Še kako pomagati …
Včeraj je moja naj, naj, naj prijateljica izgubila moža. Zgodilo se je opoldne – aritmija – ustavilo se mu je srce. Iznenada, nepričakovano. V najlepših letih tik pre abrahamom. Poklicala me je zvečer in še danes ne morem verjeti da je res. Pozno v noč sem bila z njo, saj doma nima nikogar. Srce me boli ko jo gledam tako zlomljeno saj vem da jih ni besed, ki bi jo sedaj lahko potolažile. Pravzaprav jih sploh ni besed – ne vem. Jaz vem, da bo čas prinesel svoje in da ga bo moralo kar nekaj preteči … tako se bojim zanjo in tako zlomljena je. Je eden izmed daleč najbolj sončnih ljudi pod soncem kar jih poznam. Nikoli ji ni bilo naklonjeno veliko sreče … zdaj ko je vse nekako steklo kot je prav in si zasluži pa tako … včeraj je ves čas ponavljala zakaj? Joj kako me boli duša in srce ko vem, da sedaj v tem trenutku ne odtehta nič. V vseh pogledih sem ji na razpolago in vsa moja družina in ona to ve, pomagamo in še ji bomo pomagali kolikor lahko … pa vendar je tako malo besed, ki bi ji sedaj lahko pomagale. Poznate še vi kakšne? Če ne druga sem to morala zliti ven iz sebe. Ponoči skoraj nisem zastisnila očesa in ves čas mislim nanjo … samo slutim lahko kako se počuti … pred davnimi leti sem izgubila očeta in vem da je grozno … poskušala bom biti čim več časa z njo, ampak besede pa kar nekako zmankajo, midve, ki sva znali klepetati ure in ure neumorno, res me boli zanjo …
žalosten Medvedek Pu
Pred desetimi dnevi je v tragični nesreči izgubila moža moja mlajša sestrica.Od takrat se nam je ustavil čas in zdi se nam, kot da sanjamo hudo moro iz katere se želimo zbuditi. Besed pravih ni, solze ne presahnejo, vedno ponavljajoči “zakaj”!? Kako pomagati? Tudi sami smo nemočni, stojimo ji ob strani in ji damo vedeti , da smo ji na razpolago kadarkoli nas potrebuje, dolge noči žalosti in obupa pa so na žalost samo njene.
Tinkara in Romanca, H V A L A.
Vem da zdaj ni čas za naše žalujoče za branje knjig. Obstajata pa knjigi v katerih je veliko zbranega, kar bi spet prižgalo lučko upanja za nadaljnje življenje. Skoraj nikoli ni tako, da bi z ljubljeno osebo lahko istočasno zapustili ta planet in se podali v onstranstvo – domov. Njune ljubljene osebe so še vedno z njima. Duše se do pogreba zadržujejo pri bližnjih in jih skušajo potolažit in če je njihova duša preveč zaprta od žalosti ne morejo do njih.
Knjiga, kjer je to vse opisano je Potovanje duš in potem njeno “nadaljevanje” Usoda duš. Knjigi sta pisani po resničnih dogodkih na terapijah (zbral jih je ta terapevt) in kdor jih je bral, so nanj naredile vtis.
Mogoče se vse skupaj sliši preveč “noro” kar ti pišem, samo
zdi se mi bolj verjetno od tega kot da po smrti ni ničesar več.
Ena druga moja prijateljica mi je poslala odlomek iz te knjige. Včeraj sem jih šla iskat v knjižnico. Upam, da bo zmogla prebrati vsaj kako stran … kolikor jo zelo dobro poznam, vem, da sem ji dala v roko svetilko … lučko bo morala prižgati sama …
Michael Duff Newton dr. sc., Knjiga: USODA DUŠ
Str. 36
P (preiskovanec): Moja žena ne čuti moje prisotnosti. Nikakor ji ne morem blizu.
Dr.N.: Kaj je narobe?
P: Preveč bolečine, neustavljive žalosti. Žena je v takem šoku zaradi moje smrti (smrt prejšnjega življenja op. pis.), da je preveč otopela, da bi čutila mojo energijo.
N. Se vam je to dogajalo tudi v prejšnjih življenjih ali se težava pojavi samo pri ženi?
P: Takoj po smrti so ljudje, ki te imajo radi razburjeni ali popolnoma otopeli. V obeh primerih se lahko popolnoma zaprejo vase. Moja naloga je, da poskusim postaviti ravnotežje duha in telesa.
N: Kje je trenutno vaša duša?
P:Na stropu v najini spalnici.
N: kaj želite doseči?
P:Želim, da bi moja žena nehala jokati in osredotočila svoje misli. Ne verjame namreč, da bi bil lahko še živ, zato so vsi njeni energijski vzorci ena sama zmešnjava. To me tako mori. Tik ob njej sem, pa tega ne ve.
N: Ali boste sedaj, ko je njen duh nedostopen za trenutek odnehali in odpotovali v duhovni svet?
P: Zame je to najlažje, zanjo ne. Preveč jo imam rad, da bi sedaj odnehal. Ne bom šel, dokler vsaj malce ne zasluti, da je nekdo z njo v tej sobi. To bo moj prvi korak, potem bom lahko storil kaj več.
N: Koliko dni je minilo od vaše smrti?
P: Nekaj dni. Pogreb je že mimo, jaz pa še nisem odšel, ker želim potolažiti ženo.
Ista usoda je doletela mene na isti način je umrl moj ljubi mož. Marca letos bi imel 50 let. Že sva delala načrte o praznovanju a ni dočakal. Moram ti povedati, da mi je veliko ljudi, sodelavci, prijatelji, znanci vsi so bili zelo sočutni in mi izražali sožalje in me spodbujali. Zdaj šest mesecev po tem dogodku, nikoli nobeden od njegovih sodelavcev ne pokliče in ne vpraša kako in kaj. A moj mož je dobival priznanja za delo in po 16 ur delal dolga leta. Najbolj mi pomaga moja draga mama in moj oče, sestre in nekaj družinskih prijateljev. Res, da ni nobeden dolžan me klicarit in kar koli vprašat a včasih bi se mi zdelo uredu. Moj mož je, ko je garal imel tudi prijatelje, ki so ga sedaj pozabili. Zato, če si prava prijateljica stoj ob strani tej tvoji prijateljici in večkrat pokliči in jo kaj vprašaj. Tudi sama sem začela brati podobne knjige in moram reči, da so uredu in mi pomagajo, da bolje sprejmem svojo usodo.
Pa lep pozdrav.
Upanje hvala za tvoje pisanje. Ta moja prijateljica mi je kot mama, sestra, prijateljica in ji bom stala vedno ob strani. Niti pikico bremena ji ne morem odvzeti … in tako boleče jo je gledati takšno. Joj kako je sesuta. Mogoče čez čas ji pokažem ta forum, če bi kdaj želela kaj prebrati … vse je tako zavito v žalost … tudi sama ne dojemam, da si še pred časom skupaj z človekom sedel za mizo in z njim kramljal in pil kavo … danes pa ga ni več in ga nikoli več ne bo …
In kako prav imaš, kako ljudje hitro pozabijo na vse skupaj … pošiljam misli in dobro energijo tudi zate … hvala …
Medvedek Pu
Spoštovana Medvedek Pu.
Najprej naj se vam zahvalim za vaše nesebične prispevke na forumu Starši staršem. Ker so mi zelo pri srcu, si jih kopiram in shranjujem pod posebnim dokumentom z vašim imenom.
Ko pa sem že pred dnevi prebrala vaše pismo na tem forumu, me je zlomilo. Ravno 7. 6. 2004, ko ste ga napisali, bi imela moja hčerka 4. rojstni dan, a je tri dni po porodu umrla. Kako sem preživela, mi še sedaj ni jasno, a sem.
V veliko pomoč pa so mi bili domači in prijatelji, ki me v tistih dneh niso pustili same. Res smo skupaj veliko jokali, a še danes jih ne morem pozabiti. Nekateri so me presenetili z obiskom, drugi s pismom, nakaterih, ki sem jih nekako pričakovala, pa ni bilo blizu. Počasi sem se začela pobirati in reči moram, da po je po štirih letih bolečina vseeno malo manj boleča.
Ja, veliko časa je potrebno, da žalujoči človek vidi še kaj drugega kot svojo žalost, da opazi še kaj drugega kot pomilovalne poglede, ki se umaknejo, ko se jim zagledaš v oči, da solze ne stečejo v potokih ob imenu, ki je enako imenu pokojnega otroka (ali moža)… A ob obletnicah še vedno zelo boli, takrat se še bolj intenzivno sprašujem, kaj bi bilo, če…, zakaj pa…, zakaj jaz…???
Spoštovana, ne vem vam svetovati, kako pomagati vaši prijateljici. Meni je pomagalo, da me ljudje niso pustili same. Ustreznih besed ob taki bolečini pa ni. Pomaga pa objem, čas, ki ga posvetimo žalujočemu, vedenje, da se na nekoga lahko obrnem… Predvsem pa ne neumesnih pripomb: bo že bolje, saj bo… Sedaj je žalujočemu obupno težko in take optimistične izjave mu gotovo ne pomagajo. In ne razlagati, kako šele je nekdo drug prizadet, ker je izgubil npr. dva iz družine… V tem trenutku je najbolj prizadet človek, s katerim si. Bolečine namreč ni mogoče primerjati.
Veliko sem napisala v hvaležnosti do Vas in vaših prispevkov in v upanju, da tudi Vaša prijateljica ne bo ostala sama. To pa ob taki prijateljici, kot ste Vi, gotovo ne bo.
Srečno in vse dobro želim.
Vidka Pitka
Draga Pitka,
vaše pisanje me je ganilo do solzic … in kako prav imate, da se mogoče ljudje nekako bojimo biti v bližini od bolečine strtih ljudi … marsikdo ne ve kako naj se obnaša, kaj naj reče … Jaz sem prisluhnila svojemu notranjemu občutki, ki me nikoli ne pusti na cedilu. Ves čas dajem še posebnem poudarek pri moji prijateljici na to, da ji povem kako zelo jo imam rada … v tistih prvih dneh bolečine me tako ni niti slišala, če sem ji kaj povedala in sem ji zato napisala pismo. Prisluhnila sem svojemu srcu in spisala dolgo pismo … v knjižnici sem poiskala tisti dve knjigi, ki jih omenjam zgoraj in ji jih ob pismu predala … kak dan nazaj mi je rekla, da je lahko ob pismu za kakšno uro zaspala … vedela sem, da tako otopljena in strta od žalosti ne more slišati vsega kar smo ji želeli povedati … s pismom bodo moje besede z njo tudi ko nisem fizično prisotna in vem, da ga bo velikokrat prebrala. Pismo sem spisala izredno premišljeno … to vse na nek način pišem tudi zato, morda pa bo to ideja za še koga, ki želi nekomu nekaj povedati, pa ve, da ga ta trenutek “ne sliši” … zavedam se, da ji ne morem ničesar odvzeti, lahko pa jo vsak trenutek spomnim, da jo imam rada, da sem ji pripravljena pomagati, ji delati družbo, jo poslušati, biti z njo … niti predstavljati si ne morem njene bolečine in osamljenosti … vem, da bo moralo preteči še in še časa, da bova lahko o nekaterih stvareh govorili brez solz in cmokov v grlu in da življenje navkljub vsemu teče dalje … tudi jaz imam zarezo v duši zaradi nje in njega … in zavedanje, da smo lahko v trenutku sami v takšni ali podobni situaciji … te dni sem veliko razmišljala o smrti … in ko si takšen oblaček zelo bolita duša in srce …
Res iskrena hvala za Vaše pisanje in pošiljam vam misli in dobro energijo tudi za vas. Tudi jaz Vam želim vse dobro in lepo …
Medvedek Pu
Pu, občudujem te. Kako lepo ravnaš! Veš prav lažje je človeku, ko vidi, da je kje še kdo, ki se trudi biti kar najboljši in predvsem ljudem v bolečini stati ob strani.
Res pomagajmo si, saj se lahko kmalu komurkoli od nas kaj zgodi… Jaz sem skoraj izgubila ocka pred dvema letoma in od tedaj se se bolj trudim drugim stati ob strani.
Vsem pa klicati POGUM!!!
Življenje je… tukaj in tam drugje!
uspet
Draga Medvedek Pu,
sama sem pogosto “štorasta”, ko gre za izkazovanje sočutja.
Predvsem je fino, če boš prijateljici stala ob strani tudi tedaj, ko bo prvo mimo, ko bo morala spet zaživeti, vendar brez moža.
Ko mi je umrl najboljši prijatelj, sem bila tako potrta, da sploh nisem vedela, kaj naj s sabo, kaj šele, kako naj izkažem sočutje njegovi ženi in otrokoma … Ne vem, sprva se nisem mogla spomniti nič pametnejšega, kot da sem izpraznila svoj zamrzovalnik in ji prinesla vse, kar je bilo v njem, čeprav nisem bila prepričana, ali je to sploh “taktno” – no, pa mi je pozneje rekla, da ji je še kako prav prišlo, ker otroka sta pač morala jesti, ona za kuhanje ni bila ravno sposobna. Tudi poskrbim, da sem in tja odpeljem otroka in ju kam odpeljem, da ima kako uro zase, če ne za drugo vsaj za to, da se lahko v miru zjoče (to je pri dveh otrocih včasih kar težko “opraviti”). Čez čas sem jo začela tudi vabiti, da sva šli skupaj ven, v gledališče, kino … ali pa na pokopališče “pozdravit” njenega moža/mojega prijatelja. Tudi tega se je treba navaditi. Tako sva postali pravi prijateljici
Dragi uspet in Katja 15,
vsem nam je žalost tisto čustvo, ko otrpnemo … tudi ob bolečini drugih, ki jih imamo radi … te dni imam misli zelo zapolnjene s tem. Na dan pogreba prijateljičinega moža sem zvečer razmišljala o pogrebu svojega očeta. Umrl je ko sem končala osemletko … ne spomnim se ničesar, niti vežice kje je ležal do pogreba, niti sprevoda do groba, niti kakšnega govornika ali duhovnika, še sorodnikov ne kdo je bil na pogrebu, samo nekako se mi dozdeva, da se spomnim samo skopanega groba in mene ob njem, ne spomnim se niti kdo je stal zraven mene … po vseh teh letih in letos bo čez nekaj dni 20 let kar ga ni več med nami se ne spomnim čisto ničesar v zvezi z pogrebom … tako skušam nekako razumeti tudi prijateljico in njeno otopelost in bolečino … ko si tako zlomljen od vsega sploh ne dojemaš ničesar okrog sebe … se pa spomnim še kot otrok, nisem še hodila v šolo, ko mi je umrl dedek. Čisto majhna sem bila, pa se spomnim ogromno stvari tistega dneva … kako različno dojemamo te stvari, kot otrok po vsej verjetnosti ne dojemaš vsega in je zagotovo manj stresno, ker določenih stvari ne razumeš … Velikokrat razmišljam o očetu, ampak nikoli nisem razmišljala o pogrebu … in osupnilo me je, da v spominu nimam na tisti dan ničesar – samo temo …
Ta moja prijateljica je tudi moja soseda in lažje je priskočiti na pomoč, ko si tako zelo v bližini. Čutim, da je najtežje ko se zvečeri in pride noč … dan je že sam po sebi bolj prijazen in če je sonček in vedro ti tudi to uspe vsaj za trenutek odpeljati misli malo stran … noč pa je temna in tiha in če si sam in nimaš nikogar ob sebi se misli povabijo v tvojo družbo in imajo glavno besedo … to so najtežji trenutki … še vedno jemlje tablete za spanje … res jo skušam vsaj slutiti kaj preživlja – razumem tako in tako ne …
Molim zanjo, da bi ji bila dobra energija naklonjena in bi čez nekaj časa zmogla biti vsaj senca tistega kar je bila za njeno vnukinjo in njene najdražje … zase vem, da po smrti očeta ni nikoli več bilo kot je bilo prej … nikoli …
Medvedek Pu