Pozdravljeni…

v petek mi je umrl dedek, mamin oče in sedaj… ko gledam mamco se mi zdi na čase, nekako odsotna… kot da nekaj premišljuje in ima tak žalosten, izgubljen izraz na obrazu.. vem da je še prekmalu po smrt da bi bilo vse vredu in da prebolevanje takšnih tragedij zahteva svoj čas.. a vseeno ne vem kako bi ji pomagala.. kaj naj naredim da ji olajšam bolečino.. zelo se bojim zanjo saj je krhkejšega zdravja in nočem da bi se še bolj razbolela…
prav tako tudi smrt ni bila nenadna.. saj je bil dedek zelo bolan…že leta je tarnala zaradi blečin v nogi, ki je bila zdroblejna ko je delal v rudniku, pa nič ni pomagalo, sedaj ga je 2x zadela kap, zbolel je za rakom na prostati, loteval se ga je alzheimer tako da nikogar več ni prepoznaval, ničesar ni mogel jesti le hiral je počasi odhajal… sedaj ko ga ni več pa boli … vse nas a mamco najbolj… sama je prestala lažjo operacijo pred kratkim in se sedaj ne bi smela obremenjevat in bi mogla počivat in mislit na svoje zdravje ..

joj, ko ne vem kako naj ji pomagam… če bi šlo bi prevzela bolečino nase … a žal ne gre…

zavedam se da vsako bitje, ki pride na svet mora umreti… a … preboleti izgubo je tisto kar je na tem najtežje..
:.(

Prvo-iskrene sožalje.

Gremo naprej…
Poglej: nuditi pomoč ljudem, ko tega sami nočejo, je praktično nemogoče. Kaj konkretno lahko narediš…bodi ob njej. Poslušaj jo, kadar govori, pomagaj ji, ko te to prosi, nikar pa preveč ne sili vanjo, ker vsako siljenje lahko pomeni še globji padec, oz. zapiranje vase.
Kar bi ti pa lahko svetoval glede prebolevanja drage osebe. Sam sem se s smrtjo (v prvi osebi) srečal že zelo zgodaj, prav tako moji bližnji, zato jo verjetno jemljem malo drugače, kot večina ljudi. Jaz osebno pa bi zagotovo poizkušal osebo ohraniti v kar se da lepem spominu in, kar se mi zdi zelo pomembno, v življenje vnesti kakšen nasvet, ki ga nam je ta oseba poklonila.

Resnično, iskrene sožalje.

Lep pozdrav,
Loto