Uf, mi je zal da sem sploh sel brat vse te poste, zdaj me je samo se bolj na bad vrglo. Meni sicer nihce ni umrl, ampak je blo ze tolko krat tak blizu da kar brezveze. Dedek 2x mozganska kap in 2x srčna, babica pa 1x srčna. Vedno sem bil jaz tisti ki sem ju vozil v bolnico. Ne vem, imata nek strah pred resilcem in ga sploh noceta poklicat, vedno se obrneta najprej na mene. Ponavadi me eden od njiju poklice da je sila in potem vozim dobesedno reli cez mesto, tak da sem tam se prej kot kateri koli resilec. Vedno ko sem ju vido v kaksnem stanju sta sem imel neko upanje da se bo vse srecno izteklo, nikol nisem pomislo na najslabse in vedno sem enega od njiju miril, češ, saj bo boljse, sigurno. Do zdaj se v 5 poskusih (plus nevem koliko takih ki so se iztekli brez ostajanja v bolnici) se nisem zmotil in vedno sem ju pripeljal tudi iz bolnice.

Tudi vceraj je bil en tak dan, z razliko da je prvic posredoval rešilec, saj sam nisem bil vec kos nalogi. Babica me je vsa v solzah klicala da je z dedekom konec, da samo se sedi na stolu, ima zaprte oci in da se ne odziva vec na nic. V 5 minutah sem bil skozi mestno gneco tam, se skoraj zaletel v avtobus, prevozo pred policijo rdeco…samo da bi bil cimprej tam. Na sreco niso sli za mano, tud tukaj sem mel grozno sreco. Prizor ki sem ga vido je bil grozn – ljudje okrog njega (imela sta obisk) so se samo jokali, noben pa ni nic naredo. Babica je dobila napad panike in se je ze drzala za srce tako da sem mislo da bom mogo peljat tudi njo, tak da sploh nisem vedo vec komu naj pomagam, ceprav sem probal vse skupaj nekako pomirit. Potem sem sel na cesto cakat…slišal se je zvok, potem sem v daljavi že videl plave lučke kako se vrtijo…in bližajo…takrat sem res za trenutek prvič pomislo da je vsega konec…dokler nisem videl da je v resevalni ekipi moj kolega, to mi je dalo ponovno upanje.

Dedeka sem ze cez par ur spet peljal domov in kljub temu da brez tuje pomoci ne zmore skoraj nic je bil vesel kot mali otrok ki dobi čokolado. Tega nasmeha ko sem ga spravo v posteljo in pokril z odejo ne bom pozabil nikoli.

Upam da bom se naprej imel tako srečo in da bota še oba dolgo živela, čeprav ni nekega realnega upanja…in ja, tud mene je preplavil hud obcutek krivde…da se jima premalo samoiniciativno posvecam in da sta bila skozi vsa leta zelo zelo dobra do mene in da me potem nihce vec ne bo imel tako rad kot ona dva.

**** no, spet ne bom mogo spat.

O, jure, kako te razumem. Drži se. Saj bo. Ni še prepozno, da si jima v oporo, da se jima posvetiš. Izkoristi ta čas, kolikor ga lahko.

Srečno!

Vidim, da si dober vnuk in mi je kar toplo pri srcu. To, da tebe pokličeta raje kot rešilca, je zaupanje vate in ljubezen. Čeprav te to spravlja v skrbi, si lahko vesel, da jima po svojih močeh pomagaš. mogoče se sploh ne zavedaš, koliko jima to pomeni. Želim,da bi bilo več takih vnukov!
LP

Jure, tvoje spororočilo me je tako ganilo, da sem se kar zjokala. To je žal del življenja. Tudi meni je tako zelo hudo, ko bi želela pomagati svoji mami in očetu. Zdi se mi, da ne morem biti nikoli srečna, saj se tako zelo bojim za njiju. Lep dan ti želim in čim več zadovoljstva ob majhnih radostih.

Jure, iz tvojega sporočila je razvidno, da gojite tople dolgoletne odnose, ki so se vkoreninili vate. Zaupata vate in te spoštujeta, zato si tudi izbereta tebe za nujne vožnje, vendar je so žal naša življenja zelo kratka in minljiva, zato izkorisite čas, ki vam ostaja za stvari, ki jih imate radi.

LP, Mojca