Sina edinca več ni
Pozdravljeni,
moram vam spregovoriti, da mi je kruto in nepredvidljivo življenje vzelo vse, kar mi je bilo najdražje in je sveto vsaki materi, otroka. Sin edinec, maturant, je kot nič krivi sopostnik umrl v prometni nesreči pred mesecem in pol. Sedaj bi čakal na rezultate mature. Tako visoke cilje je imel, šel bi študirat. Bila je zlat fant, zadnje leto že malo preveč resen. Nazadnje sva se veselila na maturanskem plesu. Živela sva sama. Vedno je in bo z mano.
Pomagajte mi, pišite mi. Sem v tako globoki žalosti, da sem čisto otopela.
Upam, da bom našla mir in zbrala moč, da bom sprejela, to kar ne morem spremeniti.
Za vsako pisanje hvala.
Moram povedati, da ko berem vaše izpovedi, da mi je zelo hudo. Ne vem, kako bi ti pomagala. Vedi, da sem v mislih s teboj in upam da ti bo čimprej pri srcu lažje. Čeprav vem oz. si mislim, da je izguba nekaj najhujšega, kar se ti lahko pripeti. Torej, pogumno naprej z mislijo, da je tvoj sine še vedno ob tebi. Pogovarjaj se z njim. Mogoče ti bo odleglo.
Lep pozdrav in prijeten dan!
Spoštovana.
Najprej iskreno sožalje ob izgubi sina, ki je sredi življenja dosegel svoj cilj.
Kako hudo je materi, ki izgubi otroka, doživljam na svoji koži, saj sem pred štirimi leti izgubila hčerko, zato te čisto razumem in ti v tej pretežki preizkušnji želim pomagati vsaj s pisanjem, če drugega ne morem narediti.
Verjemi, da bo tvoj zlati sin vedno s tabo, le na drugačen način.
Dovoli času, da omili bolečino, otopelost in žalost, a čas tako počasi teče.
Veliko moči in vsaj malo sonca v žalostno srce ti želim in te prisrčno pozdravljam.
Vidka
Pozdravljena…
iskreno sožalje….
kaj vspodbudnega vam ne znam reci, vem pa kakšno žalost in bolečino prestajate… tudi sama sem pred slabim letom v prometni nesreči izgubila zaročenca… boli, tako zelo boli, ampak res čas celi rane… počasi, zalo počasi, ampak se pozna… ni dneva, da se ne bi spomnila nanj in vedno se bom…
… js sem sla k psihiatru in mi je predpisal helexe in zolofte…
ne bi vas rada prepričala k temu, ampak pa ublaži bolečino… vsaj začasno…
LP
Alenka
Vsem trem damam, ki ste mi poslale sporočilo sem zelo hvaležna.
Vse te besede tolažbe iz katerih veje iskrenost mi božajo dušo in poskušajo blažiti bolečino. Iz vaših pisem je tudi čutiti neizmerno žalost ob izgubi vaših nadražjih.
Vem, da je pred mano težka in dolgotrajna pot iz te globoke bolečine, ki pa jo bom morala prehoditi sama. Gre pa edino skozi pot žalovanja. Naj tej poti pa je vedno moj zlati sin. In pa dobri prijatelji, sorodniki in pa tudi ve, ki mi podajate roko.
Alenka, za tebe pa eno vprašanje. Tudi jaz jemljem Helex 1-2 na dan. Ali lahko postanem odvisna? Oziroma kako dolgo bi jih jemala? Zanima me tvoja izkušnja.
Hvala in lep pozdrav, D.
Pozdravljena…
Helexe sem jemala vsake 6 ur enga in to ene pol leta. Zdej ga vzamem le občasno…
Lahko se navadiš, men so jih doma skrili, ker če bi bo po moje bi jih najbrž jemala kr skoz, ker takrat te ne tišči tolk in … zakaj ne bi to preprečla če se da…??
Zolofte sem pa prej nehala jemat… tisti so tko, antidepresivni in imajo učinek šele po dolgotrajnem jemanju, js pa sem rabila učinek TAKOJ!!
Po moje je ta odvisnost različna glede na človeka… js sem taka da se kr hitr navadim… tako kot kadit…
LP
Alenka
Draga DPEN, naj ti najprej izrečem iskreno sožalje. Sama nisem izgubila otroka, sem pa človeka, ki mi je bil kot brat. Skupaj sva bila praktično od rojstva, saj sta družini med seboj prijateljsko povezani. Tudi on je bil sin – edinec. Njegova mamica je bila ločena in tako je naenkrat ostala sama (umrl kot sopotnik v nesreči – star skoraj 20 let). Njene bolečine se ne da opisati, ker je niti slutiti ne morem. Pa vendar me je vsakič znova zvilo – vsakič, ko sem jo videla.
K njemu na grob sem hodila sprva vsak dan in velikokrat sva se srečali tudi tam. Tako otopelega človeka nisem videla še nikoli. Enostavno je v življenju le dihala. Nič drugega. Skoz in skoz je imela ob sebi koga, ker smo se vsi bali, da bi si kaj naredila. Velikokrat sva se pogovarjali o njem, o njegovem nasmehu, pridnosti, poštenosti,… O njem, kot bi bil še vedno z nami. In sem ji enkrat rekla, da bo že. Da enkrat bo moralo biti lažje in, da bomo sprejeli, da ga ni več. Pa mi je rekla, da ni res, da ga ni. Da je še vedno z nami, v naših srcih, kjer bo živel večno. Kako prav je imela.
Bolelo pa jo je (in ne le njo, pač pa vse, ki smo bili tesno povezani z njim), da so ji ljudje govorili, da, če bi imela še kakšnega otroka, ne bi ostala sama. Kot, da bi potem bolelo kaj manj! Kot, da lahko en otrok nadomesti drugega!
Tega je že nekaj let, pa še vedno prav vsak dan pomislim nanj. Še vedno mi je hudo, po drugi strani pa sem vesela, da sem ga poznala, da sem od njega dobila tako veliko prijateljstva, zaupanja in vere. Danes, ko gledam svojega sina, me je groza, če pomislim, da bi ga izgubila. In občudujem take starše, ki vseeno najdejo nekaj vere v življenje. No, mamica tega prijatelja (klicala sva se bratec in sestrica) ima danes urejeno življenje. Ponovno se je poročila, se odselila in ŽIVI. Vsak teden še vedno prihaja 2-3x na pokopališče k sinu, vendar v njenih očeh vidim iskrico. In to vzbudi upanje tudi v meni.
Pogumno, rabila boš veliko veliko moči.
Draga Dpen,
Iskreno sožalje tudi z moje strani.
Ne vem,če Ti lahko pomagam,ker je moja izguba drugačna od Tvoje.Sama sem izgubila fanta.Ja,njegova mama pa je izgubila sina…Nekaj časa skupaj,potem pa vsaka zase sva pestovali bolečino.Prepričani,da ena boli bolj kot druga…Pa ni,le zorni kot s katerega sva gledali nanju je bil drugačen.
Na začetku sva ogromno časa preživeli skupaj,kajti zavedali sva se da sva bili prav midve tiste,ki ju je imel najrajši,kasneje sva se na njeno željo odtujili.
Fant je naredil samomor.In počasi ali pa v navalu vseh teh močnih čustev me je začela obtoževati tudi ona,kljub temu da sva vedno imeli nenormalen,topel odnos.Ona je oboževala mene,moja mama je oboževala njega…tako je to bilo.
Kakorkoli…preteklo je mnogo let,da sem se prepričala v to,da nisem in ne morem biti kriva.
Velikokrat sem pomislila nanjo.Razmišljala kako ji gre…Preteklo je vrsto let,da sem bila sposobna razmišljati o njeni bolečini,o reakciji,ki ji jo nikdar ne bi pripisala…
In kar je najpomebneje…zanjo jo ne obtožujem.
Vsaj ne več.
Ja,takrat sem bila punčka stara 20 let,danes korakam proti tridesetim.
NA začetku,več ali manj ne pomaga nič,Včasih se Ti zdi,da je preteklo več mesecev odkar sta se zadnji videla- a je okoli komaj teden,spet drugič imaš občutek,da je bil ob tebi še včeraj.
Tudi jaz sem jemala pomirjevala,ali bolje uspavalne tablete,kajti spanca kljub izčrpanosti ni bilo.Hvala Bogu,je bila ob meni mama,ki mi jih je zamenjala z zeliščnimi (ne vem kako se jim reče,a brez recepta se jih je dobilo v lekarni-potem veš,da ne vem kako škodljive niso) antidepresivnimi kapsulami.Kmalu je ukinila tudi to,kljub mojim prošnjam,prigovarjanjem.
Lahko Ti povem,kako sem se počasi dvigovala sama…Po nekaj mesecih sem edino zamotitev našla v ljudeh,ki so izgubili najdražje na podoben če ne enak način kot jaz.Vse to se je dogajalo prek neta.Preteklo je ogromno pogovorov,poslušanj,prepričevanj…
Razumela sem vse tisto,kar je bilo večini nasrečo TUJE.In bolj,ko sem pri teh ljudeh čutila napredek,lažje mi je bilo.
A rešitev je bila žal samo začasna.Samo sebe sem namreč puščala ob strani.
Po dolgi poizkusih pomagati sebi,sem odkrila pisanje.Ja,prek besed na papirju sem se pogovarjala z njim.Sprva sem pisala le o bolečini,pogrešanju.Kasneje o neuspehih…sčasoma pa sem z njim želela deliti tudi lepe stvari.
Danes v ta zvezek skoraj ne zapisujem več,tudi grob ne obiskujem več vsak dan,ampak to storim enkrat na teden ali dva,pa to ne pomeni,da se na njega ne spomnim več.Tudi svojo stran (žal je njegovo zadnje počivališče razdeljeno na stran,ki jo urejam jaz in stran,ki jo ureja njegova mama) urejam z vso ljubeznijo,ki jo še vedno čutim.
A včasih moraš na prvo mesto postaviti sebe,kajti to je edina pot,ki pelje nazaj k življenju.
Torej draga Dpen.
Če čutiš,da bi grob obiskala 2 krat ali trikrat na dan,naredi to.Ne imej slabe vesti,če to storiš enkrat na tri dni ali teden,kasneje dva…sama sem na ta način predolgo škodovala sebi.
Poišči način,ki Ti bo pomagal da mu poveš kaj lepega.Piši,če Ti je lažje…
Začni verjeti,da te ne bi rad videl take in da je ob tvojem veselju vesel tudi on.
Pa ne misli,da se mi blede in da ne vem kaj govorim.Približno vem,kako ob drobnem nasmehe ven udari slaba vest (“Pa kaj mi je? Saj se vendar ne smem smejati…”).
Še nekaj pa Ti toplo polagam na srce.Če imaš možnost pomagaj ljudem.Ne takoj,vem da sedaj potrebuješ nekaj časa zase,a kasneje te drobno velike stvari pomagajo zdraviti srce.
Vsaj meni so.
Vem,da ti bo s časoma uspelo.
Katarina
DRAGA DPEN!
Že kar nekaj časa nisem brala teh strani,ko sem pa zagledala tvoje pisanje me je kar prestrelilo.Tudi sama sem pred dobre pol leta izgubila sina v prometni nesreči-kot sopotnik,star 16 let.Vem kaj preživljaš in mi je hudo zate, saj je to enostavno najhujša bolečina,ki jo lahko kdo doživi.Hudo je ,zelo hudo in vem,da te prav dosti ne morem potolažit, pa vendar-čas dela svoje in počasi,počasi omili bolečino.Pred pol leta nisem verjela,dabom preživela.To ni bila samo psihična bolečina temveč skoraj fizična,bolelo me je vse,od žalosti bi bruhala ,jokala ,skratka umrla.Cilja enostavno ni več.Zdi se ti nemogoče živeti.In predvsem, zakaj sploh živeti???Vendar z vsakim dnem se ti za eno stotinko popravi stanje in kljub temu,da še vedno trpim nepredstavljivo bolečino,živim.Verjamem,da je tebi še huje,ker je bil edinec,jaz imam še mlajšo hčerko in moža.Pa vendar so tu še drugi ljudje,prijatelji,sorodniki,pač tisti,ki te imajo radi in zaradi njih živiš.Sama v tem trenutku preživljam največji strah,kaj če mi še kdo od bližnjih umre?Po drugi strani, kaj bo z njimi,če jaz umrem?Tega ne privoščim ne hčerki,ne možu, ne mami,ne prijateljem.Moje premagovanje žalosti je predvsem v tem,da se z njim ves čas pogovarjam.Enostavno ves čas čutim,kot da bi bil z mano in okrog mene.In verjamem,da tudi je.Verjamem,da s smrtjo ni konec.Ker ne more biti.Ogromno se tudi brala knjige,ki govorijo o posmrtnem življenju in verjemimi,da so meni zelo,zelo pomagale.Saj ni bistvo,če si verna in hodiš k maši,bistvo je,da verjameš,daje nekaj več kot le trenutno fizično življenje.Predvsem pa,sem veliko jokala in izjokala vsaj deloma svojo bolečino.Treba je žalovati,le tako ti lahko gre na bolje.Če želiš,mi pošlji svoj e-mail.Zdi se mi,da je predvsem pogovor z nekom,ki je isto doživel zelo,zelo koristen.Tudi ti Pitka,če hočeš.Lep pozdrav in pogumno!
Spoštovana!
Hvala, da si se spomnila tudi name. Rada bi pomagala, kolikor je v moji moči, saj sem bolečino izgube svoje hčerke doživela tudi sama. Takrat, pred štirimi leti, žal nisem imela možnosti sodelovati na podobnih forumih, imela pa sem moža, starše, brate in prijatelje, ki me niso pustili same.
Preživela sem, vseeno pa so dnevi, ko je bolečina prav tako huda kot takrat. Pa, k sreči, minejo in spet posveti sonce.
Veliko sonca in okrevanje duše želim, pa kmalu spet nasvidenje na teh straneh.
Srečno!
Vidka
Draga KMETKA, najlepša hvala za tvoje tople besede.
Iščem vsako tolažilno besedo, na njo se oklepam kot na rešilno bilko. Čeprav se vedno bolj zavedam, da mojega Miha več ni, da ga ne bom več mogla pobožati, stisniti k sebi. Zadnje leto se je zopet rad stisnil k meni, me objel. Vso poburtetno obdobje sva dala skozi. Pravzaprav sva se pred dvema letoma odločila za psa, maltežančka, torej smo bili trije. In Miha je večkrat zvečer prijel psička in objel še mene ter rekel: ” Mi trije smo družina.” Vem, da smo mi trije družina se naprej.
Poskušala sem se pogovarjati z njim, včasih mi uspe, včasih ne, ker me naenkrat prešinejo misli, ah saj bo prišel domov, vrnil se bo. Pogledam proti vratom, pa nič.
Zadnje dni pa se mi zdi, da mi hoče dopovedati, da je z mano in to vedno. Včeraj, ko sem prišla domov, je bila na mizi poleg košare za sadje posebej dana ena breskva. Dal mi je znak, da je z mano.
Danes zjutraj, ob petih, ko več nisem mogla spati in sem božala psička ter mislila na Miha, pa je naekrat padel iz okenske police kaktus. Kaktus, ki mi ga je Miha podaril pred devetimi leti za novo leto. To je bil prvi katus, od takrat dalje sva jih zbrala že za polno polico. Zopet mi je dal vedeti, da je z mano. Veliko sem jokala, ker ga nisem razumela, kaj mi je hotel povedati.
Veš, veliko se ukvarjam sedaj s tem, da ni pošteno, da je umrl. Prikrajšan je za prihodnost, ne bo mogle pokazati svoje znajne , ustvarjalnost, ne bo si mogel ustvariti družine, imeti potomcev… To res ni pošteno.
Veš, ko mi je prijateljica povedala za ta forum, sem najprej preletela vse naslove in najprej sem se ustavila na tvojem in prebrala tvoje pismo, tvojo bolečino. Razumem te, tako kot ti mene. Hudo mi je za tvojega zlatega sina, ki je sedaj tam nekje z mojim sinom in z vsemi ostalimi otročki.
Se še bova slišali. Hvala, da prebereš moje misli. Hvala tudi Pitki.
Hvala tudi ostalim, ki sočustvujete, ker znate prisluhniti nam, ki smo v stiski, v veliki bolečini, zato ker ste plemeniti ali pa ker ste sami prestali takšno ali podobno izkušnjo.
Pozdravljeni, D.
Spoštovana D.
Sedaj imam nekaj časa in odločila sem se, da napišem nekaj besed. Ko berem tvoje pismo, mi je vedno zelo hudo, saj poznam bolečino, ko izgubiš svojega otroka. Pa ni važno, ali ga izgubiš, ko je še pikica v trebuhu, kmalu po rojstvu, ali kasneje, v mladostniških letih. Mama je vedno mama, tudi ko otrok že samostojno zakoraka na službene poti in ima svoje otroke!
Prav zato vem, da je mami, ki izgubi svojega otroka, tako hudo! Jaz sem po štirih letih, odkar sem izgubila hčerko, včasih tako žalostna, kot tiste dni, vseeno pa se mi zdi, da sem se s to bolečino nekako naučila živeti.
Nekomu sem rekla, da čas ne zaceli ran, omili pa moč bolečine. Zase lahko rečem tako in upam, da bo tudi tebi čas prinesel olajšanje. Smo pa tu zato, da eden drugemu težo bolečine pomagamo nositi! Kako težka je šele bolečina, če jo nosiš sam, se o njej ne moreš ali ne smeš pogovarjati…
Prav hvaležna sem, da obstaja ta forum, ki mi pomaga, da skozi svojo preizkušnjo še komu pomagam, še komu prisluhnem in komu odgovorim. To zdravi tudi mojo dušo!
Želim ti, da bi v najtemnejši temi vseeno opazila kakšno zvezdico, ščasoma jih boš opazila vedno več. Nisi sama!
Vse dobro želim!
Vidka Pitka
Pozdravljena DPEN!
Šele danes sem prvič obiskala to spletno stran. Najprej Vam izrekam iskreno sožalje. Vaš članek me je presunil, saj sem tudi sama doživela izgubo dragega človeka.
Pred dvemi leti in pol sem kot hčerka edinka, izgubila mamico. Po dolgotrajni bolezni jo je le- ta premagala. Čeprav sem vedela, da žal ni več rešitve, sem upala, da so se zdravniki zmotili pri diagnozi.Zaman. Na njeno fizično slovo sem se pripravljala, toda ko je prišlo, nisem hotela verjeti. V prvem mesecu sem živela kot v otopelosti, ničesar se nisem zavedala. Nato pa je prišel dan, ko sem se ovedla. Mame ni več. V veliko oporo mi je bil oče, stari starši, nekaj sorodnikov in pa iskreni prijatelji, ki me v težkih trenutkih niso pustili na tleh- ti so redki.
Njeno fotografijo sem si postavila zdraven svoje postelje, zadaj pa ji napisala posvetilo. Energijo za življenje sem črpala iz te fotografije, na njej je bila moja mami nasmejana, ne glede na to, da je bila takrat že hudo bolna. Vedno je bila močna, ni želela, da smo žalostni, hotela je veselje. Spomini na njeno moč in željo po Živeti, me vedno obdajo z dobro voljo. Ona Želi in Hoče, da sem dobre volje, da Živim naprej. Vem, rada me ima in je moj Angel varuh. To me vodi v nov dan, ko se pojavijo žalost, melanholija, brezvolja… Pasti je zelo težko, pobrati pa težje. To je moje vodilo. Če pa se včasih ne morem prepričati, takrat se odpravim na grob, nesem svečko ali rožice in se pogovarjam z mamico, ko pa nisem doma, ji pišem pisma v katerih ji povem, kar mi leži na duši. In to mi pomaga. V Nov dan, v Novo življenje.
Draga DPEN. Tudi Vaš Miha Želi, da Živite naprej. Ve, da ga imate zelo radi. Če smo pozorni, lahko opazimo, ko nam dajejo znake (breskva, kaktus…) Tudi sama sem že to večkrat doživela. Na primer ob vetrovnem vremenu smo nesli jaz in še dva sorodnika vsak svojo svečko na grob. za nekaj minut so gorele vse tri, ko pa smo odšli z pokopališča, sem sama postala še za trenutek ob grobu. Ostali svečki sta ugasnili, moja pa je gorela še naprej.
VEDNO SO Z NAMI, NA POSEBNEM MESTU NAŠEGA SRČKA IN ŽIVIJO. Z NAMI, V NAS.
Življenje je lepo, a tudi kruto. Daje in jemlje, postavlja nas pred razne ovire. Želim Vam poguma in močne volje za vsak Jutrišnji Nov dan.
Lep Pozdrav, S.
Drage mamice,
iskrene sožalje tudi z moje strani. zelo me je ganilo vaše pisanje in solze so kar lile, pa čeprav v življenju nisem izgubila še nobene meni drage osebe. Kljub temu pa tako zelo čutim vašo bolečino in srce se mi trga ob misli, kaj doživljate. Tudi en del mene misli, da noben starš ne bi smel doživeti otrokove smrti, drug del pa me prepričuje drugače. Zakaj? Že nekaj časa prebiram duhovno literaturo in ogromno odgovorov sem našla v njej, čisto nove vidike mi je odprla, pa prej sploh nisem bila dovzetna zanjo. Knjiga Luise L. Hay Življenje je moje, mi je odprla oči; v njej tudi govori o izgubi bližnjih in o tem, kako se v bistvu sami odločimo za način smrti, kaj nas bolečina uči in podobno. Na izgubo da drugačen pogled, vendar vem, da je to meni dosti lažje verjet kot vam, ampak poskusite. Mogoče pa je vera tisto upanje, rešitev? Definitivno pa bo pomagalo, če o tem govorite, pišete… Poskusite lahko s knjigo Potovanje duš, ki govori o stikih z dragimi umrlimi osebami. Smrt pa DEFINITIVNO ni konec, v to morate biti prepričane!!!!!
Pošiljam vam tople misli,polne ljubezni
Tople in prijetne – pozitivne misli pošiljam vsem trpečim in sočustvujočim, čeprav tega nikoli še nisem počela preko elektr. medijev,…Verjamem pa ,da marsikomu tudi to ustreza in ga za trenutek razbremeni.
Sigurno so z vami, nami vsi, ki nanje mislimo… in se pogovarjajo z nami . Čeprav jih fizično ni blizu in jih nikoli ne bo moč več dotakniti. Dotaknemo pa se jih z mislijo,… in v naravi je to najlažje …in pomirimo se.
MAME IN OČIJI in vsi, ki ste koga izgubili- ostanite močni in OSTANITE VI -saj bi si le take želeli vaši nepozabni otroci in tisti, ki so in so bili VAŠI .
Alenka,
rada bi napisala odgovor na sporočilo malo nazaj – glede Helex-ov in Zoloft-ov.
Helex je anksiolitik, kar pomeni, da prime “takoj”. problem pa je – laično rečeno – da tudi “spusti” in da zato ljudje velikokrat večajo dozo, zato da deluje. Problem je v tem, ker lahko pride do zasvojenosti.
Zoloft je antidepresiv. Ima drugačno kemijo delovanja. “Prime” šele v nekaj tednih, deluje pa tudi malo bolj na “dolgi rok”.
V stiskah, kakršna je tudi izguba bližnjega, se zdravljenje zato velikokrat začne z antidepresivnom+anksiolitikom, ko pa antidepresiv “prime”, se anksiolitik začne ukinjati. In kot je že nekdo napisal, pomaga vsaj začasno prebrodit tisto najhujše obdobje.
velikokrat terapijo predpišejo že splošni zdravniki, vendar se mi zdi, da je zdravljenje bolj vodeno in kontrolirano, če predpiše in potem tudi kontrolira kakšen psihiater.
Vem, da je težko ublažit bolečino. ta forum je lahko ena od drobnih pomoči, pogovori z bližnjimi, pa tudi zdravila…
Vse dobro!
Anja