O mami
Še vedno čutim na koncih prstov njen zadnji utrip,
utrip srca, ki je mojemu srcu dalo prvi utrip
in je bilo do zadnjega diha manj zase ko zame.
Do zadnjega hipa, ko sem spoznal:
nimam več mame.
Nimam več mame.
Mi kdo lahko pove, kdaj me bo nehalo boleti in tiščati v prsih?Kdaj bom nehala misliti na to, kaj vse bi ji še MORALA povedati, jo vprašati, jo poljubiti, ji povedati, kako zelo jo imam rada?
Naj mi, prosim kdo pove, kako živeti naprej!
Draga H!
Bo boljše,bo,boš videla.Bolečina kljub temu,da se ti zdi ta trenutek nepremagljiva,bo počasi ponehala in ob spominjanju na njo te ne bo več tako hudo bolelo.Sama sem izgubila očeta pred 14 leti in danes se z njim pogovarjam na grobu,kot bi bil zraven mene in vem,točno vem,da je vedel in tudi sedaj ve,kako rada sem ga imela in ga imam še vedno.Pa mi verjemi,da sem se tudi jaz veliko veliko časa tolkla po glavi,zakaj mu nisem tega večkrat povedala,zakaj sem se včasih do njega nesramno obnašala(pač kot vsi pubertetniki.)itd,itd.ne vem,če imaš mogoče moža,otroke..meni osebno je to zelo pomagalo,saj sem v tistem času imela majhnega otroka in moža,tako,da sem v bistvu nekako čutila,da življenje gre naprej in sem verjetno lažje prenesla to izgubo,kot če bi še vedno živela doma.Hudo pa je bilo vseeno ,saj sem bila zelo,zelo navezana nanj.
Sedaj trenutno prenašam še veliko hujšo bolečino in verjemi mi,da nikomur ne privoščim tega,saj je smrt starša nekako v naši podzavesti kot normalna posledica življenja,ko ti pa umre otrok,kot je meni sin-potem pa se ti resnično zruši ves svet in tvoje vprašanje ;kako živeti naprej?-se meni postavlja vsak dan,vsako minuto,vsako jutro,ko vstanem.Pa gre,vseeno gre,stisneš zobe,poskusiš ne mislit na to,kar se ti je zgodilo in počasi gre.Vsak dan je napredek,vsak dan je eno stotinko lažje,sedaj po šestih mesecih,se mi zdi,kot da bi prišla iz nekega temnega predora,kjer ni in ni bilo luči in smisla življenja.Sama si večkrat na dan rečem:kaj bi si on želel,če bi me ( pa vem,da me )sedaj videl;da se jočem cele dneve,da si uničim življenje sebi in drugim okrog mene ali da poskušam živeti naprej in ves ta čas,kar me loči od srečanja z njim.koristno porabim v dobro sebi in drugim .
Verjemi mi,da te ima mama še vedno zelo,zelo rada,da pazi nate in njena največja sreča bi bila,da te vidi spet srečno in nasmejano.Le daj času čas.
Najlepše se vam zahvaljujem za vse odgovore in vse tolažilne besede.Najlepša hvala predvsem tebi, draga kmetka, vem, da je tvoja bolečina veliko večja, kot moja.Ko sem zadnjič odhajala s pokopališča, je šel pred mano moj osemletni sin. Takrat sem si mislila, da če bi izgubila njega, verjetno ne bi preživela.
Vendar, življenje gre vedno dalje, čeprav ne vem zakaj danes sije sonce, in je tak krasen dan, če pa ni več moje ljube mame.
Verjamem ,da je v tvojem primeru, draga kmetke,največja umetnost preživeti. In živeti dalje.Iskreno sočustvujem s tabo.
Tudi meni si pomagala,vem, da me ima mama še vedno rada in ni me več strah moje zadnje ure, ker vem, da me bo tam čakala ona.