Umrla mi je najboljša prijateljica. V svojem življenju nisem poznala nikogar, ki bi ji bil lahko vsaj malo podoben. Toliko kot mi je ona “dala” od tistega daljnjega leta 1989, ko sva se prvič srečali na predavanjih na faxu, mi mi prav gotovo malo kdo.

V prepolni predavalnici je pristopila prav k meni in povprašala, če lahko prisede. Od takrat sva bile nerazdružljive tako v študiju, kakor v zabavi. Zelo rade sva se spominale najinega prvega srečanja. Na pogled sva si bili popolnoma različni: jaz nadpovprečno visoka suhica, ona majhna, “kompaktna” punca. Pravzaprav sva prav smešno zgledale skupaj, vsekakor pa bili dovolj prilubljeni in opazni.

Bila je moja gonilna sila, polna optimizma in energije tudi takrat, ko nisem zmogla niti v študiju, še manj v ljubezni..

Vedno je govorila: “Verjemi, da sva močni punci, bova že zmogli vse sami.” Venomer sem verjela, da jo zgrešena ljubezenska razmerja kaj veliko ne prizadenejo, ker … ona je venomer šla naprej. Jaz sem pa vedno capljala za njo in objokovala vse izgubljene ljubezni.

Končali sva fakulteto, kupili prvi avto, kasneje vsaka svoje majhno stanovanjce, končali magistrski študij, ona tudi doktorat…, najdla partnerja…

Medtem časom sta se ji rodila dva otročka, prekinila razmerje in kljub kreditom in samohranilstvu, je zmogla. Vse do tistega novembra, ko mi je po dveh mesecih le zmogla povedati kaj se z njo dogaja… Kljub slabim napovedim mi je dejala:”Počakaj samo, da bo ta bolezen za mano, potem bova postorili še to in to.” Tako, kot bi to bilo nekaj, kar je potrebno pospraviti in iti naprej.

Kot sem jo poznala, sem upala, da bo tudi tukaj tako trmasta in optimistična, da jo bo premagala”. Čez poletje je kazalo dobro, potem pa se je en četrtek samo zgrudila. Tumor je bil močnejši. Majhna otročička sta ostala pri babici…, ker ima bivši mož drugo družino.

Jaz pa, ne mine dan, da ne mislim nanjo.

Draga Mima!

Moje iskreno sožalje ob izgubi velike prijateljice!

Megi te iz nebes gleda in ti sporoča: “Dobro se imam, nič me ne boli! Kar glavo pokonci! Rada te imam!”

Srečno!

Pitka

Danes sem jo sanjala. Kot neštetokrat do sedaj. Prišla je mimo mojega okna in z nasmehom na obrazu, pomahala.

Začudeno sem jo pogledal, srce mi je zaigralo in vprašla sem jo:”Megi, ti si živa?”

Njen pogled mi je odgovoril:”Kaj pa kvasiš? Daj hitro pridi dol, greva na spehod.”

Zbudila sem se z neko toplino, prijetnim občutkom ter mislijo, da so dogodki lanskega avgusta bili le grde sanje.

Mima