Tudi jaz sem prebrala tvoje pismo in hvala bogu, da je malce drugačno – vzpodbudno! Nihče ni umrl in še so ljudje, ki se imajo radi med sabo!

Moja mama in ata sta oba umrla tako rekoč skupaj. Naše krajevne vezi so bile oddaljene. Tudi telefona nista imela. Ata je preživel 2 kapi in 3 infarkte, umrl pa je z željo. Vem, čudno se sliši, ampak preživel je 2 svetovni vojni, 1 rusko taborišče, 2 kapi, 3 infarkte in težko ženo; umrl pa ko so mu zdravniki povedali, da mu bodo odrezali kar celo nogo, ne samo prsta … in tisti večer je odšel. Mama čez 1 mesec.

Od tega je že 10 let, jaz pa vsak dan mislim nanju. Telefon sta dobila 2 meseca pred smrtjo -od tega sta bila kar naprej po bolnišnicah (mi smo telefon dobili šele leta 1990). Tudi v njun kraj grem lahko sama, ne da bi bila odvisna od staršev….vendar grem lahko še samo na njun grobek, in mimo njunega pritličnega stanovanja, kjer z obupom tipam les ograje, ki je bila včasih njuna, zdej pa stanujejo tuji ljudje. Nekoč na njunem vrtu odtrgam marjetico, ki jih je ata tako rad nabiral. In grem za Savinjo!

Takrat sem bila premlada ko sta umrla in bi se lahko sedaj, pri 25 letih lahko veliko več pogovarjala z njima, ne samo buci buc, in kako 1. letnik srednje? Sedaj bi si lahko izmenjali pomembne izkušnje, lahko bi me videla kot odraslo osebo, luštno punco, katero so nekoč zavrgli / odpisali vsi zdravniki in strokovnjaki, lahko bi jima povedala kaj o svoji stroki, katero sem doštudirala, lahko bi……se nasploh veliko več pogovarjali, makar o rožicah.

Usoda se je zmotila, ko ju je tako kmalu vzela…lahko bi veliko več koristnega naredili še na tem svetu!

Mama & Ata – kjer koli sta, upam da vesta, kako je sedaj z vajino vnučko. In upam, da vesta, da vse kar je bilo zamujeno (telefon, obiski,…), da sem vaju imela zelo rada in ne mine dan, da ne bi mislila o vama!

Tinčka