ni smisla, ni upanja. Nikoli več. Kako je, ko se to dogaja tebi, ve samo tisti, ki to doživi. Pač živiš, morda z upanjem na ponovno snidenje.