Pred dobrim tednom sem pokopala moža, ki sem ga izgubila nenadoma v prometni nesreči. Ostala sem z dvema mladoletnima sinovoma, starima 12 in 9 let. Nimam besed kakšen šok smo doživeli. Misli mi begajo sem in tja. Mož mi je bil v veliko oporo in sinovoma pravi idol. Bojim se življenja. Bojim se, da mi ne bo uspelo vzgajati otroka. Bojim se, da bom ostala osamljena in da se bom starala sama. Bojim se noči in bolečih obdobji. Bojim se, da ne bom zmogla sama skozi življenje.
vesna

Pozdravljena!

V taki situaciji je naormalno, da se spopadaš s strahovi! Prejšnji teden je bilo življenje še normalno, sedaj se ti je vse postavilo na glavo. Na tako izgubo ne moreš biti nikoli pripravljen. Tudi če človek umre po dolgi bolezni, je izguba težka, če pa nekdo umre v nesreči, je še težje.
Vaše življenje bo nekaj časa težko in boleče, a sčasoma se bo uredilo. Vem, da je to trenutno slišati nerealno, a boš videla. Poskusi se s čim zaposliti, pomagaj sinovoma kolikor boš mogla. Poskrbi, da se ne bosta zaprla. Pogovarjajte se o njem.
Sčasoma boš sposobna drugače pogledati na svoje življenje.

Nikar ne obupaj.

Udb

Draga Vesna.
ISKRENO SOŽALJE
Šok, ki si ga doživela sem občutila na lastni koži. Zato stisni pesti, moraš naprej. Preberi kaj za svojo dušo za pomiritev in preživi veliko časa z otroki.
Jutri bo 6 mesecev kako sem tudi jaz ostala brez moža in moje punce brez očeta. Nepričakovano je umrl za infarktom. Kot družina smo bili zelo navezani drug na drugega. Imam dve punci, ki sta že študentki. Z možem sem preživela 27 let. Imam 44 let po naravi sem optimist in zelo pogumna, a ta dogodek me je zlomil. Nisem še prisebna in nešteto vprašanj brez odgovora mi hodi po glavi. Ker vem kako se sedaj počutiš, ti želim, da bi razmišljala pozitivno, ker imaš še manjše otroke naj ti bodo na prvem mestu onadva. Ni se ti treba bati, da ne boš zmogla, ker sem tudi sama takrat to mislila a dnevi tečejo. Bolečina je pristona, ker me vse spominja na moža. Lepo te pozdravljam.

Draga Vesna, moje iskreno sožalje.

Ne morem napisati, da te razumem, ker te ne. Sama sem še mlada in imam tudi moža. Strah me je, da bi ga izgubila, pa vendar si niti v najhujših sanjah ne morem predstavljati, da bi se to res zgodilo. Sem pa izgubila očeta, ko sem imela 16 let in sem morda zato bližje tvojima sinovoma. Svetujem ti, da se ukvarjaš z njima, da se pogovarjate o ljubljenem možu / očetu. sama sem to zelo pogrešala. Razumem, tudi mama je bila takrat v šoku, pa vendar se mi včasih zdi, da je videla le svojo žalost. Toliko bolj me je bolelo, ker sem bila na očeta blazno navezana, z mamo pa sva imeli precej konfliktov že od malega. Vendar sem takrat vseeno pogrešala njeno bližino, njen čas, ki bi mi ga namenila, njene besede, ki bi me potolažile,…

Sprva sem se zaprla sama vase, želela sem si, da bi umrla tudi jaz. Jemala sem tablete za živce. Očeta sem non stop videvala pred očmi (jaz sem ga edina videla mrtvega – od sorodstva). Slike so se kot fleši spreminjali pred mano in na trenutke se mi je zdelo, da ne bom zdržala, da se mi bo zmešalo. K sreči je moj dober prijatelj (sicer sošolec in družini sta bili zelo povezani) ugotovil, da jem tablete (dobila sem jih na recept). Od tistega dne naprej mi je posvetil vsak dan 100% – res so bile počitnice in sva tako dober mesec preživela skupaj kot siamska dvojčka. On mi je odstiral pogled na žalovanje, na bolečino. On me je pripravil do tega, da sem začela razmišljati pozitivneje, da sem začela živeti svoje življenje. Z mano je hodil na pokopališče in me bodril, da sem se z očetom tam pogovarjala. Skupaj je zbobnal tudi očetove brate in sestre, jim povedal, da je z mano hudo, da so me res zaposlili 100%. Ukvarjali so se z mano, se pogovarjali z mano. Ne rečem, da so na svojo žalost ob izgubi pozabili, vendar mi je največ pomenilo to, da so jo delili z mano. Tako sem vedela, da v teh občutkih nisem sama in sem se začela pobirati. Danes smo s stricema in tetama le še bolj povezani. In največja zahvala gre ravno temu prijatelju, ki je kljub rosnim letom odreagiral bolje kot marsikateri odrasli.

Upam, da ti bo moja izkušnja pomagala. Verjetno se težko spopadaš že s svojo bolečino ob izgubi, vendar – fanta te rabita bolj kot kdajkoli prej. Ne dovoli, da se zapreta med štiri stene, ker ne veš, kaj jima lahko roji po glavi. Pogovor res premika meje… Srečno…

nika

Iskreno sožalje!
Hudo je in hodo bo še dolgo. Pa vendar bo šlo. Prebrodili boste, poskušaj verjeti, da vas mož od tam nekje spremlja.
Vprašaj se, kako bi rad, da bi sedaj in v katerikoli situaciji boš ravnala… Gotovo bi želel,da kar najbolje poskrbiš za fanta in da se ne utapljaš v žalosti. Težko je, vem. Sem že stala eni družini v podobni situaciji ob straniinše vedno (po treh letih) ni lahko. Zato pa se nasloni na soljudi (lahko tudi meni kaj napišeš), da boš mogla stati sama in pomagati iti naprej tudi otrokoma, ki sta še veliko bolj uboga in ogrožena, kot si ti. Posveti se jima po najboljših močeh. Lahko setudi pogovorišs kakimi prijatelji otrok (ne veškako znajo v takih situacijah dobro odreagirati!!!) oziroma starši prijateljev tvojih otrok kako boste otrokoma družno pomagali izžalovati in preboleti ogromno izgubo. Obisk socialne delavke ali psihologinje v njuni šoli in iskren pogovor tudi z razredničarkama je že en korak s katerim ne odlašaj.
Razmisli tudi o poletju in nujno skupnih počitnicah z otrokoma. Morda otrokoma še posebej omogoči lepe počitnice v družbi vrstnikov (kolonija).
Če bi slučajno potrebovali miren (pa brezplačen) kotiček, kamor bi se za kak teden umaknili iz vsakdanjega okolja mi pišite na mail.
Ursa

Pozdravljena, Vesna!

Sama sem bila pred dobrimi devetimi leti v podobnem položaju, kot si sedaj ti. Mož je čez noč zbolel, bil 2 meseca v bolnici, prehajal iz ene skrajnosti v drigo (izbolšanje – poslabšanje) in potem umrl. Stara sem bila 32 let in sem mislila, da je konec tudi mojega življenja. A sem se potem našla, saj sem spoznala, da moram živeti za otroka, ki me potrebujeta. Toliko bolj za mlajšega, ji je otrok s posebnimi potrebami.
Iz svojih izkušenj ti svetujem, da se najprej sprijazniš z dejstvom. Le tako boš lahko umirjeno živela naprej, pomagala otrokoma odraščati. Priznam, da sem sama za to potrebovala kar nekaj let, vendar mi je uspelo vsaj do te mere, da me otroka ne videvata več s solzami v očeh.
Pozdrav, Lili

Nikar se ne boj zivljenja vnaprej! Z veliko mero optimizma se da vse premagat.
Ko je moj oce umrl, sva bili s sestro stari 13 in 14 let. Moja mama se ni nikoli sprasevala kako pa sedaj naprej… Enostavno slo je. Smrt smo vzele kot za smoumevno, ker to vsakega 1x doleti, saj ce se ti jokas tu cele dneve, se on, ki je umrl, ne bo vrnil nazaj. O smrti oceta smo govorile le se kak teden, dva, nato se je to umirlo in se o tem ne pogovarjamo vec. Zakaj pa bi si brezveze tezili zivljenje, ki je nam se preostalo?
O tem, da pa ostanes sam, je pa spet odvisno kak na to gledas. Moja mama po smrti oceta ni imela nobenega partnerja, bliza se 50-im in je sploh ne skrbi kaj bo na stara leat- kar bo pac bo:)
Podobno kot me so zazivele se druge sorodnice… Npr. moja babica je izgubila moza, ko je bila se noseca+ imela je ze 2 otroka; ena druga pa ga je tud izgubila pred 9 leti, pri starosti hcer 9 in 11 let.
Ne vem kaj naj se recem: Optimisticno naprej!

LP