Najdi forum

Kje potegniti mejo?

Tudi moj oce je v zelo slabem stanju…
trenutno je na intenzivni negi…
kaj naj recem…
pri nas je hudo ze 4 leta, po operaciji raka, ki se je ze razsiril, nam je zdravnik povedal, da verjetno oce ne bo zivel vec kot nekaj let…
najprej me je zagrabila panika in sem mu poskusala kako leto ali dve cimbolj popestriti zivljenje, hodila sva v hribe, v kino, vpisala sem ga na jogo, nekako se je zagrabila obsesija, da je od mene odvisno, ce bo po cudezu prezivel…v teh stirih letih je bila nekajkrat kriza, ko sem se ze popolnoma vzivela, da bo umrl…hkrati je tudi mama bolna, ima psihozo in jemlje zdravila…ko je oce zbolel, sem bila stara 30 let…se vedno sem zivela doma pri starsih, brat pa je bil takrat v tujini…eno leto sem bila popolnoma sama s starsema, potem se je brat vrnil…
nekako sem se zavedela, da sem od informacije, da bo oce v nekaj letih verjetno umrl, popolnoma paralizirana glede svojega zivljenja, vse cas sem bila v pricakovanju najhujsega…imela sem custvene tezave, saj sem zivela v stalni napetosti, kdaj se bo zgodilo…
ocetu se je stanje nekako stabiliziralo in pred dvemi leti sem se odlocila, da se moram vseeno osredotociti na svoje zivljenje, saj je nekaj let preteklo v prazno…
odselila sem se od doma in sla v tujino za eno leto, se vedno sem bila nekajkrat na mesec doma…poskusla sem se prisilit zazivet svoje zivljenje..
doma je ostal brat s starsema…
v tem letu sem verjetno zaradi pritiskov in custvene razdvojenosti kronicno zbolela tudi jaz, vse zivljenje bom na zdravilih, stanje se mi lahko lahko poslabsa, da bom sama lahko cez nekaj let v kronicnih bolecinah, stara sem 34 let in nimam svoje druzine in ne vem, če bom zaradi bolezni lahko imela kdaj otroke.
Po nastopu bolezni, sem se vrnila domov, pustiti sem morala sluzbo, saj si nisem upala naloziti polne obremenitve, vcasih nisem bila sposobna niti do trgovine, zdravnisko pa je status tezko dokazljiv ( v smislu invalidnosti in bolniske).
Sklenila sem se osredotociti na svoje zivljenje, ocetu se je stanje zelo poslabsalo pred pol leta, ni bil vec sposoben hoje in z bratom sva se odlocila, da gre v dom (za oba bi bila prehuda obremenitev, da skrbiva za dva bolna starsa, poleg tega bi oce rabil stalno nego).
V teh mesecih sem se poskusala iz strahu za svoje zdravje, popolnoma distancirati od oceta, brat je hodil na obiske sam, jaz sem sla samo enkrat v bolnico v Lj, pa me je oce nekako napadel, da smo ga dali v dom, da hoce domov…zaradi svoje bolezni, sem custveno zdaj zelo obcutljiva, tezko prenasam stres, boli me v prsnem kosu etc…
Odlocila sem se, da moram stike prekiniti, saj sem po naravi taksen clovek, da mislim, da se moram za drugega zrtvovati, da moram zboleti tudi jaz, da nimam pravice ziveti…oce je tudi nekako, zaradi mamine bolezni pricakoval od mene tisto custveno podporo, ki bi jo sicer moral dobivati od partnerja. Zdaj je v zelo slabem stanju, zal mi je za te mesece, vendar tezko potegnem crto med svojim in njegovim zivljenjem, tezko tudi ocenim, koliko obremenitev lahko prenesem, saj se mi stanje lahko poslabsa cez noc. Zdi se mi po svoje kruto, da je prepuscen zdravstvenemu sistemu in da umira sam, po drugi strani pa se mi zdi, da sem prisiljena v izbiro, jaz ali on…ce stanje staja nekaj mesecev clovek ze nekako zbere moci, ce pa je to nekaj let, potem se nekako izcrpa vsa druzina. Kje je tista meja, ko ima clovek pravico zascititi sebe?
Veronika

Človek bi se moral zavedati, da je sam celota…vezi in čustva, ki nas povezujejo z našimi najbližjimi so pač nekaj čisto normalnega, tudi da se žrtvujemo in pomagamo našim najbližjim ni nič narobe…vendar pa, moramo ves čas skrbeti tudi zase….če ne polnimo svojih baterij kaj kmalu ne bomo imeli več moči pomagati drugim…ne gre se za to, da zaščitimo sebe, gre se le za to, da znamo uravnavati energijo v sebi, le tako lahko zdravo živimo sami in pomagamo tudi drugim….žal mi je, da nisi že od začetka poiskala kakšno mnenje ali nasvet kako ravnati, sem pa prepričana, da si takrat bila mnenja, da je to edino prav…najdi sedaj zadovoljstvo v tistem kar si postorila za svoje starše – to ni malo – ogromno si naredila…posveti se veliko sebi…ne priporočam ti, da prekineš stike, ker menim, da bi te to razžiralo….ne hodi iz ene skrajnosti v drugo- to ni dobro – izberi srednjo pot…želim ti veliko lepega in ni prepozno zate….

Lep dan in veliko sonca v sebi ti želim

New Report

Close