še vedno boli
Danes sem neprijavljena – drugače sem pa redni obiskovalec teh strani…
še vedno boli, pa čeprav je minilo že več kot 13 let odkar sem izgubila mojo predrago mamico. zadnje dni pa ne morem nehat jokat, samo ona mi gre po glavi…pa čeprav se je ne spomnim dobro, saj sem bila zelo majhna ko je odšla (imela sem le 9 let). Zdaj, ko sem sama mamica mi gre samo to po glavi. kako ji je moglo biti grozno, ko je vedela, da bo umrla (imela je raka) in da me bo pustila samo na tem svetu. toliko jo pogrešam, tako mi je hudo, ker ga ne mora spoznati – svojega vnučka in ker moj zlati fantek ne bo imel dveh babic. kaj bi dala, da bi jo dobila nazaj…pa čeprav samo za trenutek. samo da ji povem koliko jo imam rada…kako jo pogrešam…
hvala ker me poslušate…
žalostna
poznam občutek, poznam to željo – mene je prevevala enako ob rojstvu otroka – ko sem ga gledala, sem si želela, da bi ga videla babica, pa predstavljala sem si tasta, kako bi bil ponosen……..nič, glavo gor, tako je življenje, rojstvo in smrt, začarani krog, ki se stalno vrti in vrti. Ne bodi žalostna, naj te greje toplo občutje, da sedaj ko si ti mama, poznaš občutek, ki ga je tvoja mama poznala, to vaju je na nek način povezalo in otrok je povezava. Tako kot si ti bila njen smisel in najbrž center, si ti tudi sedaj dobila svojega……in v njem bos morda videla nekaj njenih potez in krog bo sklenjen.
Ne bodi zalostna, moras gledat naprej, zaradi tvojega otroka.
Pozdravljena,
tudi sama jocem – po 14 letih ko sem izgubila mojega zlatega ocka, skoraj ne mine dan da se nebi spomnila nanj. Tudi moja mala puncka ne bo poznala niti enega dedka, skrbim pa za to da vsaj ve kje sta, redno hodimo na pokopalisce, sama jima priziga svecke, ju pozdravi ko odhajava,pripovedujem ji in si izmisljam razne zgodbice kako bi jo imela rada, kaj vse bi ji vkupila, kam bi jo peljala ce bi bila se ziva.
Povem vam, da je tako srecna ko govorimo o njiju, na svoj nacin je povezana z njima.
Boli boli, a ti obiski na pokopaliscu pomagajo.
Bodi trdna, zivljenje mora iti naprej. Lep pozdrav.
Prvič sem zašla na tale forum in prebrala sem tole zgodbo, ke me je zadela naravnost v srce. Kot bi prebrala svojo zgodbo, le da sem bila jaz še nekaj let mlajša ob smrti moje mami, mineva pa že 21. leto.
Sicer uspevam svoja čustva kar dobro potlačiti, saj okolica ni ravno sočutna z mojimi mislimi, zdaj pa mi tečejo solze po licih.
Mami si je vedno želela punčko, pred menoj rodila 3 fante in ko je končno pričakala mene, je morala tako hitro umreti. Sploh si ne predstavljam, kako hudo ji je moralo biti, ko je izvedela za diagnozo rak in ko je vedela, da bo umirala pred očmi svojih majhnih otrok.
Ogromno premišljujem o tem in to je moj največji strah, da bi se to zgodilo meni in moji pikici.
Hvala, da si svojo žalost delila z nami – hvala, ker vem, da me vsaj nekdo razume.
Lep pozdrav,
D*
Prisrcen pozdrav,za sprememmbo neprijavljena!
Ne vem,ce je smiselno izrekati sozalje po tolikih letih,a ljub temu!
Moje custveno razpolozenje sem nekako uravnovesila s pravo,zdravo prehrano,s sprehodu po svezem zraku,ob prijateljih,pomagala pa mi je tudi
plesna delavnica “ples petih ritmov”.Ce zelis kaj vec informacij o tem,mi pisi na meil. Povem ti le,da vedno spoznam nove ljudi,s katerimi si izmenjamo izkusnje,napotke za zivljenje… Vedno je nova skupina,vedno nova energija,nove vibracije. Poskusi,mogoce je to primerno tudi zate.
Veliko srecnih,radostnih dni v tvojem zivljenju ti zelim!
