Ko se je moja ljuba mama poslavljala s tega sveta, smo bile ob njej vse tri njene hčere in jo držale za roko. Tako zelo sem srečna, da se je to dogajalo doma, da smo bili zraven vsi njeni najbljižji, in da sem se lahko poslovila od nje.Zdaj vem, da ji ni bilo prehudo in da ni preveč trpela.Kajti trpljenja je bilo v njenem življenju zelo,zelo veliko.To, da ni trpela preveč, mi je v največjo tolažbo,in ko danes, po 10 dneh razmišljam o tisti noči, se mi zdijo tisti trenutki najbolj žalostni, pa tudi najveličastnejši, kar sem jih kdaj doživela.

Si predstavljam, kako globoka je morala biti vasa izguba ob materini smrti, vendar sem sama cutila podobno, ko mi je pred dvemi leti umrla stara mama, ki mi je bila kot mama…Ob njenih zadnjih trenutkih smo bile z njo njena hcerka in obe njeni vnukinji (ena sem bila jaz) in ko sem jo drzala za roko sem cutila, da se je vsa njena energija pretocila od nje vame…Naslednje jutro je umrla…Se danes cutim, da pazi name in da mi je vsakic, ko pomislim nanjo, toplo pri srcu, na njenem grobu pa se z njo pogovarjam in kadakroli grem na pokopalisce to storim takrat, kadar tako cutim…Ne bodite zalostni, ce imate ob sebi ljudi, ki vas imajo radi in tudi vi njih imate veliko…s spominom na svojo mamo pa se toliko vec…