Je že tri tedne, kar sem izgubila moža. Nenadoma, nepričakovano, tako kruto. In ostala sama s sinom, študentom. Tega enostavno ne morem sprejeti. Zdravnik mi je predpisal Helex, a se ponoči vseeno zbujam. Najhuje pa je naslednje. Do včeraj sem veliko sanjala o njem, kako sva govorila o tem, kakšen šok je bila zame njegova smrt, priznal mi je, da je bil to šok tudi zanj. Lepe sanje, obiskoval me je, se pogovarjal z menoj. Danes ponoči pa se je zgodilo nekaj groznega. Sanjala sem, kako sem prišla v bolnišnico in ga videla mrtvega, pokritega na mizi, točno tako, kot se je zgodilo v resnici. In mislila sem, da se bom umrla (v sanjah). V glavi mi je razbijalo, čutila sem strašen glavobol, začela sem bruhati, bruhati, bruhati… (vse to v sanjah). Potem sem zakričala (ne vem, če tudi v resnici) in se zbudila in vse je bilo v redu, nič me ni bolelo in seveda nisem bruhala. Strah me je, da se bodo te sanje ponavljale. Da me moja podzavest sili spoznati resnico, ki si je budna ne upam priznati. Cel čas si domišljam, da se bo vrnil, da je samo nekam šel… Kako naj se izvlečem iz tega pekla? Ali je normalno, da sem popolnoma otopela. Ne čutim mraza, ne čutim vročine, ne čutim lakote… In stalno ta blokada, ki jo čutim v prsih. Ali se je še komu to dogajalo? Koliko časa mora preteči, da bom sprejela to, kar se ne da več spremeniti? Vem, da sem to dolžna svojemu otroku, a si ne znam pomagati…

draga zdaj,
sama sem pred tremi tedni pokopala mamo. nepričakovano, praktično čez noč. še zvečer sva pili kavo, ponoči so jo odpeljali v bolnico in dopoldan je zaspala. sama še nisem ne vem koliko stara in si nisem predstavljala, da bom tako kmalu ostala brez nje.
najhujše so tiste vsakdanje malenkosti, ki jih ni več. tudi jaz imam občutek, da se bo kmalu vrnila. večino časa sicer funkcioniram normalno, na momente pa me tako stisne pri srcu, da mi ne da dihati.
lahko ti povem, da mi je bilo tisto uro, ko je umirala, tako tesno pri srcu, potem pa je ta tesnoba v trenutku prenehala. ko mi je umrla babica, sem izredno težko sprejela njeno smrt, in tako dolgo dokler se nisem s tem sprijaznila, nisem mogla normalno živeti. potrebovala sem kakšno leto. in njena duša je tako dolgo trpela, ker sem jo privezala na zemljo.
pri mami ni bilo tako… pustila sem jo, da je odšla, ker bi drugače samo večala svojo in njeno agonijo.
ja, jaz verjamem, da te moževa duša obiskuje in skuša prepričati, da sprejmeš njegovo smrt. saj spremeniti je ne moreš. lahko pa mu pustiš, da se njegova duša dvigne. in to bo lahko samo takrat, ko se boš sprijaznila.
vem, da je težko. ne vem, ali ti moje besede sploh kaj pomenijo. morda pa boš razmela, kaj ti želim opovedati.
želim ti miru, in tega si moraš tudi sama želeti, zase in za moževo dušo. potem boš lahko storila korak naprej v žalovanju.

Draga zdaj,
Razumem o čem govoriš,kajti nekaj podobnega se je dogajalo tudi meni.
Polli99,ki je pisala pred mano ima na žalost prav.
Vem kako težko se je sprijazniti.In če sem iskrena,se je meni osebno zdelo,da imam samo prek sanj še stik z njim.Ironično…a nekaj časa sem živela samo ponoči.
Vzemi si čas.Težko je in kljub vsemu kar je napisala Polli99 moram reči,da to kar se dogaja s tabo sedaj lahko vseeno pomaga.Do tega da se sprijazniš,mogoče lažje razumeš…
A počasi se boš morala posloviti.
Res je,vežeš njegovo dušo na zemljo in s tem ne pomagaš ne sebi ne njemu.
Tolaži se s tem,da je kljub vsemu ob tebi,le dotakniti se ga ne moreš.
Vem…jalova tolažba,a nekje moraš začeti.Počasi.
ZAčni razmišljati o sinu in videla boš,da se bo začelo premikati.

Pošiljam Ti veliko moči,

K.

Tudi sama sem to doživljala in še je tako , isto bi pisala sama svojo zgodbo. Drugi teden bo 7 mesecev, ko sem zgubila ljubega moža in trpim in boli in ne spim drugače, če ne spijem Helex. Tudi sama čakam, kdaj se bo ta mora končala in ti ne morem nič drugega reči, kakor to, da čakajmo in čakajmo na dan, ko bomo sprejele resnico, ker mislim, da jo tudi sama nočem sprejeti in podoživljam stalno vsak večer isto. Če želiš prebrati mojo zgodbo je na forumu pod MOŽ. Želim ti lep dan in gremo naprej.

veš tudi sama sem pred časom kar iz nenada izgubila nekoga ki mi je bil zelo blizu. čeprav smo vsi vedeli kako hudo je bolan in da so mu štete zadnje urice nismo pričakovali da bo to tako hitro.

Tudi jaz sem očeta odšla pogledati v bolniško mrtvašnico. Hotela sem se od njega posloviti kot se spodobi pa čeprav je bilo težko in tudi mene so po tem preganjale hude more.

Sama sem rabila kar nekaj časa da sem se sprijaznila s smrtjo in da očeta ne bo nazaj. velikokrat sem ga sanjala in vedno mi je hotel nekaj povedati pa mi ni mogel. vedno sem se prej zbudila vsa premočena.

Potlej pa sem se odločila da temu naredim konec. Vzela sem kolo, svečko in šopek rož ter odšla na njegov grob. Tam ne vem koliko časa sem bila. Sem se pogovorila z njim, zjokala……..
Pot nazaj domov je bila 1000 kg lažja. Tudi sanje so se nehale in vse je bolj veselo.

Vedi pa da te je imel mož neizmerno rad in da ti bo vedno stal ob strani neglede na to kako bo nadaljne tekla živlejnska pot tebe in sina.
je pa tudi tako, da boš morala tudi sama moža pustiti da odide v boljši svet. S tem ko ga kar naprej sanjaš in ga kličeš k sebi mu ne daš miru. Veš nikoli ga ne boš pozabila, čas pa bo tudi s časom zacelil rane. Ne obupaj. Živi naprej in uživaj življenej, mož bi bil sigurno vesel da se zaradi njegove smrti nisi vdala. Pa ne pozabi tudi na sina.