kako dolgo črnina
Uf, ko je meni v mladosti umrl oče, je mama hotela, da nosim črnino vsaj pol leta. Ker se tako pač spodobi… No, lani je žlahtnici ravno tako v najstniških letih (17) umrl oče, pa je bila že čez par dni oblečena normalno. arsikdo je čudno gledal, sploh starejši. Ampak meni se je zdelo prav. Žaluješ pač lahko tudi, če si oblečen v kakšni drugi barvi, ne pa črni. Razumem, da je to nek kazatelj spoštovanja do pokojnika, mislim pa, da je več vredno tisto spoštovanje, ki si mu ga namenil v času življenja. Edino to šteje. Pri meni. Verjetno nikoli ne bom pozabila, ko mi je bilo že tako hudo, da sem izgubila ljubljenega očeta (na njega sem bila zelo navezana), me je še mama morila s črnino. Ko je pa minilo pol leta, jo je tudi sama odložila in takrat javno pokazala novega tipa… meni se je zdelo to predvsem “nastop”, da drugi vidijo kako ti je hudo…
Mislim, da je prav, da se vsak posameznik odloči kaj in kako. Če želiš na ven pokazati, da žaluješ, lahko še vedno nosiš črno priponko. Seveda pa – kakor komu paše. Mislim, da kakih uradnih zapovedi glede tega ni.
Črnine je vse manj, še svojce včasim vidim v vse prej kot črnih oblačilih na pogrebih.
Res pa je, da ti nobeno nošenje črnine (to se mi zdi tako v stilu češ ”vidite, žalujem”-namenjeno le ”gledalcem”, medtem ko je vedenje osebe, ki nosi črnino bolj ”nežalujoče”) ne bo nadomestilo žalosti ob izgubi ljubljene osebe.
Hvala vsem, ki ste odgovorila na moje vprašanje.
Tudi smama sem mnenja, da črnina še daleč ne pomeni žalovanja, kajti jaz bom brez nošenja črnih oblačil v srcu žalovala dolgo, zelo dolgo.
Samo, ker se okolica malce “čudno” obnaša in ker v družini še nismo imeli smrti sem se želela malce informirati.
LUNA
Moje mnenje je nasprotno vsem vašim. V črnini vidim velik smisel, ker tudi vsi rituali ob smrti in po smrti imajo svoj smisel. Žal v sedanjih časih, ko vsi samo hitimo, hočemo prehiteti še sami sebe. Žalovanje, ki ima svojo pot, hočemo čimbolj skrajšati, družba nas hoče videti nasmejane.
Itak, da vsak žaluje v srcu, saj temu tudi jaz ne oporekam. Mislim, da bi se moral vsak obleči tako, kot se počuti. In jaz vem, da ko sem žalostna, se tudi oblečem ne v kričeče barve in prav pasalo mi je biti v črnini, ko sem žalovala. To ni bilo nobebo postavljanje pred okolico, da bi se komu smilila, morda pa res lažje razumejo, zakaj ti ni vsak trenutek do smeha.
Žalovanje je proces, tudi črnina lahko spada zraven.
Se pa res ne strinjam s črnino “zato, ker se spodobi”.
Strinjam se z Mirijam, seveda tudi zato, ker so moje izkušnje take. Po smrti mojega ljubljenega očeta, sem se počutila črno in sem se oblačila v črnino. Enostavno so me druge barve motile. Ne vem, koliko časa sem jo nosila, se pa spominjam, da sem stala pred omaro in me je prešinilo, da lahko oblečem tudi kaj drugega. Takrat je bil pravi čas in tako sem tudi storila.
LP
MIŠ
No, pa še moje mnenje o črnini. Načeloma mi je čisto vseeno, ali so ljudje v črnini ali ne – naj ravnajo, kakor jim je najlažje. Zaradi mene je sploh ni treba nosit. Sicer pa mislim, da nošenje črnine ni toliko stvar žalujočega kot okolice. Črnina je za okolico vidni znak, da človek žaluje. To pa pomeni, da tako vsakdo ve, da je ta človek še krhek. In da določen čas velja do njega biti obzirnejši kot sicer. In po drugi strani, ko človek (običajno po letu dni) odloži črnino, ga to opomni, da je čas, da se vrne v življenje, da se “spravi” s smrtjo. No, tako se vsaj meni zdi.